SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Avanturistična godba in nenehna vzhičenost

Avanturistična godba in nenehna vzhičenost

Anže Zorman
25. februar 2014

Trio se loteva godb sveta ne le z neposlušnostjo do vsaj minimalno zamejenih prostorskih koordinat, pač pa tudi inštrumentalno ta trojica pristopa precej po svoje, z obilico elektronike in efektov.
Trio se loteva godb sveta ne le z neposlušnostjo do vsaj minimalno zamejenih prostorskih koordinat, pač pa tudi inštrumentalno ta trojica pristopa precej po svoje, z obilico elektronike in efektov.
Dovč & Krmac & Mureškič: Baraka
(Celinka, 2013)

Minulo jesen je pri založbi Celinka luč sveta ugledal precej poseben album, naslovljen Baraka. Kot je razloženo na ovitku albuma, ta beseda v več svetovnih jezikih pomeni blagoslov, baje pa v tem konkretnem kontekstu aludira na radost in privilegij glasbenikovega poslanstva. Čeravno ne kaže dvomiti, da zasedba Dovč & Krmac & Mureškič to misli resno, je vseeno prva asociacija na takšen naslov istoimenski film Rona Fricka iz leta 1992. Gre za dokumentarni film, ki se brez besed, le s kamero in glasbeno podlago, sprehodi čez zemeljsko oblo v poetičnem sopostavljanju podob bivajočega. V tem mu je deloma vzporeden tudi pričujoči album, ki prav tako operira z globalnim kulturnim naborom in v katerem se v okroglih sedemdesetih minutah poslušalec večkrat nenadejano znajde v zelo heterogenih glasbenih prostorih. Čez indijsko vokaliziranje se zlahka zlije kakšna južnoameriško zveneča melodija, nad afriškimi kalimbami lahko za trenutek zaslutimo škotska višavja in ritmi tanga so vseskozi na robu kitarskih eskapad jazzfusiona.

Za to kulturno polifonijo se v največji meri zdita odgovorna tolkalec Nino Mureškič, glasbeni poliglot in veteran domače glasbene scene, ter Janez Dovč, čigar harmonika že po svojem zvenu narekuje določena glasbena okolja. Med temi seveda ni njenega pregovornega narodnozabavnega miljeja, saj Dovč po stopinjah svojih predhodnikov à la Bratko Bibič suvereno uporablja harmoniko za povsem drugo špuro ljudskih godb. Z dediščino Avsenikovih oberkrainerjev se sicer spogleduje v projektu Jararaja, ki je – mimogrede – še vedno edina domača zasedba, ki se je tega žanra od zunaj lotila še kako drugače kot po turbo bližnjicah. Mimo tega se Dovč bavi z ljudsko glasbo, pri čemer pa ima ta ljudskost v njegovi desetletje dolgi in razmeroma obsežni diskografiji precej kuriozno pozicijo. Vsekakor je ljudska v tem, da je všečna ter dostopna (nemara celo urbana) in da je kot taka približala harmoniko tudi tistim, ki niso dojemljivi ne za Bibičev modernizem ne za Avsenikov proto postmodernizem. Dovč je na tem spektru kleno sodoben in v skladu z duhom tega časa je njegova apropriacija ljudskega, kot jo sicer prakticira nemalo etno glasbenikov, po svoje prej izumljanje tradicije kot njeno ponovno odkrivanje. O popularni tezi, da je fenomen Avsenikov povozil neko domnevno avtentično slovensko glasbo, bi bilo vredno razpravljati kje drugje, tule naj omenim le to, da se album Baraka oddaljuje od vsakršnih tovrstnih refleksij ljudskega.

Ravno nasprotno, Dovč in Murekšič se skupaj s tubistom Goranom Krmacom lotevata že omenjenih godb sveta ne le z neposlušnostjo do vsaj minimalno zamejenih prostorskih koordinat, pač pa tudi inštrumentalno ta trojica pristopa precej po svoje, z obilico elektronike in efektov. V nekem hecnem obratu jih ravno ta element in ne, recimo, kalimbe ali morda harmonika vrača nazaj v času. Zvok albuma Baraka namreč korenini v davnih sedemdesetih, ko so po jazz in world sceni harali epski fusion bendi, ki so svoje albume pompozno naslavljali z, recimo, Birds of Fire ter prav tako izdatno posegali po tedaj še sveži indijski modalni glasbi in tamkajšnjih vokalnih tehnikah. Še ena velika referenca, tako po nekoliko plastičnem zvoku kot tudi po maniri kompozicij, ki se v kateremkoli trenutku lahko vprežejo v nov dramatični obrat, je kakšen Return to Forever. Preden se vrnemo v sedanjost, moramo nujno omeniti vsaj še zgodnjega Vangelisa, ki je prav tako soroden določenim zvočnim premenam na Baraki.

Po svoje je vsak posamičen komad na albumu zanimiv in žmohten, težje pa bi to rekli za album kot celoto. Manj ni vedno več, a vendar bi tokrat malo manj (recimo trajanja, radosti in zvoka) lahko dober album naredilo še mnogo boljšega.

Če to nostalgično (ali pač, odnos do tovrstnih strujanj tistega desetletja zna biti nelagodna reč) podstat povežemo z Dovčevim prepoznavnim rokovanjem s harmoniko in temu dodamo še nekoliko nenavadno postavo, v kateri bas kitaro nadomešča jazzersko orientirani tubist, smo že nekoliko bližje glasbi, s katero se tule ukvarjamo. Še vedno gre za izdatno rabo vokoderjev in elektronike, ki si jo še posebej na posnetkih v živo (trije komadi so bili namreč posneti na lanskem koncertu v Klubu CD) težko razložimo. Poleg harmonike, tube in bobnov se, recimo, čez komad Snebersko-dupleška samba vije iz že omenjenega desetletja prestavljena emulacija nečesa, kar bi pogojno lahko bila kitara, ki pa bi jo verjetno moral nekdo igrati. Čeravno se matični trojici tu in tam pridružuje trojica Simboličnega godalnega tria, pa tudi ta na violinah in violi ni avtor te fantomske linije, ki se v takšni ali drugačni pojavnosti vije skozi album.

Od sodobnejših referenc nam večkrat pridejo na misel plesni ritmi zasedbe Gotan Project; in ko smo že pri plesnih ritmih, tu in tam se človek spomni tudi nasičenega in vodnatega zvoka legendarne zasedbe z domače klubske scene, kolektiva Rotor. Ta hudo razvejani koordinatni sistem izdaja, za kako posebno in svojevrstno glasbo gre. Vendar ta širina odpira vprašanje, ali se vse omenjene prvine kje sinergično združujejo v eno. Odgovor ni enoznačen. Albumu bi težko očitali, da estetsko ni enovit, kvečjemu nasprotno, skozi vseh sedemdeset minut se plete enovita zvočna slika. Po svoje je ta kar preveč dvodimenzionalna, in človeku pade na pamet misel, da producent oziroma oblikovalec zvoka iz slabega pač ne more narediti dobrega albuma, lahko pa deluje v obratni smeri. Baraki tako manjka ravno določena pestrost in dvoumnost filma, ki ji je predhodil in ki je s svojim raznorodnim materialom segel v globino, ki se albumu izmika. Ob himničnih refrenih (ti se, resda poredko, recimo v začetku uvodnega komada, prepuščajo patosu, ki je sumljivo, a simpatično podoben t. i. breakdownom določenih bolj komercialnih struj plesne trance glasbe) in ob vsej kompleksni in ambiciozni strukturi komadov se zdi album nekako prenasičen, kot da prepoln vsega, ki se tako že po naravi stvari zvočno nivelizira.

Film Baraka se ne skriva pred temačnejšimi platmi blagoslova bivanja, medtem ko album Baraka – nekako skladno z barvno shemo ovitka in naslovne slike – vse to pušča ob strani in se, kot bi kdo rekel, predaja nenehni vzhičenosti, ki pa po sedemdesetih minutah že precej utruja. Kontemplativni predahi, kot je recimo res fina skladba Tvoja dolžnost je, da si srečen, namreč vztrajajo v sorodnem zvočno nasičenem okolju in tudi sorodnem (če smem tako reči) ideološkem dispozitivu. Po svoje je vsak posamičen komad na albumu zanimiv in žmohten, težje pa bi to rekli za album kot celoto. Manj ni vedno več, a vendar bi tokrat malo manj (recimo trajanja, radosti in zvoka) lahko dober album naredilo še mnogo boljšega. 

NE SPREGLEJTE:


Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Hitoidni jazz
nedelja, 20. oktober 2013
Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
»Harmonika je dno … in vrh.«
petek, 28. februar 2014
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Skrivnostni otroci v fazi žetve
četrtek, 13. februar 2014
Samozavestni fusion
četrtek, 04. april 2013
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice