SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Bluesovska jeza in občutenje

Bluesovska jeza in občutenje

Simon Vene
09. april 2011

Bruno Subiotto in Niko Novak sta Incurabili (neozdravljiva)!
Bruno Subiotto in Niko Novak sta Incurabili (neozdravljiva)!
Incurabili
Fine With Me
Založba Radia Študent, 2011
Skladbe:
1. Do What You Do
2. Mike Hammer
3. I Beg Your Pardon
4. See You Tomorrow
5. I Just Wanna Hear
6. The Light In Your Bathroom
7. Steve Takes Off
8. Aint's Such Cactus
9. The Storm Keeps On Twistin'
10. Heart to Kill
11. Tank
12. Kiss

Dvanajst pesmi na albumu je bilo posnetih v studiu Radia Študent in izdano pod okriljem te hiše oziroma za njeno glasbeno založniško etiketo – Založba kaset in plošč Radio Študent. Za konvencionalne zvočne odjemalce je album natisnjen na veliki dvanajstpalčni vinilni plošči s priloženim digitalnim ploščkom. Plošča in plošček sta odeta v preprost kartonast ovitek s črno-belo fotografijo bluesovskih senc na naslovnici, na drugi strani in v enaki maniri pa so podani najosnovnejši podatki o albumu.

Preprosto in učinkovito – to velja tako za ovitek kot za glasbo na albumu Fine With Me. Bruno Subiotto in Niko Novak sta odlični prvenec nadgradila; če je Whenever You're Ready »pokal« od energije in izkazoval mnogotere veščine prekaljenih glasbenikov, se v drugo Novak in Subiotto posvetita skladbam z več občutka. Kakor da bi s prvo ploščo prebila led, želji dala, kar je želela, in pomirila nezadržno ustvarjalno strast.

Kar posebno krasi album Fine With Me, je celostno dodelana dinamika. Avtorja sta uspešno postavila skladbe v niz, v katerem se intenzivnost izmenjuje z bolj rahločutnim glasbenim doživljanjem. Prehodi iz skladbe v skladbo se tonsko in ritmično navezujejo, prelivajo se v harmonično nadaljevanje ali pa naredijo z nenadnim koncem na poudarku in s tišino, ki sledi v premoru, prostor za spremembo načina glasbenega podajanja.

Uvodna tretjina zveni v maniri skladb s prvenca – udarno, drveče, prežeto s surovo energijo, skoraj umazano. Druga skladba, Mike Hammer, je iz časa puljskih The Spoons, ki jo je Subiotto kot le en del svoje raznolike in bogate glasbene zapuščine (na tem mestu je treba omeniti dolgoletno sodelovanje v vrhniških Hic Et Nunc) združil z Novakovo, prav tako pestro preteklostjo, ki je zvočila v Dicky B Hardy in kasneje v Kiks.

Katarzična četrta pesem, See You Tomorrow, zaključuje prvo tretjino skladb (imenujmo jo »Na prvi plošči ni bilo prostora za vse«) in napoveduje zvočni ter miselni zasuk, odstop, sestop, suspenz, torej drugačen izraz. I Just Wanna Hear (»Želim le slišati«) že z naslovom poudari bistveno glasbeno spremembo v smeri ponavljanja kratke besedne fraze, ki temelji na enem tonu in njegovem brezčasnem trajanju. Glasu in kitari, pripetima na en ton, se po uvodu pridružijo orglice. Vsi skupaj, z minimalno tonsko modifikacijo, izzvenijo na isti valovni dolžini v brezčasen konec (fade out). Sledi šesta skladba s podobnim instrumentalnim minimalizmom, a z vokalno interpretacijo blizu izročilu keltskih bardov. In tu … obrnemo ploščo, seveda le v primeru, če album Fine With Me poslušamo po gramofonu z vinilne plošče.

Kar se glasbenega izraza tiče, se druga stran nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Še več! Tokrat le slidovska kitara in činela, sem ter tja tamburin, valovita skozi zvočno pokrajino severnoameriškega juga. Plošča se na polovici druge strani s skladbo The Storm Keeps On Twistin' vrne k intenzivnosti z začetka albuma, a se takoj vrne in se sklene v subtilnejšem glasbenem izrazu.

Fine With Me vsekakor je bluesovska plošča, ki pravoverno uporablja glasbene prvine tradicionalne afroameriške ljudske godbe. Zgodba o bluesu se je začela pred več kot sto leti na prostranem območju juga ZDA. Talilni lonec kultur, kot imenujejo Združene države, je stopil afriške glasbene vplive, ki so jih v Ameriko pripeljali s sramotno trgovino s sužnji, z raznoliko evropsko glasbeno tradicijo. Tako je blues že od samega začetka raznolik in sliši na različna imena, denimo Delta blues, Chicago blues ali tudi Irski blues.

In kam bi umestili blues Incurabili? Morda v slovenski ali fužinski blues? Ali britanski blues, ki je splavil skupino The Rolling Stones, ki jo nekateri uvrščajo v protopunkovske bande? Recimo, da Novak in Subiotto črpata z vseh vetrov, kjer le veje blues, vendar ostajata v glasbenem izrazu neozdravljivo samosvoja ter to pridno negujeta z izjemno hitrostjo izdajanja plošč. Kot sta napovedala v oddaji Na piedestal, lahko tretjo ploščo pričakujemo že to jesen. Jesenski blues?


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice