SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Besede, zvoki, memoarji

Besede, zvoki, memoarji

Primož Čučnik
31. januar 2012

Trio Čučnik Pepelnik Grom (foto: osebni arhiv)
Trio Čučnik Pepelnik Grom (foto: osebni arhiv)

Moje prvo javno branje z bendom se je zgodilo leta 1996 v tedanjem klubu Gromka, ki ga je, če se prav spomnim, krasilo Jakšetovo platno falusov. Takrat je bil klub precej manjši od današnjega, z ločenima šankom in dvorano. Bend se je imenoval Muskafiber in člani so slišali na priimke Grom, Vrhovec-Sambolec in Ivanuša. Bral sem preplašen, govoril sem o prijateljstvu. V tistem času smo se z Gromom in Taom veliko družili in delali posnetke za bodočo »ploščo« zasedbe Tilt. Snemali smo doma, v gozdu, preko telefona in celo v cerkvi, kjer so se nad nami hudovali sosedje, mogoče tudi sam Bog. Težave z introvertiranostjo so se pri meni nadaljevale celo v okoljih, kjer ni bilo občinstva. Ker glasbenika nista bila zadovoljna z mojo vokalno sposobnostjo, sta nekatere pesmi iz moje tedaj nastajajoče prve knjige dala prebrati drugim ali pa sta jih prebrala sama. Tako je nastal eklektični cede z naslovom Dvojnik, ki vsebuje hite tipa Waits for Curo ali Pismo. Prvi komad se je navezoval na fanovstvo (v naslovu sta združena Tom Waits in moj nadimek), drugi pa je slovenski jezik postavil v mednarodni položaj in nekako napovedal tisto, kar je potem sledilo na političnem parketu (vstop v EU). Seveda je hkrati tudi glasba vplivala na literaturo. Tako sem na primer napisal eno ali dve pesmi, ki sta nastali pod neposrednim vplivom glasbe in performansa, ki ju je Grom pripravil kot zvočno spremljavo za nemi film Devica Orleanska C. T. Dreyerja.

Čučnik Pepelnik Grom: a čih

a čih

Spomnim se, da je ta film med cineasti veljal za tiho mojstrovino podobe par excellence in da je Vlado Škafar, ki smo ga klicali tudi Ivan Tavčar, sprva zelo nasprotoval projektu, ki ga je po drugi strani zelo podpiral Miha Zadnikar. Spomnim se še, da je imel Grom na neki točki idejo, da bi na koncu filma zažgal kontrabas. Glede na to, da kontrabas ni poceni, sem ga poskušal od tega odvrniti. Kakor koli, cede Dvojnik je razen hitov, ki sem ju že omenil, padel precej v prazno in je požel slabe kritike izpod peres eminentnih levičarskih kritikov. Seveda ni šlo za to, da bi bil izdelek preveč desen (mogoče samo ni bil dovolj resen). Plošča namreč zveni precej privatno (kot kakšni The Books), mestoma pa je tudi naporna, kar je zmotilo marsikoga.

Pozneje, ko sem se malo bolj navadil javnosti in izdal pesniški prvenec, sva z Gromom precej nastopala, čeprav mu moje branje še zmerom ni bilo všeč in se
je ves čas spraševal, kaj
bi lahko naredil z »mojim glasom«.

Pozneje, ko sem se malo bolj navadil javnosti in izdal pesniški prvenec, sva z Gromom precej nastopala, čeprav mu moje branje še zmerom ni bilo všeč in se je ves čas spraševal, kaj bi lahko naredil z »mojim glasom«. Ti nastopi so bili zanimivi, saj so krepili določene podobnosti in seveda tudi razlike med nama. V tem času sva posnela še en hit, ki se je znašel na kompilaciji Košček hrupa in ščepec soli, in sicer Ameriko, iz moje druge knjige. S to pesmijo je bilo veliko nesporazumov, saj je nastala samo kakšno leto, leto in pol pred 11. septembrom. Zgodovinske okoliščine so jo torej postavile v okvir, ko je postala nekako neprimerna za branje. Njen populistični karakter in nalašč pretirani »bitniški slog«, ki je izhajal iz naštevanja privatnih preferenc, sta bralce in poslušalce pogosto zmedla, saj so mislili, da morajo do vsega, kar je v pesmi izrečeno, zavzeti stališče. Pa to sploh ni bil namen. Pesem, ki so jo vsi imeli za politično, sem tako proglasil za ritmično. Njeno ozadje je bilo preprosto, skoraj banalno. V njej se je pač pojavila moja poljska izkušnja, z učenjem jezika in srečevanjem sodobne poljske pesniške in kritiške produkcije, ki je bila pod močnim ameriškim vplivom. Poleg tega je pesem precej neznačilna, čeprav to ne pomeni, da bi se ji rad zdaj odpovedal. Na Gromovo prigovarjanje sem jo pred kratkim, po kakšnih desetih letih, spet bral v Kudu F. P. Užival sem v energičnem free jazzu spremljevalnega benda in celo v branju (kolikor se je – brez mikrofona – dalo). Kot poslušalec sem zamudil obdobje punka, pa tudi historično in muzično me punk ni zanimal; ob koncu osnovne in na začetku srednje šole sem bolj padal na bende, ki so spadali v novi val ali celo novo romantiko. V času druženja z Gromom pa smo že poslušali tudi free jazz (nekakšno punk različico jazza brez poenostavljanja). To je bila pravzaprav moja najljubša smer znotraj raznoličnega jazzovskega žanra, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odprl eklektičnim vplivom in tako (so)oblikoval tudi moj jazzovski glasbeni okus, ki lahko podobno uživa v zvoku Aylerjevih tem in improvizacij ali pa v minimalističnih jazzovskih vzorcih benda Tortoise.

Skupina Čučnik, Pepelnik, Grom je nastala pred petimi ali šestimi leti, ko sva z
Ano Pepelnik v studiu eksperimentirala z gramofonom in zvočili, igračami, vnaprejšnjimi posnetki in podobnim
(kar sem proizvajal sam)
in njenim glasom.

Čučnik Pepelnik Grom:
din din

din din

Ko se je svet na začetku novega stoletja nenadoma in ponovno tako spremenil, da ga ni bilo več mogoče prepoznati, in ko je glasba izgubila tisto uporniško moč trenutka (no, to se je de facto zgodilo že dobrih deset let prej s padcem berlinskega zidu in »komunizma«, ali pa še malo prej, takrat, ko so U2 posneli dolgočasno dvojno ploščo Rattle and Hum), sem začel bolje spoznavati in bolj poslušati tudi sodobno resno glasbo, od newyorške šole do evropske avantgardne tradicije. Še posebej me je zanimalo razmerje med zvokom in glasom, govorom in petjem, literaturo in glasbo. Del tega zanimanja in raziskovanja se je zapisal v tematski številki revije Literatura iz leta 2004, v bloku Ut »musica viva« poesis, ki sem ga uredil. Enkrat takrat sem, pod vplivom Cageevih mezostihov, napisal tudi Pet taktov za medmet in skladatelja, kjer sem poleg Cagea uporabil še skladatelje Vinka Globokarja, Conlona Nancarrowa, Satieja in Johna Zorna. Te tekste smo lani posneli s triom Čučnik, Pepelnik, Grom za cedejko Pri besedi, z glasom in zvokom. Skupina Čučnik, Pepelnik, Grom je nastala pred petimi ali šestimi leti, ko sva z Ano Pepelnik v studiu eksperimentirala z gramofonom in zvočili, igračami, vnaprejšnjimi posnetki in podobnim (kar sem proizvajal sam) in njenim glasom. Ana Pepelnik je kot radijska špikerka obenem brala, govorila in interpretirala na kraju samem izbrane tekste. Posnetek najine studijske improvizacije sem dal Gromu in ga vprašal, če bi se pridružil skupini. Bil je za in naš prvi javni nastop v klubu Gromka je bil tudi naša prva uspešna in dobro obiskana vaja. Vaja v improvizaciji. Naše nastope smo sprva imenovali CPG Impro in v nekaj letih se jih je nabralo kar nekaj. Bistveno zanje je bilo, da smo se postavili med publiko, zato so bili za naše nastope najprimernejši galerijski prostori. Najbolj nenavaden nastop smo imeli pred leti na odprtju dnevov knjige v Mariboru, ko smo morali kot del programa odigrati dve ali tri zelo kratke improvizacije, vmes pa so bile druge točke, tudi nagovor predsednika republike. To je bil res zasilen in smešen nastop, kot ga dotlej nismo bili vajeni, saj smo običajno v kosu improvizirali kakšnih dvajset minut ali več. Takrat (na žalost) še nismo imeli »naštudiranih« krajših komadov, ki smo jih posneli za že omenjeno kompilacijo. Ti posnetki izhajajo iz improvizacije, vendar jo nekako nadgrajujejo, posneli smo jih »po metodi« večkratnega ponavljanja. Na srečo jih dvakrat ne bi mogli zaigrati povsem enako, tako da je osnovna ideja našega dela ohranjena. Več o skupini Čučnik, Pepelnik, Grom boste lahko prebrali v prvi letošnji številki revije Literatura 247–248 v okviru bloka Literatura in glasba.

Še kaj? Aja, Lambchopi. Mogoče mislite, da se norčujem, pa se ne. Boljše priredbe komada
This Corrosion (na dodatku albuma Is a Woman) še niste slišali. In je tudi ne boste.

Za konec bi rad povedal še nekaj preprostega: o najljubših bendih, ploščah, komadih. No ja, v resnici nimam najljubšega benda, plošče, komada, in odkar sem svojo zbirko vinilk (to je bilo že zdavnaj, pri koncu srednje šole) zamenjal za prvi cede predvajalnik, sem izgubil še zadnji kanček fetišističnega odnosa do posedovanja nosilcev zvoka in njihovih akterjev. Mimogrede: nekdanji sošolec (in ljubiteljski avdiofil), s katerim sem takrat zamenjal svoje vinilke za cd komponento, mi je lani na obletnici »mature« namignil, da ima še vedno vse moje plošče (če jih potrebujem), ki so takorekoč nedotaknjene, ker jih ima posnete na kasetah, s katerih jih posluša. Po njegovem je največji užitek vstaviti kaseto – to je tisti pravi občutek. Samo pomislite! Na žalost niti v avtu nimam več kasetarja. Nisem nostalgik, ampak med tistimi ploščami so torej vse zgodnje plošče skupine U2 (Boy, October, War) pa tudi meni najljubša B-stran na plošči Unforgettable Fire. Tam so moje legendarne Tom Waitsove vinilke. Pa The Cure, The Smiths, The Cult, The Mission, The Stone Roses, The Jesus & the Mary Chain in Miladojka Youneed. Zanimivo bi bilo izvedeti, kje je zdaj moj cede Daydream Nation, ki sem ga imel, ob svojem času, prav tako za tour de force. Precej je izgubljenega. Zato pa imam še vedno nekaj albumov, saj je vseeno, v kakšni obliki, ki si v moji privatni beležki zaslužijo naziv kultnih, čeprav sem z idolatrijo, kolikor sem jo sploh kdaj gojil, opravil že davnega leta 1989. Med njimi je zagotovo O'Rourkova plošča Eureka (in ni edina; v povezavi z Dreams Otoma Yoshihideja) pa na primer Greg Ashley in Medicine Fuck Dream ali Dragonslayer od Sunset Rubdown ... Še kaj? Aja, Lambchopi. Mogoče mislite, da se norčujem, pa se ne. Boljše priredbe komada This Corrosion (na dodatku albuma Is a Woman) še niste slišali. In je tudi ne boste. Plošče Why I Quit Smoking, Damaged ali pa The Decline of Country & Western Civilization. Mogoče malo zamujam, ampak to je to. Bilo je seveda še veliko drugega ... ampak – edina stalnica je sprememba – drugega se ne spomnim.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice