Nalaganje nastavitev


Kantavtorske kvante: nekaj misli Ksenije Jus

Ob prejemu literarne nagrade Mira

petek, 29. januar 2016

Pred kratkim je priznana koantavtorica Ksenija Jus s strani slovenskega PEN-a prejela literarno nagrado Mira, kar se nam je zazdela nadvse primerna priložnost za krajši klepet.

Si aktualna prejemnica literarne nagrade Mira. Najprej najbolj banalno vprašanje, a vendarle, ne nepomembno: kaj ti osebno tovrstna priznanja pomenijo?

»Mira je nagrada, ki jo ženski odbor Slovenskega centra PEN podeljuje ustvarjalkam za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljevanja o literaturi in kulturi ter celostni osebnostni drži» piše v Listini Mire. Natančno tako to priznanje čutim in razumem, s posebnim in osebnim poudarkom, da gre za priznanje celotni kantavtorski skupnosti.


Na literarni in glasbeni sceni si prisotna že vsaj dve desetletji, od leta 1996, ko si skupaj z bendom Link der Wasser izdala, sedaj že kar kultni, Debut. Vsi ki vsaj malo spremljajo kantavtorsko sceno v Sloveniji te zato prej ko ne dojemajo kot stalnico na tej sceni oz. kar kot klasika tega žanra. V tem kontekstu je verjetno opis »kritična in angažirana avtorica mlajše generacije« celo nekoliko pokroviteljski oziroma kaj ti misliš o tem?

Leta, ki nam jih uspe nanizati v izjemno napeti nadaljevanki imenovani življenje, nam včasih postrežejo z velikimi ali vsaj malček večjimi preobrati. V zlatih letih post-najstniške norosti, mi je srečanje in sodelovanje z Link der Wasser za vedno in terminalno spremenilo osebni pogled na literarno-glasbeno potovanje.

Morda tudi zaradi tega nimam težav, če mi kdo pripiše kakšno desetletje ali dve manj, he he. Življenje je prehodna faza večnosti, sposojena meterializacija duha in kar zares šteje, je naša dejavnost, delo, pečat, ki nas plemeniti ali siromaši. Z razmišljanjem in umeščanjem v predale tehnokratskega sistema se – iskreno – ne zmorem ukvarjati, ker se zavedam dragocenosti vsakega živega trenutka.


Če se vrneva zgolj za trenutek k omenjeni plošči Debut. Link der Wasser so se ponovno zbrali in glasbeno zagnali. Se obeta kakšno ponovno sodelovanje med vami? In še podvprašanje za tiste bralce, ki so o vašem sodelovanju veliko slišali skozi zgodbe t.i. »urbane mitologije«: ali je možno glasbo s te plošče kje dejansko slišati (kot kaže je na spletu je ni moč najti ...)?

Ko sem pred kratkim na vašem portalu zasledila intervju s fanti iz Link der Wasser, sem bila, hja, kako to povedati čim bolj iskreno in preprosto; izjemno vesela in veselje še traja! Če lahko izkoristim dragoceni prostor, ki ste mi ga prijazno ponudili, bi Romija, Sisa ali Brdonča lepo prosila, da me čim prej kontaktirajo (no, morda pa jih bom še pred objavo tega članka uspela izslediti kar sama), da se srečamo in morda – po skoraj četrt stoletja, preorjemo še kakšno glasbeno brazdo. Glede ploščka pa lahko povem, da bo dobil digitalno domovanje na spletni strani www.xeniaius.si in najverjetneje še kje, do 23. oktobra letos.


Bila si precej angažirana pri vpisu kantavtorstva v razvid specializiranih poklicev samozaposlenih v kulturi. Lahko tudi nestrokovni a zainteresirani javnosti razložiš, zakaj je to tako pomembno?

Definicija, v okviru katere je kantavtorstvo vpisano v razvid specializiranih poklicev na področju kulture, ustvarjalce na tem področju opredeljuje kot avtorje besedila-pesmi, glasbe in izvajalca (bodimo realni in dodajmo še producent, vodja marketinga, kuhar, šofer, administrator, stilist, scenograf ipd). 

Za osvetlitev pomembnosti omenjenega vpisa, je najbrž potrebno najprej pogledati nazaj v sedemdeseta leta, ko je izšel prvi zares »slišani« kantavtorski album v tedanji skupni državi Jugoslaviji in sicer Odpotovanja, Tomaža Pengova. Intima, ki jo je med nas – ne glede na različne generacije in glasbene ter literarne okuse, prinesel omenjeni album, nadčasnost Pengove izpovednosti, je takrat sprožila val kantavtorjev balkanske regije (mnogi med njimi so danes žive legende Balaševič, Mlinarec..) in še danes – ob delih Janija Kovačiča ter Marka Breclja, predstavlja živo dediščino prepleta besede in glasbe, upora in liričnosti, angažiranosti, tudi tovarištva, če želite. 

Glasbena industrija, kot jo poznamo danes, za izhodišče uspeha postavlja dobiček. Kantavtorstvo pa je trenutno ena od redkih priložnosti, pri kateri lahko ustvarjalci s skupnostjo delijo originalni pogled in se pri tem ne rabijo prilagajati okusu potrošniškega in površinskega. Čas ohranja globino in odnese ceneno v pozabo. Upam, da si ne domišljam preveč, če vizionarsko napovem, da bodo pesmi Kovačiča, Breclja in Pengova (ter seveda mnogih, ki so na ta vlak stopili kasneje), živele v generacije, ki verjetno še niso rojene – s predpostavko, da se bomo za jezik in kulturo skupnosti znali boriti in ji omogočiti, da preživi.

Ob koncu mi dovolite, da omenim, da že nekaj časa nastaja knjiga o slovenskih kantavtorjih (za izjemno vztrajnost in trud se gre zahvaliti posameznikom: Janiju Kovačiču ter Mateju Krajncu in Teji Klobčar), ki je prepotrebna in jo mnogi komaj čakamo. Ko bi se te knjige veselili tudi uradniki na Ministrstvu za kulturo, bi nam bilo vsem lepše.


Kot že rečeno, si na kantavtorski sceni prisotna že vsaj dvajset let. Nam lahko opišeš, skozi kakšne spremembe je v tem času scena šla in kako vitalna je v danem trenutku?

Zelo me boste razveselili, če me boste podobno vprašali čez dve ali tri desetletja, ha ha. Tokrat bom osebni pogled opisala tako: brez pionirjev te zvrsti – ne samo domačih – tudi tistih, ki so življenje posvetili kantavtorskemu izrazu na vseh kontinentih, bi bila naša življenja siromašna. Valovi vedno novih in novih vztrajnih iskalcev intime in iskrenosti, kar kantavtorji smo, dajejo vsemu smisel in prepotrebne trajne vrednote. V vodnjaku temeljnih življenjskih resnic, morda trenutno na površini gladine res plava preveč načrtno ustvarjene minljive cenenosti, balasta, katerega namen je poneumljanje, toda spodaj, čisto pri izviru, ostajajo večne sledi pogumnih, velikih duhov preteklosti in sedanjosti.

Če sem na začetku omenila, da je bil eden od velikih preobratov sodelovanje s skupino Link der Wasser, moram omeniti, da mi je bila dana milost, da sem ob koncu prejšnje tisočletne ere spoznala Petra Andreja in skoraj istočasno Janija Kovačiča. Ob obeh sem se lahko osebno učila – ne samo kantavtorske obrti – temveč tudi pomembnih lekcij življenja, tudi v najtežjih obdobjih osebnostne rasti. Še en takšen preobrat, ki je združil celotno kantavtorsko skupnost, je bil koncert posvečen Tomažu Pengovu. Tudi pri tem je odločilno povezovalno nalogo prevzel in izpeljal dvojec Kovačič - Andrej. Ni lahko živeti z vedenjem da ni bilo in na žalost še ni institucije, ki bi delo Pengova prepoznala za kulturno dediščino. No, še živeči kantavtorji se tega zavedamo.

Če bom lahko te izkušnje tudi sama prenesla v življenja tistih, ki šele prihajajo, me za prihodnost angažirane uporniške pete poezije ne skrbi več. A vedite, da je trenutno za kvaliteto potrebno zajeti sapo in potoniti globoko pod površino. Če pa bo v slovenski skupnosti prevladal zdrav razum, bomo z malo sreče že kmalu lahko po radijskih in televizijskih sprejemnikih, prisluhnili tistim, ki so znajo in želijo ljudem dajati izvirne in nove poglede in malček manj tistih, ki ustvarjajo samo za trenutno zadovoljitev »okusa mase« in seveda svojih živalskih apetitov. Dokler bo okus množice gnal kapital, pohlep posameznikov in aroganca (preštevilnih) glasbenih urednikov ter nekaterih plenilsko usmerjenih lastnikov radijskih postaj, se bomo morali sprijazniti s potapljaškimi ekskluzivami. Ljudje smo tukaj tudi zato, da omenjenim pomagamo po najboljših močeh. Z lastno ustvarjalnostjo, vztrajnostjo in iznajdljivostjo pa poslušalkam in poslušalcem odpiramo nove možnosti svobodne izbire.


Za konec: kakšni so tvoji trenutni osebni načrti na področju glasbenega in literarnega ustvarjanja oziroma s čemu se trenutno največ posvečaš? In kje ti bo mogoče prisluhniti v kratkem?

Nahajam se v fazi, ko je vse kar se mi dozdeva, da je res pomembno, zgolj ustvarjanje. Pripravljam 11. in 12. album: Katedrala ljubezni in Lom strahov. Prvi je v fazi snemanja, drugi v fazi nastajanja osnutkov. Ob tem me čaka oktobra gledališko glasbeni performans Svetilnik hrepenenja 2. – Človek, dobrodošel dom, ducat posameznih sodelovanj na različnih umetniških področjih ter predvsem kakšen koncert več (kot v letih, ki so za mano). Kje bodo ti koncerti? Ne vem, a vem, da bodo! Hvaležna sem vsakemu človeškemu bitju, ki v mojih delih spozna delček svoje duše. Upam, da bom to lahko dejala tudi ob uri slovesa. Kantavtostvo je lahko uspešen in umetniško kultiviran način kaljenja nočnega in dnevnega miru. Pridružite se nam, dragi ljudje in vsi ostali ...

Sorodni prispevki:



Deli z drugimi:

pošlji naprej

Oceni:


Povezava:

Komentiranje

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijava ali