SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Alojz Srebotnjak (1931–2010)

Alojz Srebotnjak (1931–2010)

Primož Trdan
01. januar 2011

Alojz Srebotnjak
Alojz Srebotnjak

Zadnji mesec leta glasbe ni zaznamoval le s svojim pregovornim veseljem. Po dolgi bolezni je 1. decembra umrl Alojz Srebotnjak, priznani skladatelj in profesor kompozicije.

Srebotnjak je kompozicijo študiral pri L. M. Škerjancu, nato je znanje plemenitil v tujini, zlasti skozi študij pri P. R. Frickerju v Londonu. V šestdesetih letih se je pridružil Pro musica vivi, skupini skladateljev, ki so družno odkrivali tedaj v Sloveniji še prezrte klasike 20. stoletja. Srebotnjak se je med slovenskimi skladateljskimi kolegi najbolj sistematično posvetil dvanajsttonski skladateljski tehniki, zapuščini A. Schönberga in A. Weberna. Dvanajsttonskim kompozicijam (na primer Invezione variata ali Koncert za harfo) je namenil več kot deset let svojega kompozicijskega dela, dokler ni v sedemdesetih letih začel počasi rahljati in končno tudi zapuščati ta strogi, racionalni način skladanja.

Takrat se je v glasbi Alojza Srebotnjaka začela pogosteje pojavljati ljudska motivika, ki jo je vzljubil že v mladosti. Ustvaril je več nizov tudi ostreje harmoniziranih ljudskih napevov (na primer priljubljene Slovenske ljudske plese za orkester iz l. 1982), ljudsko glasbeno gradivo pa je spretno vpeljal še v impresivne večje orkestrske partiture (kot je denimo Slovenica iz l. 1976). V redkih primerih se je Srebotnjak lotil drznejših avantgardističnih poskusov; tako je v eni izmed pesmi iz Microsongs (1964) za besedilo uporabil naključno izbran niz besed iz Slovenskega pravopisa, v ciklih Macedonica (1975) in Spray (1981) pa se je preizkusil v glasbeni grafiki.

Dosti bolje je poznana Srebotnjakova vokalna, zlasti zborovska glasba. Posebej priljubljena je njegova uglasbitev Kosovelovih Borov. Razširjeni so tudi ostali njegovi zgodnejši zbori in samospevi v zmernejšem mladostnem ekspresionističnem slogu, ustvaril pa je tudi velika vokalno-instrumentalna dela (kot sta Škofjeloški pasijon iz l. 2002 in Ekstaza smrti iz l. 1965). Prav zborovska glasba je tisti del Srebotnjakovega opusa, ki dokončno prikaže celostno podobo njegove vseprisotne umetniške osebnosti.

Odšel je skladatelj, ki je glasbo ustvarjal s previdnim arhitektonskim premislekom in predvsem z nenehno zavestjo o njeni ekspresivni silovitosti. Poslovil se je muzik, ki v svoji svetovljanski zvočni zvedavosti ni hotel prenehati občudovati skrivnostne lepote enostavnega sveta ljudske pesmi. Prav ta osebnostna širina je nemara tisto, kar Srebotnjakovi glasbi podeljuje celovitost izraza in smiselno zaokroža njegov raznovrstni opus.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice