Nalaganje nastavitev

Baza oseb Barbara Kolarič

BAZA PODATKOV JE ŠE V DELU. OPRAVIČUJEMO SE ZA NEVŠEČNOSTI IN VAS HKRATI VABIMO, DA NAS O VEČJIH NAPAKAH, KI STE JIH OPAZILI, TUDI OBVESTITE. Hvala za razumevanje.(info@sigic.si)

Oseba: Barbara Kolarič
Letnica rojstva: 1969
Kraj rojstva: Maribor
Oblika dejavnosti: pisec glasbenih besedil, vokalist
Zvrst: narodnozabavna glasba
Kratka biografija: Barbara Kolarič, rojena Potrč, je poročena z glasbenikom (klarinetistom) Damijanom Kolaričem. Živi v Mariboru, kjer je tudi končala srednjo pedagoško šolo in pravno fakulteto. Opravlja poklic kulturne animatorke. V javnosti je znana kot pevka Ansambla Ekart, kot solistična pevka in vzgojiteljica mladih pevskih talentov. Njena najljubša pesnika sta Minatti in Gradnik. Svojih glasbenih začetkov se spominja takole: »Že v zgodnjem otroštvu sem domačim dala vedeti, da imam dober posluh. Dedek in babica sta moje prve pevske poskuse iz obdobja, ko mi še ni bilo dve leti, ohranila na magnetofonskem traku. Danes se zelo zabavam, ko poslušam te posnetke, še posebej ob pesmici o pikapolonici, saj sem že tedaj začela pesniti. Moja otroška leta so bila tesno povezana z glasbo. Odraščala sem v glasbeni družini. Moj oče je imel ansambel, moja mama pa je v njem pela. Spominjam se, s kakim veseljem sem se zadrževala v glasbeni sobi, v kateri so vadili. Pridno sem sedela, poslušala in zraven pela. Še posebej me je veselilo, če sem lahko nastopala z ansamblom in pela v pravi mikrofon. Prvih pesmic sta me naučili babica in mama, občudovala pa sem tudi dedka, člana zbora Zveze slepih v Mariboru, ki je znal toliko ljudskih pesmi. S šestimi leti in pol sem začela peti v Mladinskem pevskem zboru Maribor. Naš takratni zborovodja je bil mag. Branko Rajšter. Prav v tem zboru – v njem sem pela trinajst let – sem dobila prvo glasbeno izobrazbo. Hkrati sem se v glasbeni šoli učila igranja na violino. V osnovni šoli sem nastopala na številnih šolskih prireditvah in proslavah ter pela v vokalni skupini, ki smo jo ustanovila dekleta. Kadar sem se naučila nove pesmi, sem jo zapela domačim in že smo se preizkušali v štiriglasnem petju. Zelo rada se spominjam svojega desetega rojstnega dneva. Od sestre Suzane sem dobila prav posebno darilo – pesem, ki jo je sama napisala zame. Zelo sem bila ponosna na svojo veliko sestro. Čez nekaj let sem se v pisanju preizkusila tudi sama. Še vedno hranim zvezek, v katerega sem zapisovala svoje prve, po večini ljubezensko uglašene pesmi. Še preden sem dopolnila sedemnajst let, sem začela s sestro peti v ansamblu Idila. Pozneje sva se pridružili ansamblu Ptujskih 5. Ko je sestra leta 1990 odšla v tujino, sem se pridružila Ptujskemu instrumentalnemu ansamblu. Za to skupino sem napisala svoja prva besedila. Dve izmed njih, Hudi časi in Stari Ptuj, sta bili predstavljeni na ptujskem festivalu leta 1991. Moja besedila za ta ansambel so opazili tudi drugi izvajalci in avtorji skladb. Krog sodelavcev se je začel širiti, in tako sem kmalu sodelovala s številnimi avtorji in izvajalci narodnozabavne pa tudi zabavne glasbe. Med avtorji narodnozabavne glasbe, s katerimi najpogosteje sodelujem, naj omenim Edvina Fliserja, Borisa Roškerja, Vinka Štrucla, Jožeta Burnika, Damijana Kolariča … Besedilo po navadi napišem na glasbo, včasih pa nastane tudi prej, odvisno od dogovora z avtorjem glasbe. Navdihujejo me vsakdanje stvari v življenju in drobne stvari, ki me osrečujejo. Sem zelo romantična in čustvena, obožujem živali, cvetje, sonce, gozdove, hribe, snežinke, še posebej pa modrozeleno morje, sončni vzhod in zahod. Rada imam ljudi, rada jih osrečujem in jim pomagam. Glasba je moje življenje in v vsem, kar je povezano z njo, uživam. Je smisel in lepota mojega življenja, in ker jo ljubim, tudi moja besedila odsevajo ljubezen do nje. Odraščala sem z domačo glasbo, zato ima ta v mojem srcu poseben prostor, seveda pa zelo rada prisluhnem tudi drugim zvrstem. Ansambel Ekart, v katerem pojem od leta 1994, je zelo dobro izvajal tako narodnozabavno kot zabavno glasbo. Za klasiko sem se navdušila ob svojem življenjskem sopotniku. Damijan je na Glasbeni akademiji v Ljubljani diplomiral iz klarineta. V letih njegovega študija nisem zamudila prav nobenega njegovega koncerta. Rada poslušava jazz, blues in šansone. Seveda tudi skupaj ustvarjava. Damijan napiše glasbo in skladbo aranžira, jaz pa dodam besedilo. Zelo me veseli, ko slišim, koliko najinih pesmi zna zapeti najina hčerkica Klara. Kadar napišem besedilo za narodnozabavno melodijo, skladbo zapojem in takoj začutim, ali jo bo pevec z lahkoto interpretiral. Za pevca je pomembno, da mu je besedilo všeč, saj se tako lažje vživi v pesem. Ker na vsak natečaj prispe veliko novih skladb, se mi zdi razumljivo, da festivalska žirija izbere in oceni, katere so primerne ali katere neprimerne. Takšno ocenjevanje odobravam, pod pogojem, da so v žiriji strokovnjaki, ki se na svoje delo spoznajo. Če žirija besedilo zavrne, pa je za avtorja pomembno, da dobi obrazložitev, zakaj je neprimerno, saj mu le tako pomaga k zorenju. Kot avtorica besedil in pevka zelo pogrešam odprtost in sproščenost v odnosih med glasbeniki. Na festivalih je večina nastopajočih 'na trnih', po glavi se jim suče le vprašanje, kako bi se čim bolje odrezali. Ko je tekmovanje mimo, navadno ni več pravega veselja, saj se tisti, ki so bili manj uspešni, kar takoj odpravijo domov. K sreči pa niso vsi enaki. Nekateri se znajo zabavati in poveseliti, četudi ob koncu tekmovanja niso prav v vrhu. Zelo se trudim pomagati vsem, ki me prosijo za pomoč, naj bo pri besedilih ali pri učenju petja, saj mislim, da moramo glasbeniki sodelovati, drug drugemu pomagati, se spoštovati. Skratka, res bi bilo lepo, če bi bili velika glasbena družina, namesto da tekmujemo in se naslajamo ob tekmečevem neuspehu. Kot avtorico besedil me moti predvsem to, da v medijih večinoma navajajo le izvajalce skladb, na avtorje pa po navadi pozabijo. Vsak avtor ima svoj delež v skladbi, sicer ta ne bi bila taka, kakršna je. Mislim, da je delo vseh treh avtorjev (avtorja skladbe, pisca besedila, aranžerja) enakovredno. Pomembno pa je tudi, kako je skladba izvedena, saj dobra izvedba še bolj pritegne poslušalce. Zame je najlepše plačilo za trud, ko zapojem pesem, za katero sem sama napisala besedilo, in vidim, da jo ljudje sprejmejo z navdušenjem. Moji načrti na tem področju so skromni. Želim si le napisati čim več besedil, ki bi se ljudem vtisnila v srce, in upam, da mi še ne bo tako hitro zmanjkalo idej.«

Barbara Kolarič šteje za svoja najljubša besedila pesmi z naslovom Zate, punčka mala, Ljubezen je kot pesem in Zasanjana Slovenija. Prvo je posvečeno hčerkici Klari, z drugim je Ansambel Ekart dosegel drugo mesto na prireditvi Slovenska polka in valček 1996, s tretjim pa je isti ansambel na ptujskem festivalu po oceni strokovne komisije in občinstva dosegel prvo mesto.
Pokaži več