Nalaganje nastavitev

Baza oseb Rudi Bardorfer

BAZA PODATKOV JE ŠE V DELU. OPRAVIČUJEMO SE ZA NEVŠEČNOSTI IN VAS HKRATI VABIMO, DA NAS O VEČJIH NAPAKAH, KI STE JIH OPAZILI, TUDI OBVESTITE. Hvala za razumevanje.(info@sigic.si)

Oseba: Rudi Bardorfer
Letnica rojstva: 1933
Kraj rojstva: Sarajevo
Oblika dejavnosti: instrumentalist, pisec glasbenih besedil, skladatelj / avtor glasbe
Zvrst: narodnozabavna glasba
Kratka biografija: Rudi Bardorfer izvira iz ene od starih ljubljanskih družin, rodil pa se je v Sarajevu. Bil je ustanovitelj in vodja Ansambla Rudija Bardorferja. Glasbeno pot je z osmimi leti začel pri znanem harmonikarju Avgustu Stanku, ki je stanoval v bližini njegovega doma. Avgust Stanko je sam večkrat rekel: "Težko me kdo zamenja. Če pa me že kdo, potem me lahko le Rudi Bardorfer, ki pozna moj način spremljave in harmonije." Sprva je Rudi Bardorfer igral predvsem slovenske ljudske pesmi, sicer pa je že od mladih nog spremljal različne folklorne skupine, po končani glasbeni šoli predvsem folklorno skupino iz Škofje Loke (po končani šoli je namreč stanoval v Puštalu v Škofji Loki). Zaradi glasbe je že pri štirinajstih letih pobegnil od doma in se na Sušaku prijavil na Vojno akademijo za glasbo. Pol leta se ni domačim niti javil, ker se je bal, da bodo starši prišli ponj in da bo konec njegove glasbene kariere. Da se je sploh lahko prijavil, je preprosto kar sam podpisal materino dovoljenje. Na Vojni akademiji za glasbo je bilo od 750 kandidatov na šolanje sprejetih 120, diplomiralo pa jih je 80. Rudi Bardorfer je bil zaradi izredne nadarjenosti med tistimi dvajsetimi, ki so celotno šolanje zaključili eno leto pred ostalimi. Igral je dva inštrumenta, čelo in pozavno oziroma "zug" pozavno. Rudi Bardorfer se je spominjal: "V vojaškem orkestru smo igrali predvsem zabavno glasbo znanih avtorjev, sodelovali pa smo tudi pri operetah in podobnih večjih projektih. Najbolj mi je ostala v spominu ljubljanska prvomajska parada, na kateri je igralo dvaindvajset mladih fantov. Vsi smo bili izvrstni glasbeniki, pa še lepi in postavni fantje povrhu. Ker je bilo zanimanje za naš orkester preveliko, so ga vojaške oblasti preprosto razpustile, tri najboljše glasbenike - med katerimi sem bil tudi jaz - pa so poslali v gardijski orkester v Beograd." Toda prav hitro je prišlo do zapleta. Po tednu dni so ugotovili, da Rudi Bardorfer ni bil član komunistične partije, kar je bilo sprejeto kot huda napaka. Zato so ga na hitro premestili v Kupare pri Dubrovniku, kjer je v salonskem orkestru skupaj s podobnimi "politično nezanesljivimi ljudmi" oficirjem in njihovim spremljevalkam igral ob večerih za ples. V tem orkestru ni igral na svoja osnovna inštrumenta, ampak na klavir. Kraj, kjer je takrat uradno bival, je bil na območju vojne pošte Trebinje, vendar pa je tja je hodil le enkrat mesečno po plačo. Ker je v tem času v nemilost pri oblasteh prišel Gjilas, je KOS (kontraobveščevalna služba) poostrila nadzor in bi tudi Bardorferja skoraj obsodili, ker ni hodil na "politično nastavo". Vendar se je glasbenik izmazal tako, da jim je rekel: "To ni dobro poslušati in zato sem manjkal." V salonskem orkestru je igral poldrugo leto, ves čas pa je premišljeval, kako bi zapustil vojsko. Kaj hitro je spoznal, da v tem orkestru glasbeno ne bo napredoval, pa tudi svojih glasbenih zamisli ne bo mogel posredovati nikomur. Ob igranju so se mu namreč vse pogosteje rojevale zamisli o izvirni glasbi. Prošnjo, da bi zapustil vojaško službo, so mu večkrat zavrnili. Nazadnje so ga postavili za bobne, sam pa je priznal, da ne zna igrati nanje. Zaradi tega zapleta je v 24-ih urah izgubil pravico do nošenja vojaške uniforme. Tako se je leta 1954 Rudi Bardorfer lahko vrnil v Ljubljano. "Želel sem postati čelist v orkestru Radia Ljubljana. Prej obljubljeno mesto sem zamudil le za nekaj dni in ostal na cesti, brez službe." Vendar se je hitro znašel. Nadaljeval je s študijem na ljubljanski Višji pedagoški šoli in ob študiju še učil pihalce tako v Ljubljani kot v Zagorju ob Savi in Hrastniku. Leta 1956 ga je v Kranju, v Biser baru, pri igranju na klavir slišal direktor in ga je prosil, če bi igral ob večerih za ples. "Še tistega večera sem igral in z menoj še nekdo na violino. Bila sva res posrečen par. Plesalcev se je že po tednu dni kar trlo. Kmalu zatem sem začel v tem baru igrati v triu, v zasedbi: Janez Lužar kitara, Jule Rajhard harmonika in jaz na klavir. Če pa je bilo treba zaigrati kakšno okroglo, sem jaz brž raztegnil svoj meh." V tem baru je igral klavir vsak večer kar tri leta, vse dokler njegov ansambel ni odšel na prvo igranje v tujino. Z letom 1955 se je namreč začela tudi uspešna pot Ansambla Rudija Bardorferja, ki ga je Bardorfer vodil in zanj pisal skladbe in besedila, predvsem pa je močno zaznamoval nadaljevanje njegove življenjske poti.

Njegov ansambel je postal zelo uspešen in je med drugim nastopal tudi za politične kroge. Predstavniki politike so takrat začeli Bardorferja nagovarjati, da se preizkusi tudi v gospodarstvu. Tako je kot eden prvih v Sloveniji začel z zasebno obrtjo. Zaradi uspešnosti pa naj bi ga isti ljudje, ki so ga sprva spodbujali, prislili, da je odšel v tujino. Po njegovih besedah so mu podtaknili afero, da je povozil psa. O dogodku so se razpisali skoraj vsi slovenski časniki. Na njegov račun so objavljali tudi risano šalo, na katerih je prikazano, kako Bardorferja na meji sprašujejo, ali zahteva politični ali pasji azil. Rezultat tega pritiska na glasbenika je bil razpad ansambla in prenehanje predvajanja njegovih skladb na Radiu Ljubljana za dobro desetletje. Bardorfer je zato migriral v tujino, kjer je začel svoje skladbe podpisovati s psevdonimom Kati Šlegel. Pesmi Kati Šlegel je posnel Ansambel Mihe Dovžana, pozneje pa tudi ansambel Slovenija. Bardorfer se je tega spominjal takole: "V Švici, kamor sem odšel, sem moral začeti vse znova, od začetka. Igral sem kot pianist po barih, igrali smo v triu, pozneje sem si postavil svoj snemalni studio in posnel prenekateri ansambel in prenekaterega znanega pevca, tako tujega kot slovenskega." Ko se je ponovno postavil na noge, je v Italiji kupil manjšo tovarno harmonik. Nato se je preselil v Avstrijo, v bližino švicarske meje, v domovino pa je še vedno rad prihajal k bratu v Kočevje.

V Sloveniji je poznan kot predhodnik vseh drugih ansamblov, ki so igrali v triu in prepevali s fantovskim skupinskim petjem, torej v nekem smislu tudi kot predhodnik Dovžana in Slaka, čeprav je Bardorfer igral na klavirsko harmoniko. Rudi Bardorfer je bil eden od pionirjev slovenske domače glasbe in njegove melodije in besedila so se tako približala poslušalcem, da so skoraj vse pesmi ponarodele. To potrjuje tudi ena prvih - še črno-belih - slovenskih televizijskih oddaj, v kateri sta izmenoma posneta ansambel Rudija Bardorferja in legendarni harmonikar Avgust Stanko. Konstruiral je tudi posebno harmoniko, ki jo je sam tudi izdeloval - v harmoniko je vgradil kasetar, ki se je s pritiskom na gumb sprožil in začel igrati želeno kaseto. V svoji karieri je bil tudi direktor glasbene šole v Ormožu, kjer je ustanovil tudi svoj orkester, s katerim je dosegel velike uspehe. V posebno čast si je štel tudi, da sta skupaj z Viktorjem Fabijanijem osebno rešila radijski arhiv z notami številnih skladb. Odpeljati so ga namreč hoteli v papirnico Vevče, vendar sta prevoz usmerila v domačo Fabijanijevo garažo in ko so prišli v vodstvo pametnejši ljudje, sta ga vrnila Radiu Ljubljana. Bardorfer je napisal nekaj manj kot sto narodnozabavnih skladb, poleg glasbe pa je pisal tudi besedila. Med drugim je pisal za vokalni kvartet SončekAnsambel Mihe Dovžana in Ansambel Slovenija. Nekatere skladbe je podpisal s psevdonimom Kati Šlegel. Prejel je več nagrad za avtorstvo skladb, in sicer tako doma kot na festivalih v Avstriji in Švici. Skladbe Rudija Bardorferja je na novo, leta 1997, posnel vokalni kvartet Sonček ob instrumentalni spremljavi tria.

Bardorfer je vse življenje spremljal slovensko glasbeno sceno in o njej meni, da je na njej preveč komerciale: "Videti je, kot da bi mladi godci med seboj tekmovali, kdo zna igrati hitreje, zato ni čudno, da mnoge poslušalci tako hitro pozabijo. Skoraj nihče več ne zna ustvariti izvirne melodije, besedila pa so v glavnem tudi bogpomagaj!"