Nalaganje nastavitev

Baza oseb Franc Koren

BAZA PODATKOV JE ŠE V DELU. OPRAVIČUJEMO SE ZA NEVŠEČNOSTI IN VAS HKRATI VABIMO, DA NAS O VEČJIH NAPAKAH, KI STE JIH OPAZILI, TUDI OBVESTITE. Hvala za razumevanje.(info@sigic.si)

Oseba: Franc Koren
Letnica rojstva: 1913
Letnica smrti: 1982
Kraj rojstva: Jesenice
Oblika dejavnosti: instrumentalist, vokalist
Instrumentarij: kitara
Glas: tenor
Zvrst: ljudska glasba, narodnozabavna glasba
Kratka biografija:
Kot pevec se je uveljavil ob predhodnikih in začetnikih narodnozabavne glasbe, to je ob Avgustu Stanku in Ansamblu bratov Avsenik. Bil je eden tistih glasov, ki je najmočneje zaznamoval začetek narodnozabavne glasbe, pa tudi precejšen del uspeha Ansambla bratov Avsenik lahko pripišemo prav njemu. Veljal je za humorista.

Rodil se je v železarski družini, ki je večkrat trpela pomanjkanje in socialno stisko. Oče je bil velik borec za delavske pravice in je tik pred smrtjo 1. maja 1949, torej v času Informbiroja, izrekel besede: "Naj živi Rusija!" Kot skoraj vsi člani družine je tudi Franc Koren delal v jeseniški železarni - najprej priložnostno na stružnici v cevarni, potem pa redno kot premikač na tovarniški železnici. Oba starša sta bila pevska talenta, še posebej mati, peli pa so tudi bratje in sestre. Korenovi so imeli že pred drugo svetovno vojno občasno svoj ansambel s harmoniko, trobento, kitaro, saksafonom in bobni. Igrali so sami, včasih pa so se jim priključili tudi sosedje. Igrali so na manjših zabavah in priložnostnih veselih dogodkih. Javno so največ nastopali v kavarni Korotan. Tam so občasno igrali še v začetku druge svetovne vojne.

Leta 1937 je odšel na služenje vojaškega roka v Trebinje, od koder je bil predčasno odpuščen. Ko se je spomladi 1938 vračal iz Trebinja, se je za nekaj ur ustavil pri sestri v Zagrebu, kjer je prvič srečal svojo bodočo ženo Ivko iz Velikega Bukovca iz Podravine. 20. oktobra 1940 sta se poročila. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, oba pevca: leta 1943 Damir, leta 1944 pa Braco. Ivka se je zakona spominjala takole: "Vse življenje sem ga spodbujala, da bi prišel njegov talent do izraza. Uspel je - jaz pa sem bila več kot štirideset let sama. A mi ni žal!"

Solo petja se je najprej učil pri neki profesorici na Jesenicah, vendar je šolanje po pol leta opustil. Po vojni ga je neki aktivist odpeljal k prof. Bettetu v Ljubljano. Julij Betteto mu je menda rekel: "Malo ljudi ima tako lep tenor. Malce si si ga že pokvaril s pretiranim petjem ob vsaki priložnosti, toda še vedno imaš tako barvo, da je še nisem slišal." Pri njem se je kot posebno talentiran pevec učil petja tri leta. Zaposlen je bil pri policiji v Ljubljani, zraven pa je pel v zboru Slovenske filharmonije. Leta 1947 se je kot vratar zaposlil na Radiu Ljubljana. Takrat je, da bi preživel družino, tudi med opravljanjem službe prepisoval note (predvsem za Bojana Adamiča), saj je veljalo, da ima lepo notno pisavo. Družina pa je živela v pomanjkanju, zato je moral za učenje pri Bettetu prodati celo nekaj kosov pohištva in suknjič.

Prvič je na Radiu Ljubljana nastopil v živo v duetu z Danico Filiplič leta 1949, od leta 1950 pa je nastopal vse pogosteje. Njegova žena se je tega spominjala takole: "Danica je prej že pela solo. Jaz sama sem ga spodbudila, da jo je šel prosit, če lahko nastopi z njo. Danica je takrat prepevala narodne pesmi z Greto Ložar, meni pa se je zdelo, da bi se dobro ujela tudi z moškim pevcem. In res sta se." Spremljal ju je harmonikar Avgust Stanko, ki je bil takrat že pojem tovrstnega radijskega nastopanja. Ta sodelovanja so potekala vse do leta 1953, ko je Avgust Stanko nenadoma zbolel.

Nato je sledilo obdobje z Avseniki: "K Francu je prišel Vilko Ovsenik in ga vprašal, če bi lahko zapel nekaj narodnih pesmi ob spremljavi bratove harmonike, torej ob spremljavi Slavka Avsenika. Franc se je, seveda, odzval in tako sta začela redno nastopati - z narodnimi pesmimi - v živo vsak teden," se je spominjala žena Ivka. Ko sta brata Avsenik ustanovila Gorenjski kvartet, Koren še ni nastopal z njima, saj so na začetku igrali le instrumentalne skladbe. Leta 1954 pa je Vilko Ovsenik radijski pevski tandem - Danico Filiplič in Franca Korena - povabil k stalnemu sodelovanju. Prvič sta na veselici pela v Trbojah pri Kranju. Ivka Koren se je tega dogodka spominjala takole: "Doživeli so takšen uspeh, da je težko povedati. Veselični prostor je bil nabit do zadnejga kotička, Avseniki so morali kar naprej ponavljati skladbo Na Golici. Z izrednim navdušenjem so tudi sprejeli narodne pesmi, ki sta jih pela Danica in Franc." V službi je imel Koren nenehne težave, saj so mu oporekali, da ponoči prepisuje note. Zato se je začasno zaposlil kot pleskar pri velikem navdušencu nad Avsenikovo glasbo - pri pleskarju Vinku Hvastju. Žena je o tem obdobju pripomnila: "Delal pa ni veliko. V glavnem so prepevali in - tudi precej pili!"

Danica Filiplič in Franc Koren sta nato nekaj mesecev nastopala z ansamblom Zadovoljni Kranjci. Toda, ko so se Avsenikom odprle možnosti v tujini, sta se oba poklicno predala petju. Ker se kot glasbenika v Sloveniji nista mogla zaposliti, sta se, tako kot vsi člani Ansambla bratov Avsenik, zaposlila v zagrebški Estradi. Žena Ivka je bila zaposlena le nekaj mesecev, potem pa se je zavestno odločila za družino, to je za nego dveh otrok in za skrb za moževo dobro počutje: "Z Avseniki je vandral po svetu dobrih dvajset let. Včasih ga ni bilo doma po poldrugi mesec skupaj, največ turnej z Avseniki pa je trajalo po štirinajst dni. Ko pa je prišel, je bilo treba na veliko prati, likati, urejati obleko in narodno nošo. Kdo ve, če bi vse to prestala še katera druga ženska! A sem bila vedno ponosna na svojega moža, da je dosegel svoje sanje."

Po dvajsetih letih nastopanja z Avseniki se je Franc Koren uradno poslovil na veličastnem koncertu v Hali Tivoli. Dvorana je bila nabito polna, veliko poslušalcev je jokalo, saj so se zavedali, da se z odrov poslavlja izjemen pevec. Po tem je občasno sicer še nastopal z ansambloma Gorenjci iz Radovljice in Savinjskih sedem.

Očetovo pevsko pot sta nadaljevala oba sinova, ki sta oba glasbeno izobražena. Damir Koren je pel v zboru Slovenske filharmonije, občasno pa tudi z narodnozabavnimi ansambli: Dobrimi znanci, Ansamblom Janeza Goršiča in z Veselimi planšarji. Braco se je najprej posvetil popevkarski karieri in nato narodnozabavni. Že med služenjem vojaškega roka v Varaždinu je osnoval vojaški ansambel z Ivico Šerfezijem in Vicem Vukovom, s katerima je nato nastopal po vsej Jugoslaviji. Nato je pel z Dobrimi znanci, z Ansamblom Jožeta Burnika in s Kraškim kvintetom iz slovenskega zamejstva.