Nalaganje nastavitev

Baza oseb Stane Mancini

BAZA PODATKOV JE ŠE V DELU. OPRAVIČUJEMO SE ZA NEVŠEČNOSTI IN VAS HKRATI VABIMO, DA NAS O VEČJIH NAPAKAH, KI STE JIH OPAZILI, TUDI OBVESTITE. Hvala za razumevanje.(info@sigic.si)

Oseba: Stane Mancini
Letnica rojstva: 1931
Kraj rojstva: Ljubljana
Oblika dejavnosti: vokalist
Zvrst: narodnozabavna glasba, popevka
Kratka biografija: Eden izmed bolj opaznih pevcev popevk v 50-ih letih 20. stoletja. Nastopil je tudi na prvem festivalu Slovenska popevka leta 1961 na Bledu, na katerem je tudi zmagal. Bil je tudi vokalist narodnozabavnega ansambla Zadovoljni Kranjci.

Rojen v Ljubljani, kjer je nato obiskoval osnovno šolo, nižjo gimnazijo in trgovsko akademijo. Takoj po maturi se je zaposlil, in sicer najprej na oblastnem odboru, čez pol leta pa je bil premeščen na Občino Krško na poverjeništvo za državne nabave. To je bila terenska služba - izterjevanje obvezne oddaje po kmetijah. V jeseni leta 1950 je nadaljeval študij na Ekonomski fakulteti in Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer je do vpoklica vojaške obveznosti jeseni leta 1954študiral solopetje pri prof. Adu Darianu. Po odsluženem vojaškem roku se je zaposlil v podjetju Odpad oziroma Dinos Ljubljana, kjer je ostal 28 let. Zadnjih dvajset let je bil v tem podjetju finančni direktor. Vmes je diplomiral na Višji šoli za organizacijo dela. Zadnjih šest let delovne dobe se je zaposlil v dveh društvih: pri strokovnem računovodsko-finančnem društvu in društvu slovenskih glasbenikov v Ljubljani, kjer se je upokojil leta 1989.

Svojih glasbenih začetkov se je Mancini spominjal takole: "Oče Stanko je bil zaposlen pri pošti, mati Jerica pletilja. Mati mi je za peti rojstni dan kupila enovrstno diatonično harmoniko, na kateri sem znal hitro zaigati vsako melodijo in jo zapeti, od Rozamunde naprej. Nagnjenost do glasbe sem podedoval po obeh stricih. Materin brat je bil tenor v cerkvenem zboru, očetov je igral violino. V družini smo imeli tudi podnajemnike, študente glasbe. Doma je bil pianino, ti študenti so me pričeli učiti tudi klavir. Pri petnajstih sem začel igrati klarinet pri mladinski železničarski godbi in se ga učiti na glasbeni šoli pri prof. Launu. Vključil se je tudi v mešani zbor Glasbene matice, kjer sem pel nekaj časa tenor. Ker je imela Srednja ekonomska šola svoj zbor, ki ga je vodil prof. Vasilij Mirk, sem se raje vključil vanj in tam nadaljeval zborovsko petje. Pri šestnajstih letih sem dobil novo 120-basno klavirsko harmoniko. Učil sem se pri prof. Štepicu in igral v harmonikarskem zboru, kjer smo večkrat nastopali in sodelovali tudi na promenadnih koncertih na Bledu. V tem času sem zelo dobro igral frulico. Imeli smo trio s harmoniko in kitaro in tudi s tem triom smo veliko nastopali. Na delovni akciji Avtocesta, na Hrvaškem, sem imel s seboj tudi svojo harmoniko. Ker sem bil muzikalen, sem vedno poskrbel za večglasje. Tam sem se spoznal s pevkami, ki so me priporočile v zabavni zbor, ki ga je skladatelj in dirigent Bojan Adamič ustanovil v jeseni leta 1949 pri Radiu Ljubljana. Ta zbor je po 8 mesečnih vajah nastopil skupaj z revijskim orkestrom Radia Ljubljane na glasbeni reviji takrat imenovani 'Ples na vodi'. Na tej prireditvi 1. maja 1950 ob otvoritvi kopališča na Koleziji sem prvič zapel kot solist ob spremljavi orkestra in zbora pesem Mona Lisa."

Tako je postal pevec in bil vrsto let edini moški solist s plesnim in revijskim orkestrom. Tudi z malim orkestrom z imenom Študentski plesni sektet je dvakrat tedensko pel popevke v slovenskem jeziku. Slovenščina je takrat zamenjala petje v tujih jezikih. Tako se je nabralo v njegovem sporedu prek sto popevk, ki pa jih niso posneli. Prvi posnetki, ki so ohranjeni, so od leta 1953: O, Celje, mesto belo, Prelepa si bela Ljubljana in radijska igra Zajci na Goljavi. Leta 1960 se je po nekajletni pavzi ponovno pojavil na Radiu Ljubljana. Kot pevec popevk je uspešno deloval do leta 1968. Sodeloval je na petih festivalih Slovenske popevke. Na prvi leta 1962 je zapel zmagovalno Mandolino. Kot komponist je v tem času posnel tudi 24 lastnih skladb v različnih zasedbah, takrat najboljših aranžerjev: Jožeta Privška, Maria Rijavca, Mojmira Sepeta, Bojana Adamiča, Atija Sossa in Jureta Robežnika. Besedila za te skladbe je večinoma prispeval pesnik Gregor Strniša. Ena njegovih najpopularnejših popevk je Non Capito, ki je bila na top lestvici v Ljubljanskem dnevniku 56 tednov na prvem mestu. Ko je bil star 36 let, so mu na radiu rekli, da mora odstopiti mesto mlajšim pevcem popevk. Zato se je vključil med pevce narodnih in narodnozabavnih melodij.

Začetkov na področju narodnozabavne glasbe se je spominjal takole: "Najprej sem začel, leta 1965, sodelovati s skladateljem Francem Korbarjem pri njegovih dveh ploščah. Iz tega obdobja so najbolj znani posnetki: skladbi Franca Korbarja Osamljenost (Polje, kdo bo tebe ljubil) na besedilo Janeza Menarta, skladba na besedilo Simona Gregorčiča Z grobov ter narodna Temna noč se je storila." S kvintetom Jožeta Kampiča je za televizijo posnel več ljudskih pesmi, od teh je postala najbolj popularna Jaz bi rad rdečih rož. Sledili so Zadovoljni Kranjci: "Vrsto let sem bil član ansambla Zadovoljni Kranjci in to od leta 1971, ko sem se vključil kot solist in član tria, do konca delovanja tega ansambla. Najbolj znani posnetki iz tega obdobja so skladbe Alberta Podgornika Vrnite se ptice, ki je bila na top lestvici narodno zabavnih pesmi v Ljubljanskem dnevniku celih 50 tednov na prvem mestu in pesmi Sorško polje in Sanjal sem. S tem ansamblom smo potovali po vsej Evropi in Kanadi, kjer so bili naši zdomci in izseljenci. Nastopali smo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji, Avstriji, Švici." Ena največjih turnej pa je bila v oktobru leta 1974 v Kanadi, kjer so gostovali in koncertirali v Torontu, Vancoueru, Calgariju, Winipegu, Edmontonu in drugih manjših krajih okrog Toronta v Kanadi.

Stane Mancini je bil tudi stalni sodelovec pri Pihalnem orkestru Francija Puharja in njegovi seriji oddaj z naslovom Nove melodije, ki je trajala v živo dve sezoni v dvorani Slovenske filharmonije. Mancini: "Tekmovalna oblika teh oddaj je bila precej zahtevna. Vsako drugo soboto se je odvijala v živo in je potekala hkrati na radiu in TV. Pogoji za izvajalce so bili precej težki in nenavadni. Običajno smo dobili note en teden pred nastopom, nekajkrat pa šele v torek. V četrtek in petek sta bili vaji z orkestrom, v soboto pa nastop. Hitrost vsekakor ni bila v prid kvalitetni izvedbi. Vsako sezono je bila izdana plošča vseh melodij, ki so se uvrstile v finale. Na obeh finalnih ploščah sem imel šest novih melodij."

Snemal je tudi z drugimi ansambli, če so se nanj obrnili za pomoč. Tako je snemal skladbe z Borisom Kovačičem. Z Ansamblom bratov Kovačič iz Maribor je posnel tri skladbe na njihovi plošči z naslovom Mladostni čas izdane pri Jugotonu. Snemal je tudi v mnogih radijskih igrah in za otroke z gospodom Janezom Bitencem. Posnel je otroške pesmice za otroke na štirih kasetah pri Založbi Helidon. V juliju 1974 je bil na tri tedenski turneji v Kanadi in Združenih državah Amerike, kjer je pel slovenske ljudske pesmi, kot zastopnik Slovenske izseljenske matice v organizaciji Bosanske izseljenske matice. Nastopili so v Torontu, Londonu, Hamiltonu, Niagari in Detroitu. Bil je tudi gost na slovenski farmi v Torontu.

V letu 1980 se je vključil v Ribniški oktet iz Ljubljane. Tam je pel drugi tenor. S tem se je pričela njegova nova uspešna pevska dejavnost. Z rednimi nastopanji, koncerti in gostovanji je oktet dosegel vrhunsko kvaliteto. Koncertiral je v vseh večjih krajih v Sloveniji, med njimi je večkrat koncertiral na Ljubljanskem festivalu. Zabeležili so prek 650 nastopov. Kot nadomestni član je gostoval tudi v Slovenskem oktetu. Mancini je sodeloval tudi z Miho Dovžanom: "Po ideji Mihe Dolžana in Jožice Kališnik sta skupaj z Jožico posnela za radijski arhiv okrog 20 slovenskih narodnih pesmi s spremljavo citer, nekaj v duetu in nekaj solo. Producentka je bila Jasna Vidakovič."

In kako je Stane Mancini gledal na narodnozabavno glasbo? "Glasbe ne ocenjujem po zvrsteh, temveč po kvaliteti. Poznam le dobro ali slabo. Ko sem pred 27 leti pričel sodelovati z ansamblom Zadovoljni Kranjci, smo z njimi nastopili tudi na Ptujskem festivalu. Takrat je bila splošna raven teh ansamblov precej nižja. Visoka kvaliteta ansambla Zadovoljnih Kranjcev mi je ugajala. Naši poslušalci koncertov, še posebej na gostovanjih z izseljenci in zdomci, so to raven občutili, zato smo povsod doživljali lepe sprejeme. Še vedno pa sem pevsko in glasbeno aktiven. S sodobno elektronsko opremo se spremljam sam na priložnostnih nastopih, kjer pojem popevke moje mladosti, narodne pesmi, večno zelene melodije, napolitanske pesmi in popularne narodnozabavne melodije. Glasba je pač del mojega življenja, zato zanimanja zanjo ne bom nikoli opustil."