SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Bob Dylan na slovenski način

Bob Dylan na slovenski način

Katarina Juvančič
31. julij 2011

Pod taktirko producenta Chrisa Eckmana je za pričujoči projekt Dylanove pesmi predelalo štirinajst slovenskih izvajalcev oz. zasedb.
Pod taktirko producenta Chrisa Eckmana je za pričujoči projekt Dylanove pesmi predelalo štirinajst slovenskih izvajalcev oz. zasedb.
Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!
Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani, 2011
Ovitek albuma (pdf, 2,6 Mb)
več informacij o projektu na naslovu ljuDylanProject@state.gov
Skladbe:
1. Vlado Kreslin: Don’t Think Twice (It’s All Right)
2. 6 Pack Čukur: Subterranean Homesick Blues
3. Niet: Just Like a Woman
4. Severa Gjurin: Not Dark Yet
5. Peter Lovšin & Španski borci: Boots of Spanish Leather
6. Chris Eckman & the Frictions: Señor (Tales of Yankee Power)
7. Brina: Blind Willie McTell
8. Murat & Jose: Gotta Serve Somebody
9. Mia Žnidarič: Simple Twist of Fate
10. Zoran Predin & the Gypsy Swing Band: Mr. Tambourine Man
11. Hic et nunc: One More Cup of Coffee (Valley Below)
12. Katalena: Masters of War
13. Laibach: Ballad of a Thin Man
14. Sabina Cvilak (z Rokom Golobom): Buckets of Rain

One generation got old / One generation got sold / This generation got no destination to hold (v grobem prevodu: ena generacija se je postarala, ena prodala, ta generacija pa nima cilja) – tako so leta 1969 v pesmi Volunteers (Of America) prepevali člani skupine Jefferson Airplane. Ob turbulentnem zaključku šestdesetih, ki je z razraščanjem civilnodružbenih gibanj, mirovnih pohodov in protivietnamskih protestov pred polmilijonsko množico kulminiral na Yasgurjevi kmetiji blizu mesteca Woodstock, je bil Dylan z mislimi in muziko že daleč od eksplicitnega stapljanja politike z mladinsko kontrakulturo (beri: Nashville).

Mediji in publika so ga v tistem času še vedno častili kot poosebljenje antiestablišmenta in glasnika z revoltom prepojene povojne baby boom generacije, s čemer pa se sam ni nikoli identificiral. Danes, več kot štirideset let kasneje, osiveli glasbeni veteran brez moralnega mačka sodeluje s Starbucks, Pepsi Colo, posoja glas avtomobilskim satelitskim navigatorjem in prepeva za Obamo. Če je torej v protivietnamskih protestih Dylan (hote ali nehote) nastopal kot kontrapolitična figura, ga je v času iraške in afganistanske vojne ameriška korporativna politika rekrutirala skozi zadnja vrata.

Projekt Bob Dylan, ki si ga je ob njegovi sedemdesetletnici zamislila in ga finančno podprla tukajšnja ameriška ambasada ter ga priključila na voz voluntarizma, nas, podobno kot sam Dylan, pušča v nemilosti ideoloških, političnih, socioloških in artističnih tolmačenj. Ob tem pa je ambasada vseeno premogla dovolj samorefleksije, da je na kompilacijo, na kateri znani igralci domačega glasbenega podija bolj ali manj domišljeno zapopadajo Dylanove klasike, uvrstila tudi Masters of War – ostro obsodbo gospodarjev vojne, ki učinkuje enako srhljivo naturalistično in aktualno kot pred pol stoletja. Z zlovešče sikajočim poudarjanjem zlogov ter distorzirano kitaro jo to pot reaktualizira Katalena.

Kombinacija prostovoljstva, kot ga promovirajo nevladne organizacije, in po slovensko predelanih nekaterih (pod)poglavij »dylanologije« razen entuziazma pevčevega oboževalca in ambasadinega piarovca ter naključnega sovpadanja obletnic pravzaprav nima močnega skupnega sidrišča. Dylanovo mesto bi konec koncev lahko zasedeli tudi Bruce Springsteen, Pete Seeger, Joan Baez (slednja je, mimogrede, veliko bolj znana po svojem civilnodružbenem angažmaju kot njen nekdanji sopotnik) ali kaka druga humanitaristično navdahnjena ameriška popularnoglasbena ikona. Prav tako bi lahko Dylana pripeli h kateremu drugemu projektu, pa bi še vedno zvenel »kot ulit«.

Pod taktirko ljubljanskega Američana, glasbenika in producenta Chrisa Eckmana ga je za pričujoči projekt ukrojilo in ga udomačilo štirinajst izvajalcev, ki izhajajo iz različnih žanrskih kontekstov, glasbenih okolij, okusov in generacij. Eckman je imel kot dober poznavalec in soustvarjalec slovenske glasbene scene pri tako eklektičnem in raznolikem izboru sodelujočih dokaj srečno roko oziroma dobro intuicijo.

Dylana je namreč, sicer večkrat z malce okorno izgovorjavo angleščine, solidno interpretirala večina ustvarjalcev na plošči – od raperjev (6 Pack Šukur, Murat & Jose) in rockerjev (Niet, Hic et nunc, Katalena, Eckman) do uveljavljenih vokalistk, kot sta Mia Žnidarič in Brina Vogelnik, pa tudi trojica »in« kantavtorjev (Lovšin, Predin, Kreslin), ki se z njim srečuje že vse od šestdesetih. Kreslinova Don't Think Twice, ki je po mehki senzibilnosti in vabljivosti pravi antipod originalu, ter tipična Lovšinova raskavo prizemljena in od objekta poželenja distancirana Boots of Spanish Leather sta med markantnejšimi verzijami iz albuma; verjetno sta ju v sebi pestovala dolga desetletja.

Presežno muzično vrednost pa nedvomno predstavlja trojica priredb, in sicer skupine Laibach, Severe Gjurin ter Hic et Nunc.

Presežno muzično vrednost pa nedvomno predstavlja trojica priredb, in sicer skupine Laibach (Ballad of a Thin Man), Severe Gjurin (Not Dark Yet) ter Hic et Nunc (One More Cup of Coffee). Prvi so v svoji klasični industrijsko-elektronski maniri dodobra razbrazdali Mr. Jonesa, čeprav njihov aranžma ni daleč od različice, ki jo je pred leti posnel Jamie Saft Trio z Mikom Pattonom. Severa Gjurin je, nasprotno, s svojim čadastim glasom ustvarila rahločutno, fantazmagorično večerno kontemplacijo, Dylanova kava à la Hic et Nunc pa se pije v vroči, retro garažni blues-rockovski skodelici, da te žge pod blazinicami, a kljub temu kar ne moreš odmakniti prstov.

Končni izdelek je v glasbenem smislu dovolj koherenten in poslušljiv, čeprav uokvirjen v ideološko potentno zmes politike, volunterstva in Dylanove muzike, ki pa je v kolektivnem imaginariju dolgega trajanja in navzlic neštetim priredbam ter obrabam izrazito samoregenerativna. Odporniškega potenciala in moči ji ne more vzeti niti State Department, prav tako pa k njemu v resnici tudi ne more prispevati. Če bodo omenjeni Dylanovi »coverji« ganili kakega mladega prostovoljca, pa bo pokazal šele čas.

NE SPREGLEJTE:


Živa vez preteklosti s sodobnostjo
nedelja, 25. september 2011
Visok prag odprtih vrat
petek, 19. avgust 2011
Tako prekleto popularni
torek, 11. september 2012
Skriti mejniki
petek, 18. februar 2011
Sila kontinuitete
petek, 11. marec 2011
Sem bolj slab piarovec
sreda, 10. avgust 2011
Prva petletka
četrtek, 20. december 2012
Presek izkušenj in nadobudnosti
četrtek, 24. marec 2011
Po glasbenih razpotjih
sreda, 16. november 2011
Petindvajset častnih za Pridigarje
torek, 11. junij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice