SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Blues onstran dežele kranjske

Blues onstran dežele kranjske

Terens Štader
11. april 2016

Prismojeni profesorji bluesa imajo zvok, občutek za ritem, glasbeno spretnost in iskreno navdušenje, ki njihovi glasbi daje vznesenost in ki ga je prepoznalo občinstvo zelo različnih generacij in profilov.
Prismojeni profesorji bluesa imajo zvok, občutek za ritem, glasbeno spretnost in iskreno navdušenje, ki njihovi glasbi daje vznesenost in ki ga je prepoznalo občinstvo zelo različnih generacij in profilov.

S triumfalnim koncertom v Katedrali Kina Šiška ob promociji prvenca Family so Prismojeni profesorji bluesa proslavili ne le objavo prvenca, pač pa prvo obdobje delovanja. Prismojeni profesorji bluesa niso več tisti bend, ki vsak teden konec igra v sosednjem Prulčku ali nekem drugem baru, pač pa bend, ki je konkretno napolnil Šiško in tam odigral antologijski, presenetljivo dolg, štiri ure trajajoč koncert, ki je nekakšna sodobna, domača verzija opevanih, neskončno dolgih nastopov kultnih Grateful Dead. Prismojeni profesorji bluesa zares imajo v sebi nekaj hipijevskega. Pristni občutek , da je glasba začetek in konec vsega. Povezuje jih tovarištvo, nagnjenost k potapljanju v dolge gruve, v katerih lahko plavajo dolgo in iskanje poti k izvornim vrednotam rock'n'rolla in še posebej bluesa.

Ampak Prismojenci oziroma Profesorji niso le blues. Že pogled na njih kaže, da vsak od njih nosi svoje barve. Kitarist Julijan Erič že s tem, kako drži kitaro, kaže, da časti Jimija Hendrixa kot svojega guruja. Njegov brat orgličar Miha Erič, sicer najmlajši v bendu, je kavboj, ki v skupino nosi country & western zvoke. Drugi Miha Ribarič, basist, je funkster, ki na koncertih ima svojo točko s slap basom, s katero obnori ljubljanski folk, ki mu fanka vedno manka. Bobnar Zlatko Đogić je po videzu stilsko še najbližje Julijanu, lahko bi celo rekli, da sta fanta verjetno v istem bendu, glasbeno pa je zelo okreten. Kot bobnarja ga glasba v jammih ponese v zajazzirano soulovsko bobnanje, ki ni bilo tuje denimo Gingerju Bakerju, Mitchu Mitchellu ali Dennisu Thompsonu iz MC5. Kot pevec pa ima zaradi grlenega petja v prepričljivi, pristno doživeti angleščini status nekakšnega Levona Helma iz The Band.

Prismojeni profesorji bluesa imajo zvok, občutek za ritem, glasbeno spretnost in iskreno navdušenje, ki njihovi glasbi daje vznesenost in ki ga je prepoznalo občinstvo zelo različnih generacij in profilov. Pristni so. So otroci rock'n'rolla. Tu ni poze, ni tu pank demagogije in odprtih vprašanj. Za zdaj jih je samo veselje. Kot takšni so prava in dobrodošla osvežitev. Deluje tudi, da so jezdeci na dolge proge.

Prismojeni profesorji bluesa imate dva simpatična svojevrstna rekorda - ste bend, ki je imel največ nastopov po ljubljanskih barih in klubih, sploh pa v enem letu, in ste bend z najdaljšim koncertom v Kinu Šiška.

Miha Erič: Nameravali smo igrati dve uri in pol.

Miha Ribarič: To je bila ocena trajanja materiala, ki smo ga pripravili. V bistvu smo ga imeli za štiri ure.

Zlatko Đogić: Sicer nikoli ne pripravimo izbora pesmi. Če smo ga tokrat pripravili za dve uri in pol, nam je moralo biti jasno, kaj se bo zgodilo. Na oder gremo vedno brez liste pesmi, čisto na slepo, brez priprav, kaj bomo igrali. Zdaj je bila že lista bila videti tako dolga, in zato je dolžina koncerta ušla iz kontrole.

Ali zraven vseh nastopov, ki jih imate, najdete še nekaj časa za vaje?

Miha Ribarič: Ja, vsak dan. Včeraj, danes, jutri.

Miha Erič: Dolga leta smo imeli bazo v Črnučah, pri prijatelju. Zdaj smo si v stari šoli na Logu pri Brezovici za vaje uredili prostor, ki nam ga je dala občina. S časom bomo tam lahko tudi snemali.

To vam bo zagotovo poenostavilo proces ustvarjanja.

Zlatko Đogić: Lahko bomo delali brez časovnih okvirjev in pritiskov. Tako kot se je to nekoč počelo. Mogoče so bile nekoč plošče ravno zaradi tega tako kompleksne in mamljive celote, ker je en komad lahko nastajal več mesecev. Imeli so priložnost premisliti, kaj so posneli, še kaj dodati, še koga povabiti, in je bila zato glasba močnejša, kot je pri sedanji instantni produkciji, ko greš v studio in odigraš samo to, kar si zamislil. Za naš način dela bo to stokrat boljše. Želimo vlagati nazaj v našo glasbo. Ray Charles je imel na začetku kvartet. Ko je nekaj zaslužil, ni zapravljal za materialne dobrine, želel je, da je njegova glasba še močnejša, zato je razširil skupino. Vedel je, da bo njegovo sporočilo še močnejše, če bo razvijal in krepil svojo glasbo. Fora je v tem, da daješ nazaj v glasbo.

Vaš album je nastajal v studiu Metro v Štepanjskem v Ljubljani kar nekaj časa, mar ne?

Miha Ribarič: Res smo dolgo snemali, kot da bi imeli zelo veliko denarja. Snemanje se je zavleklo iz sto razlogov. Veliko stvari je bilo treba upoštevati, želje različnih ljudi. Bili smo dneve in tedne v studiu, kot da bi se lahko obmetavali z denarjem. Sicer pa v Metroju imajo res dober vajb.

Miha Erič: Studio Metro smo izbrali, ker imajo pravo opremo. Nismo hoteli iti kar nekam, da bi samo posneli album.

Miha Erič: Činča smo vzeli za producenta, ker smo o njemu slišali dobre stvari in da gre do zadnjih podrobnosti glasbe. Želeli smo temeljito posneti našo glasbo. Nismo hoteli kaj površnega in na hitro narejenega. Možakarja, ki vodita studio, pa res dobro delata. Z Borutom Činčem smo bili tudi osem ur na dan v studiu.

Zlatko Đogić: Kitare in ojačevalce smo menjali glede na skladbe.

Miha Erič: Vmes je v studiu počil hidrant, imeli so tudi druge projekte, diski so morali na obnovo v Švico… vmes so ljudje težko pričakovali naš končni izdelek.

Miha Ribarič: Od začetka snemanja do končnega izdelka v roki nam je tako vzelo leto in pol.

Kateri so najstarejši komadi na albumu?

Miha Ribarič: Race Me Down the Street je eden najstarejših.

Miha Erič: Tudi Dawn Behind the Gates je med starejšimi. Osnova za ta komad je nastala, ko sva se Julijanom ob neki priliki opravljala študentsko delo in sva igrala pred trgovinami obutve. Nek podjetnik s je rabil glasbo pred svojimi trgovinami. S kitaro in orglicami na ojačevalniku sva igrala v Domžalah, Gornji Radgoni in Idriji. Takrat še nisva imela zaključenih komadov, in medtem ko sva jammala, sva slišala dele, iz katerih lahko naredimo več.

Miha Ribarič: Ko sem slišal posnetek prav tega komada, sem Julijanu rekel, da iz tega moramo narediti komad. »A res, a res,« je rekel.

Miha Erič: Miha in Zlatko dobro spodbujata Julijana, ki sicer ima ideje, a jih včasih malo raztrešči. Na splošno dobro dopolnjujemo drug drugega. Med starejšimi pesmimi je tudi Big City Woman.

Miha Ribarič: To je naš prvi vokalni komad. Takrat je Zlatko začel peti.

Zlatko Đogić: Ko smo se začeli vokalno izražati, se nam je glasba začela odpirati.

Koliko materiala ste posneli od materiala, ki ga sicer imate?

Miha Erič: Posneli smo tretjino materiala, ki ga imamo.

Miha Ribarič: Smo pa objavili vse, kar smo posneli. Nismo se mogli odločiti, kaj bi ven vrgli.

Zlatko Đogić: In tako je nastal osemdesetminutni album.

Miha Ribarič: Činč je rekel, da pri izbiri končnega materiala za ploščo po navadi izloči nekaj komadov, ampak ko je v vsem žaru preposlušal gradivo, je sklenil, da ne ve, kaj bi izpustil. Tako smo se odločili, da nič ne gre ven. Kar se tiče vsega našega materiala, že zdaj ga imamo za dve plati, za še eno rabimo še dva meseca igranja, da dorečemo kakšno stvar.

Kako se je začela vaša zgodba?

Zlatko Đogić: V prvem srednje so do mene prišli smešno oblečeni punksi in so rekli, da so slišali, da igram bobne. Med njimi je bil Julijan. Bili smo verjetno prvi ska bend s štirimi kitarami. Lahko si predstavljaš, koliko je bilo ritmov in vsega drugega. Že takrat smo bili nori na koncerte in smo veliko nastopali. To nam je bil doživljaj, isto kot zdaj. S časom je Julijan povabil Miha, ki je začel prihajati na vaje z orglicami.

Miha Erič: Takrat sem imel dvanajst let.

Zlatko Đogić: In že takrat je hodil okoli s klobukom in aktovko.

Miha Ribarič: Miha, ti si se postaral v prvih desetih letih življenja, in si od takrat ostal isti.

Zlatko Đogić: S klobukom in aktovko. Ko pa je Miha, basist, prišel zraven, smo prepoznali razliko in začutili stabilnost. Kot mlad glasbenik včasih ne veš, kaj manjka, delaš in se trudiš, ampak sporočilo ne ni tako močno. Miha nam je s svojim basom dal trdnost, saj smo drugače res ohlapni. Miha in Julijan sta čisto spremenljiva. Zaradi točnosti in trdnosti basa si lahko dovolim, da odletim z njima, da en del ritma pobegne s kitaro ali pa z melodijo. Ko imaš nekoga tako zanesljivega, glasba dobi zalet.

Miha Erič: Ko se nam je pridružil Miha, se je zaključila naša celota. Pri nas je tako, da smo si enotni, tako tonalno, kot tudi v življenju. Imamo isti cilj. Smo pravi prijatelji. Ne glede na vse, kar pride v življenju, ne glede na dobre in slabe stvari, skupaj dajemo v glasbo, v to, kar delamo, in v to verjamem.

Miha Ribarič: Zato je naslov plošče Family. Ko sem stopil do njih, Mihe ni bilo vedno na vajah. Verjetno je Julijan imel občutek, da sem le še eden med tistimi, ki malo pridejo in potem gredo. Miha je bil povabljen na vaje šele, ko je Julijan ugotovil, da je stvar bolj resna. Na začetku smo vsakič igrali druge stvari. Rekel sem jim, naj vadimo to, kar smo naštudirali, da bo to še boljše. Tako smo začeli zares vaditi pesmi, a smo si pri tem puščali prostor za jam, ki je naš zaščitni znak. Takrat smo se odločili, da se ne bomo samo zabavali, pač pa da se bomo resno zabavali.

Kako je šel stilski razvoj, od skaja, o katerem ste govorili, do bluesa?

Zlatko Đogić: Pri nas se pozna, da smo poslušali tudi metal in punk. Sicer igramo blues, ampak igramo tudi druge glasbe, ki so prišle za bluesom, in so na nas vplivale. Med nami in bluesom je bil punk, med nami in bluesom so bili Motörhead, bili so Rage Against the Machine, hip hop… To je tisto, kar nam je tudi všeč, in to bomo še razvijali in to dajemo v našo glasbo.

Miha Ribarič: Vsak od nas posluša veliko glasbe, kar doprinese k bendu. Če se kaj dobro sliši, bomo to vsi sprejeli. Ko Miha naredi country komad, ga igramo, zato ker je dober. Če ne bi bil, ga ne bi igrali. Vsi uživamo v teh komadih, ker so besedilno tako izrazni, pa tudi instrumentalno inovativni. Gremo s tem, ker si to dovolimo in en drugega spoštujemo. Zato vse postane toliko bolje.

Zlatko Đogić: Absurdno mi je, ko nam nekdo pove, da posnemamo Hendrixa in Steveja Rayja Vaughna. Če bi mi bili zavrti, bi se to slišal. Naši komadi bi zveneli šablonsko, jaz ne bi pel, saj bobnar načeloma ne poje v tej glasbi, basist ne bi igral funk, zato ker se tako ne igra. Tisti, ki so dovolj pozorni, slišijo, da se ne držimo smernic in da se vsak od nas izraža na svoj način.

Občutek skupnosti štirih ljudi, ki skupaj ustvarjajo glasbo, je bistvo vsakega benda, ki začne. Upam, da lahko damo ta feeling naprej in da ljudje vidijo užitek druženja pri nas, tudi ko nismo na odru. Pomembna sta nam druženje in muzika, ki je na prvem mestu. Fora je izražati se in se družiti s frendi. To je bend, in to je sporočilo, ki ga želimo preseneti.

Kako se vam zdi, da vas je domača scena sprejela?

Miha Ribarič: Perfektno.

Miha Erič: Spoznali so nas preko koncertov. Hodili smo igrati povsod, igrali smo tudi na ulici, na Šuštarskem mostu.

Zlatko Đogić: Kar bomo še ponovili.

Miha Erič: Odpravimo se ven, družimo se. Na koncertih združujemo različne skupine ljudi, pa ne samo po starosti.

Miha Ribarič: Poseben občutek je, ko ti ljudje srčno povedo, kaj jim je bilo všeč. Ko si v bendu, moraš na tem graditi.

Zlatko Đogić: Lepo je videti, ko tisto, kar ti tako zelo veliko pomeni, kot nam pomeni bend, postane pomembno tudi drugim. Lani nas je tako prijatelj povabil, da bivamo pri njemu na morju in nam je tam uredil nekaj koncertov. Tako smo bili na otoku Silba, kjer smo bivali z njegovo družino. Imam ga za člana družine.

Miha Ribarič: Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo toliko ljudi prišlo v Šiško. Mislil sem, da jih bo tristo, na koncu pa smo imeli okoli osemsto petdeset ljudi. S tem, da so gratis vstopnico imeli le ti, ki so z nami na ovitku albuma.

Zlatko Đogić: Včasih smo igrali tudi za dvajset ljudi. Polovice barov, kjer smo mi igrali po Ljubljani, zdaj več ni. Nikoli nam ni bila pomembna velikost odra, pomembno nam je, da igramo.

Miha Ribarič: Ko smo igrali na Trnfestu, je bilo nabito polno, naš naslednji špil pa je bil v nekem baru za trideset ljudi. Ne obremenjujemo se z velikimi koncerti.

Zlatko Đogić: Smo ljudski bend. Pomaga nam, da imamo veliko koncertov. Po koncertu v Kinu Šiškam smo imeli nastop v sejni sobi rokodelskega centra Ribnica. V Ribnici še nismo bili, pa smo šli. Bil je zelo zanimiv koncert - drugi ljudje, druga akustika. Vedno se tudi kaj naučimo o sebi. Na manjših koncertih je obenem več možnosti za preizkušanje novega materiala.


Kje ste igrali doslej izven meja?

Miha Erič: Na Hrvaškem in na Češkem.

Miha Ribarič: Gostovanje v Pragi nam je dalo občutek, ki nas ni spustil nekaj časa. Ko so nas ljudje slišali, so začela padati eno za drugim povabila za koncerte. Tam bi lahko ostali še teden dni, saj so nam vmes ponudili toliko možnosti za koncerte.

Zlatko Đogić: Vsako mesto se dobro odziva na našo glasbo. Ko smo igrali na cesti, so nam ljudje nametali v klobuk toliko, da bi lahko za mesec in pol najeli stanovanje v centru Prage.

Kako ste vstopili v glasbo?

Miha Ribarič: Doma so mi rekli: Pojdi v glasbeno šolo. Rekel sem, da ne bom. Moraš. Kaj pa boš igral? Kitaro. Tako sem v osnovni šoli začel hoditi v glasbeno. Hodil sem na državno glasbeno šolo Grosuplje, izpostava Ivančna gorica. Martin Strel me je učil in je spal zraven. Enega tona ni zaigral. Narezek je jedel, malo je spal, pa je govoril, kako on ful dobro plava. Sicer meni ni bilo jasno, kako lahko plava s takim vampom, ampak tja sem hodil na kitaro. Kitare v roke ni prijel. Potem so do mene v šoli prišli in vprašali – ali smo mi rokerji, ali bomo igrali? Prav. Meni je sicer ful glasbe všeč, ampak lahko igram. Dajmo, bomo bend naredili. Ok. Bomo bend naredili. Jaz imam doma električno kitaro, je eden rekel. Ok. Jaz, ki sem od nekdaj zelo razumsko razmišljal, sem pomislil, zakaj bi imeli dve kitari, in da bom jaz igral bas, pa itak nikoli nisem imel trzalico v roki, tako da mi je bilo lažje vzeti bas v roke. Tako sem rekel, da s prsti že znam, in da bom začel bas kitaro igrati. S tem sem začel poslušati glasbo, ki je malo bolj temeljila na basih. In sem se tako kalil, kolikor se je dalo. Doma so bili vsi zelo veliki podporniki kulture in umetnosti nasploh. Ko sem bil mulc, je mami kuhala ob glasbi Mozarta, sam pa sem medtem navidezno dirigiral orkestru na posnetkih. Samo po glasbi sem se ravnal in sem sledil energiji, ki je bila perfektna. Glasbo sem vedno imel rad. Ko so se začeli cedeji, sem rekel, da bi imel en cede. Nismo me vprašali, kaj bi imel, tudi ne vem, kaj bi rekel. Mami je prinesla Rolling Stonese, in sem se to na pamet naučil. Takrat, v tretjem razredu osnovne, so bili najbolj popularni Caught in the Act in Kelly Family, jaz pa sem vsem težil, da to ne smejo poslušati, ker je to poden. To so moji začetki. Pred Prismojenimi profesorji bluesa sem igral z metal bendi, medtem ko sem doma igral samo funk. Nisem bil ne vem, kako zadovoljen, ampak ko si v srednji šoli, imaš bend in ti je fajn vsaj malo igrati. Moj način igranja je bil vedno bolj orientiran na funk. Blues mi je tudi fajn, jazz prav tako, ampak baza, iz katere črpam, je funk. Kar zadeva glasbo, ki jo poslušam, pa je tu ogromno stvari, razen turbo folka in neke elektronike.

Zlatko Đogić: Miha je naša knjižnica. K njemu vsi hodimo po novo glasbo. V njegovem avtu boš slišal veliko nove glasbe. Od hip hopa naprej.

Miha Ribarič: Vse komade in playliste izbiramo ročno. Ko mi je nekoč crknil računalnik, mi je bila glavno, kako rešiti glasbo, ki sem jo imel. Zadnja dva meseca največ poslušam The Meters, ki sem jim zdaj dodal NWA, pa Pharoahe Monch, ki je nedavno nastopil v Gala hali.

Miha Erič: Moj oče je poslušal veliko glasbe. Skoz je vrtel Zappo, plošč pa je imel vse od Bacha pa do Kratfwerk. Ves krautrock – Neu, Moebius, Brian Eno, Klaus Shultze, pa tudi Elmore James, Muddy Waters, Howlin' Wolf, kar sva z Julijanom poslušala. Moj oče je sicer ilustrator, a igra orglice, sicer bolj zase. Ko sem ga slišal, sem si to res zaželel. Ta zvok , ta glasba mi je bila pri enajstih letih čisto navdušujoča. Spraševal sem se, kdo je delal to glasbo toliko let pred nami in se s tem izražal. Oče mi je pokazal lego za blues in me je naučil osnov. Ko sem slišal, da je brat nekaj začel igrati v srednji šoli, in sem spoznal Zlatka, se mi je nov svet odprl. S sošolci v osnovi šoli se nisem razumel. Imeli so druga načela in vrednote. Bilo jim je bolj pomembno, kakšne superge, obleke in mobitel ima. Koliko si faca v razredu. Ni bilo pomembno, kaj sam ustvarjaš, kaj delaš in ali živiš za to, kar si. Ko sem pri starejšem bratu in njegovi ekipi videl zagon, sem bil navdušen. Najprej me je kot starejši malo odrival stran, ker se je spraševal, zakaj se jaz kot mlajši želim družiti z njegovo družbo, samo potem, ko so me sprejeli njegovi prijatelji, me je tudi sam lažje sprejel. Razlike med nama je tri leta, kar ni tako zelo veliko, se pa opazi.

Miha Ribarič: Izkazal si se s svojim igranjem in si si dobesedno priigral mesto.

Zlatko Đogić: Moji prvi glasbeni spomini so bile žurke, ki so jih imeli doma. Ko je bila žurka in glasba se je mojim sorodnikom utrgalo. Bilo mi je noro, da jim toliko dogaja. Bilo mi je neverjetno videti, ko jih dvajset pleše kolo in odpleše ven iz bajte in naprej… S časom sem začel poslušat hip hop in skejtati, kar şicer še zdaj počnem. Ko si star dvanajst let in skejtaš, je nujno, da imaš punk rock band. Da je celostno. Ko sem začel poslušati blues, so me navdušili pevci. Dobro pevci me s svojo izraznostjo lahko navdušijo ne glede na zvrst glasbe. Blues me je navdušil zaradi izraznosti. Mislim, da se iz izraznosti v preprosti formi, lahko rodi največja izraznost.

Prej ste govorili o skupnih ciljih, kako vidite bend v prihodnje?

Miha Erič: Vsak od nas je svoj karakter. Skupni cilj je to, da naše različne zgodbe združimo v eno glasbo. Slovenijo smo sicer že nekaj dali čez, ampak želimo poskusiti, da bi našo energijo delili z ljudmi onstran meja.

Zlatko Đogić: Občutek skupnosti štirih ljudi, ki skupaj ustvarjajo glasbo, je bistvo vsakega benda, ki začne. Upam, da lahko damo ta feeling naprej in da ljudje vidijo užitek druženja pri nas, tudi ko nismo na odru. Pomembna sta nam druženje in muzika, ki je na prvem mestu. Fora je izražati se in se družiti s frendi. To je bend, in to je sporočilo, ki ga želimo preseneti.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice