SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Adijo, včeraj; živijo, jutri

Adijo, včeraj; živijo, jutri

Jaša Lorenčič
28. december 2015

Če je bila poletna Infra na površini bolj intimna, čuteča, lirična, je Ultra krik, nauk, sporočilo.
Če je bila poletna Infra na površini bolj intimna, čuteča, lirična, je Ultra krik, nauk, sporočilo.
Siddharta:
Ultra
(Nika, 2015)

Lahko bi ... v Tivoli? Aha. Maraton. Check. V Stožice? Aha. Že bila na stadionu. Check. Kam? Samo res, kam, za vraga, naj bi še šla Siddharta? Okej, nazadnje je šla na Kurzschluss na Gospodarsko razstavišče uradno proslavljat svojo dvajsetletnico. No, če bi Hound Dog, kjer so imeli ljubljanski rokerji prvi špil, še lajal, bi najbrž šlo teh pet fantov tja. Nazaj na začetek.

Dolga pot domov.

»Najbrž bo konec leta Ultra poskrbela za to, za kar se generacijski soborci (Big Foot Mama, Dan D) precej bolj mučijo.« Tako se mi je zapisalo sredi leta, tam poleti, ko je zunaj že svetila prva polovica svečk na rokerski torti ob 20. rojstnem dnevu. Čeprav se je z dvema izdelkoma letos potrudil tudi Dan D, me je vseeno res precej bolj zanimalo, če bom zadel lastno napoved. Zakaj? Ker je bilo nekaj fillerjev tudi na Infri. Kaj, če sta dve plošči preveč celo za Siddharto? Bom res kimal na vprašanje, ali bo Siddharta z dvema ploščama, dvajsetimi skladbami, ostala relevantna tudi z novo glasbo, čeravno vsaka nova doza najstnikov najde in nato kriči dobre stare štikle?

Odgovor: itak! Če je bila poletna Infra na površini bolj intimna, čuteča, lirična, je Ultra krik, nauk, sporočilo. Na Infri se je skupina malo igračkala tudi z lastno zgodovino, iskala dokaj kreativen odgovor na vprašanje: Hej, kako smo sploh prišli sem, kjer smo danes? Ledena, ostanek iz snemanja Ida (1999), je nedvomno tisti singel, ki bo podpisal obe plošči. Je vrnitev na začetek. Je dolga pot domov. Tako in tako pa je zdaj Ultra bolj »albumski« album od Infre. Tudi zato, ker za Ultro najbrž potrebujete malo več časa, več priložnosti, več pozornosti. In pa vodiča. O, ja! In kdo bi bil primernejši vodič od Mihe Šaleharja?

»Nočne muce, jutranji mačkoni. Kakorkoli, mal’ sem v dilemi. Čez 28 sekund gre noč na pol. Situacija: obvladljiva. Na severu: trda tema. Na jugu: zmeren mrak. Zahod je že ipak lep čas v senci. Na vzhodu, bratje, na vzhodu je upanje. Ura je v tem trenutku nič-nič, nič-nič. Adijo, včeraj; živijo, jutri.«

Volk Q Ovce je tisti faktor uvodnega presenečenja, ki Siddharti vselej uspe, ko se tega loti na tak način. Pa najsi bo to spihani uvod v Indijo na Idu (1999), hladni piš Intra na Nordu (2001) ali orkestralni crescendo Rh- na istoimenski plošči (2003). Res pa je, da se v sprva odličnem nadaljevanju verz za uvodni komad nekoliko preveč orientalsko razpusti, ko Tomi Meglič žlobudra svoj, recimo temu, tekst. Najboljšemu rock verzologu, ki je doslej pel že rikverc (Eboran) pa enako besedilo na čisto tretje akorde (Gianna & Pot v X), si izmišljal jezik (Bonsai) ali dodajal tekst naknadno (Autumn Sun), je tokrat uspel štikelc z enim samim verzom: »Volk v ovce nevidno para zver volk v ovce edina smer.« Dela? Dela. Zakaj? Zaradi kitar.

Že za Infro sem spisal, da štrli ven zaradi kitar, in spomnil na izjavo Primoža Benka, da Siddharta še nikoli ni bila tako »kitarski« bend. Okej, Dios in Da Sedere sta res bila takšna. Sta izstopala? Ja, a ko je na radijske postaje po Ledeni šel še Piknik, je bila Siddharta tudi akustični bend s klobukom na glavi. In Ultra? Pozabite. Ni piknika. Ni klobuka. Je žur. Premladi, druga skladba, je disko Siddharta, tako disko, da verz produkcija koketira že s soundtrackom kakih visokoproračunskih porničev. Kar je kompliment, da ne bo pomote. Za Janija Haceta, ki je spisal pesem Premladi in ponudil kilometrski prostor, žoga za evrogol, za kitarsko solažo, ki so nekam izginile po Nordu. Pa ideja za spremljevalne vokalistke ... Kdo ve, morda pa se oblikuje ženska verzija Siddharte.

Za singel, ki bi naj nekako predstavljal ploščo, je skupina izbrala Nastalo bo. Povsem razumljivo. Ker nosi protestniško sporočilo (zelo dobro ponazorjeno v videospotu) skozi objem. Ljubezen je tista bakla, ki najdlje in najbolj gori. Z wah-wah pedalom in odrezanimi rifi (se še spomnite Apokalipse?) pa sploh. »Ostala boš ti, ostal bom jaz, / nastalo bo tisoč najlepših pesmi ...« je sporočilo, ki nas vrne na začetek.

In potem sledi trio komadov, ki Ultro postavijo tja nekam za Nord. To bi lahko bila plošča, ki bi se zgodila po Nordu, če se Siddharta ne bi odločila za simfonijo in simfonike. Flip (glasba: Primož + Tomi), Korakamo (Tomi) in Calvi (Tomaž + Tomi) se najbrž nehote, a tako izstopajoče premaknejo k točki, v kateri Siddharta pride blizu megalomanskosti zasedb tipa Muse. Ja, že zaradi Hacetovega basa v Flipu, marširanja cele skupine na podlago bobnarja Boštjana Megliča (njegov pogum na tej plošči zlasti izstopa) naprej v Korakamo in Calvi, v tisti komad, s katerim ne pride Siddharta do nas, temveč gremo mi z njo. Nekam tja naprej, na klaviatursko podlago, ki je tako uspela Tomažu O. Rousu. Zakaj?

Ker verjamemo sporočilu. »Zdaj je čas, da se ne predam. / Zdaj odjadram v nov dan. / Ni besed za vse, kar v meni vre« v Flipu, »korakamo, ker nas ne vidijo, / navajene na kapital, / korakamo, ker nas ne vidijo, / smo le motor za ideal« v Korakamo ter prekleto aktualno retorično preizpraševanje, ali »se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo, ko ne bo meja«, v komadu Calvi. Sporočilo Ultre? Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer se v dobro ljudi ne gradi mej.

Bum! Dela, ne? Reže, ne? Kriči, ne? Siddharta je zato na Ultri še bolj kot na Infri spet tista skupina, ki nam nekaj želi povedati. V svojem stilu: enkrat v ednini, zdaj še raje v množini. Prvi osebi množine. Mi. Ja, mi. Vsak si lahko v tem kolektivu po svoje razlaga, kaj točno naj bi vse to pomenilo. Ampak kakorkoli že si razlagamo stvari, Calvi v tej svoji kombinaciji najbolj prelomnih skladb (nekatere finte res delajo; sam vidim približek Beatlesovi Tomorrow Never Knows in Atmosphere od Joy Division) postane sama svoj prelom ter nas spomni na Keltvek, Naiven svet, Orion Lady, Et tu ... Komu pripada svet? Dvomim, da nam, pravi Tomi Meglič. Le še na Sagi (2009) je bil tako preroški, filmski, sporočilen. Vidi se, da je skupina sodelovala v gledališko-glasbenih projektih Livingstonov posljednji poljub in Človek z bombami. Zato je ta trojček na uvodno podlago vrhunec Ultre.

Ultra je dokaz, da na zahodu morda res ni več nič novega. Je pa zato na vzhodu, kot čita Šalehar na začetku. Siddharta po dvajsetih letih zdaj čaka na nov dan, nov sončni vzhod, novo zgodbo.

Ki nas pospremi na Dolgo pot domov. Radijsko? Ja. Skoraj pravljično praznična, še bolj kot mrmrajoča si Spet otrok. Ni čudno, da ima nato Terminal takšen uvod, kot ga ima. Terminalski za »terminator« komad, kjer Siddharta razbija, tolče in udriha. Prepričljivo? Dokaj solidno, da, čeprav Terminal ne udari tako kot, recimo, Črnobelo na Idu. Enako velja za In Levitation, kjer pride do vnovičnega sodelovanja Siddharte z Urošem Umekom. Angleščina, podobno kot v ... na idu, tudi tokrat ne izpade ravno kot najboljše presenečenje, prav tako kot ne dokaj konvencionalna kombinacija rocka in elektronike. Če se spomnimo, kaj vse so na Silikon Delti počeli takrat didžeji (tudi Dj Umek, ki je zmiksal pesem Klinik), je In Levitation precej manj od Strela v maju. E, to. To pa je duet, to je sodelovanje! Damir Urban ponudi spektakularen vokalni zaključek, in prej bi rekli, da pripelje Siddharto k sebi kot pa, da bi veljalo obratno (recimo neke vrste Urban & 5). Zanimivo, da se je že melos Josipe Lisac krasno obnesel v Stožicah v Neonu (Shusuglao), kar je podobno nepričakovana ugotovitev kot tista izpred let, da so Poljaki nori na Siddharto.

Kot so nori vsi, ki sodelujejo v bonus komadu Road na koncu, kar je najbrž najboljši vpogled v to, kako bi bilo, če bi nas Siddharta peljala na rojstni dan. Pa res dobra finta, kako lahko booklet pravzaprav kar odpoješ.

Z Ultro je Siddharta naredila svoj krog, nenazadnje z Dejanom Radičevićem, ki je producentske tipke sukal na samem začetku. Klišejsko bi zvenelo, če bi rekli, da si je Siddharta dala najboljše darilo. In da bi na kdo ve kateri novi bizarni, megalomanski, odštekani lokaciji sicer naredila ultimativno čago, žur, gavdo. Toda Ultra je dokaz, da na zahodu morda res ni več nič novega. Je pa zato na vzhodu, kot čita Šalehar na začetku. Siddharta po dvajsetih letih zdaj čaka na nov dan, nov sončni vzhod, novo zgodbo. Predvsem koncerte. Tam bomo videli, kako delajo novi komadi. In kje, točno, je ta vzhod ... 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice