SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > »Alter šlager« kot žanrska invencija

»Alter šlager« kot žanrska invencija

Žiga Valetič
17. januar 2013

Iz Drenovega griča nam Nula Kelvina servirajo novo, še prepričljivejšo dozo 'alter šlagerjev'.
Iz Drenovega griča nam Nula Kelvina servirajo novo, še prepričljivejšo dozo 'alter šlagerjev'.
Nula Kelvina:
Drenov Grič
(Celinka, 2013)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/06 - Včeraj.mp3

Nula Kelvina: Včeraj

Nula Kelvina ali po domače absolutna ničla oziroma vrednost, pod katero naj bi se temperatura nikjer v vesolju ne zmogla spustiti, torej -273,16 ºC. Tako je samega sebe poimenoval »najbolj hladen bend na svetu«, ki je prvi album, Možgani na paši, izdal šele pred dobrim letom dni, zdaj pa je pri založbi Celinka izšel naslednik z naslovom Drenov Grič. Drenov Grič kot kraj, kjer so bile pesmi posnete in kjer so zorele.

Različne skupine uberejo različne poti, po katerih se prebijejo do poslušalcev, predvsem pa se to zgodi v različnih razvojnih fazah. Zvok nekaterih se kakovostno nadgrajuje ter izostruje počasi, spet druge takoj udarijo na polno in nas navdajo z velikimi pričakovanji, mi pa nato z vsakim novim albumom merimo, v kakšnem obsegu je zasedbi uspelo upravičiti pričakovanja. Čeprav je s prvega albuma Možgani na paši na radijske valove uspešno skočil istoimenski hit, bo za Nula Kelvina drugi album tisti, ki bo zasedbo naredil širše prepoznavno.

Ključna razlika med izdelkoma je produkcijska. Gre za zasedbo, v kateri močno v ospredju stojijo klaviature in vokal (oboje Marko Boh), zaradi česar so bili Možgani skopi z rockersko surovostjo, v produkcijskem pristopu pa je plošček izgubil barvitost, ki so jo nakazovali razgibani aranžmaji. Album je postregel z mnogimi obrati vzdušja in s svežo, nepričakovano melodiko, vendar se s precej monotonim zvokom ni znal prilagoditi slogovnemu potencialu posameznih skladb.

Na drugi strani se glavna podobnost ali že kar konsistentnost obeh albumov kaže v izbruhu šaljivih, (samo)ironičnih besedil, brez katerih zasedba gotovo ne bi mogla kovati albumov v tako intenzivnem tempu. Boh je za svoje pisanje in skladanje že dosegal uspehe: med drugim dvakrat na Festivalu slovenskega šansona (enkrat solo, drugič je za Aleša Hadalina napisal zmagovalno pesem Norec), prav tako pa že dolgo sodeluje tudi s pop-jazz zasedbami (Sladcore, Mia Žnidarič) ter gledališkimi režiserji. To, da ima za nameček še zdravniško izobrazbo, le dodatno pojasnjuje raznovrstnost, ki veje izpod njegovih prstov.

Drenov Grič se veliko bolj, kot je bilo to opaziti na prvencu, posluša kot skupinski izdelek. Zasedbi se je še bolj aktivno pridružil eden najbolj eklektičnih mladih kitaristov, Gašper Kržmanc, ki ima za seboj dolg niz sodelovanj in projektov, skromnost pa je tokrat odložil v kot in se preizkusil v vlogi tonskega mojstra ter koproducenta. Rezultat sodelovanja dveh samosvojih ustvarjalcev in seveda igriva ritmična podpora (Klemen Kotar, ki svoj basovski doprinos razširja s klarinetom in saksofonom, ter Jure Rozman na bobnih) dejansko odpira nove registre v slovenskem pop-rocku. To je očitno prepoznalo tudi poslušalstvo, ki skupino rado podpre v popularnih oddajah, kot je na primer Popevka tedna na Valu 202.

Besedila povezuje humor in želja po lahkotni, a jezikovno spretni samoizpovedi, v odnosu do družbe pa ironija. Besedne igre vsekakor terjajo večkratno poslušanje, kar v slovenskem pop-rocku ni lahko doseči.

Zasedba je ob izidu prvenca dejala, da igra »alter šlager«, v novi, rockovski različici pa to pomeni nadaljevanje smeri, ki so jo nekako začrtali Buldožerji ali Zmelkoow, s tem da poudarek na »šlagerju« vendarle ostaja. Ob tem ji ne uidejo anglosaški vplivi, ki so jih slovenske zasedbe od nekdaj posnemale neinventivno in anemično. V Sanjah, denimo, slišimo sledi The Beatles/Oasis, Na Golici pod goro irski veseljaški rock, v Komadu za nafilat plato klaviaturno psihadelijo Keane oziroma ambientalnost Pink Floydov, Danes pa postreže z arabsko-ciganskim reggaejem … Pri Nula Kelvina ne gre toliko za prepričljivost uporabljenih vzorcev kot za nov prijem pri rokovanju z njimi, prijem, ki je nujno pogojen tako z muzikaličnim znanjem kot z besedami, ki so ob tem odpete, svoje pa doda še nostalgija, ali kot piše na spletni strani zasedbe, »svojevrsten poklon popularni glasbi poznih šestdesetih in nekaterim globalnim zvezdam, ki so nam jih ta leta dala«.

Podobnosti z ljubezensko ironijo, ki sta jo občasno snovala Lennon in McCartney, najdemo tudi v tekstih (Kako naj te pogrešam, Med s trebuha, Danes, Kje so roke), vendar bi preveč primerjav lahko vzbudilo napačna pričakovanja. Besedila povezuje humor in želja po lahkotni, a jezikovno spretni samoizpovedi, v odnosu do družbe pa ironija. Besedne igre vsekakor terjajo večkratno poslušanje, kar v slovenskem pop-rocku ni lahko doseči. Tisto, kar tukaj izostane, je političnost – ni namreč zaslediti oprijemljive niti (iz)povedane in zdi se, da se pesmi namesto na angažiranost naslanjajo na hermetični svet glasbene ustvarjalnosti. To ni nujno slabo ali nepremišljeno, saj bo želja po »več« tako stalno v zraku, kar je lahko v politično razgretih časih celo prednost.


S fotografijo na zadnji strani cedeja četverec namiguje na legendarno ploščo Abbey Road liverpoolskih Hroščev, ki so se avgusta 1969 sprehodili čez zebro v bližini EMI-jevih Abbey Road studiev v londonskem predelu Camden. Toda če je bila Abbey Road zadnja plošča The Beatles, se z Drenovim Gričem in Nula Kelvina to bržčas ne bo zgodilo. Prav tako ne bo poslej v tistih, ki se bodo peljali čez enega od dveh prehodov za pešce v malem kraju pred Vrhniko, zrasla želja po fotografiranju na točki, kjer se je pisala zgodovina slovenske zabavne glasbe. Cesta je navsezadnje zelo prometna, in če jo dobro pogledate, boste videli, da se na njej pogosto prehiteva …

NE SPREGLEJTE:


Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Med žensko in moškim, med moškim in žensko
nedelja, 17. maj 2015
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Violinček med plesnimi ritmi in ljudsko pesmijo
torek, 08. januar 2013
Te kaj še pesem nese?
sobota, 20. junij 2015
Pop prihodnosti ali (pol)preteklosti?
ponedeljek, 22. april 2013
Obujanje pozabljenega časa
torek, 21. januar 2014
Kjer je sam' patetika
četrtek, 18. junij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice