SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Bodimo previdni

Bodimo previdni

Igor Bašin
30. december 2014

Nina Bulatovix z drugo ploščo presega okvirje zgolj mariborske zgodbe in skozi drzno zvočno izkušnjo kritično ubeseduje našo trpko realnost.
Nina Bulatovix z drugo ploščo presega okvirje zgolj mariborske zgodbe in skozi drzno zvočno izkušnjo kritično ubeseduje našo trpko realnost.

Nino Bulatovix sem prvič ujel leta 2011 v ljubljanskem klubu Gromka. Zgodil se mi je eden tistih koncertov, ki jih bom pomnil do zadnjih dni. Bobnar in basist sta odločno dvigovala živčno nevihto, čez katero se je drl, momljal in se kremžil statični pevec. Njihov prvenec ostaja odličen zapis te frenetične, protikanglerjanske bombe.

Po treh letih je nastopil čas za novi pok. Mimo so EPK, mariborske in slovenske vstaje, nastopili so novi stari časi. Medtem ko je nekdanji predsednik Pekarne Magdalenske mreže Gregor Kosi šel skozi kabinet Andreja Fištravca, sta se bobnar Jure Lavrin iz We Can’t Sleep At Night in Vortex Magnolia ter basist Marko Širec iz Coma Stereo preselila v Ljubljano in se glasbeno še bolj pobratila v Napravi mi dete. Po dveletnem pavziranju in odsotnosti s koncertnih odrov se je trio vrnil z novim albumom. Jate so sporočilno in glasbeno tukaj in zdaj.

Ob izidu albuma je skupina priredila koncerta v ljubljanski Gala hali in mariborskem Gustafu. Na dan med mestnima rivaloma sem se usedel za mizo z Gregorjem in Juretom. Minilo je pol dneva po prvem koncertu. Na mizi se je kadila prva kava. Obraza sta bila še malce zaležana, a zadovoljna in polna pričakovanja naslednjega špila.


Kakšni so vtisi po premiernem koncertu ob izidu albuma Jate?

Gregor: Gala hala je zelo urejena koncertna dvorana za tovrstne muzike, kjer se da odlično igrati, in občutki so perfektni.

Jure: Bilo mi je super. Dočakala nas je polna dvorana, kar me je seveda dvignilo, da nisem šel stoodstotno v koncert, ampak sto dvajset. Bolje bi bilo, da bi imeli tri nastope prej in bi se držal malo nazaj.

Gregor: Ob izidu plošče smo dobili veliko pozitivnih odzivov. Komaj smo čakali, da to odigramo. Vse skupaj razumem kot obred predaje plošče, ki od tega trenutka ni več toliko naša. Z njeno objavo se je pojavil tudi politični vidik, ki je morda celo pretiran, saj nimamo drugih odgovorov, kot da moramo biti vztrajni, da moramo premišljevati zadeve, se redno dobivati in delati muziko.

Nazadnje ste nastopali leta 2012. Kakšne so razlike med tisto prvo in sedanjo, drugo fazo?

Gregor: Vmes smo delali različne stvari in smo se pač malo postarali. Pri prvi plošči je šlo za direkten in kričeč odziv na dogajanje okoli nas, zdaj so se zadeve odvijale bolj premišljeno in sistematično. Ugotovili smo, kaj kdo zna in kje so naše omejitve, obenem pa smo ohranili prvotno spontanost.

Jure: Bend tvorimo trije zelo različni posamezniki in zdaj smo se uravnovesili. Če sva prej s Šircem divjala in je cel koncert temeljil na basu in bobnu, Gregor pa je nastopal z dretjem, imamo zdaj tudi bolj mirne komade, v katerih pride vokal bolj do izraza. Vsi smo dobili svoj prostor oziroma vsak prispeva svoj najboljši in enakovredni delež. Če je prva plošča Nine Bulatovix samo izletela ven kot krik, smo skušali na tej vse dodelati in zdaj sta govorjena beseda in petje bolje povezana s samo glasbo.

Je na to vplivalo zorenje, ki je pripeljalo do večje empatije znotraj benda?

Jure: Zase vem, da sem bolj empatičen in da se bolje odzivam kot nekoč. Pomembni so tudi vsebinski zaključki, ki jih je Gregor dal na tej plati in so postali temeljni del naše muzike.

Prvo, živo ploščo odlikuje frenetičnost, novo pa večja artikuliranost.

Jure: S Šircem, ki je takšen basist, da te drži pokonci in ustvarja zelo varne podlage, sva se navadila drug drugega. Sploh mirnejši komadi so zafunkcionirali. Zdaj koncert veliko lepše teče in ga je lažje izpeljati oziroma smo bolj povezani z ljudmi, za katere igramo.

Kaj nastane prej, beseda ali glasba?

Jure: Ponavadi muzika.

Gregor: Ona dva sta tako ali tako mašina (smeh) in zelo intuitivno funkcionirata. Zelo dobro se razumeta in ujameta. Sam prihajam s teksti in potem preprosto iščemo. Pri mirnejših komadih smo iskali ambient, ki bi podpiral te besede. Odločitev pa temelji na tem, ali zadeva funkcionira.

Jure: V skladbah za prvo ploščo smo veliko improvizirali, sploh z vokalom. Pri novem albumu smo veliko delali skupaj in zdaj se dobro počutimo, če je komad postavljen. Imamo jih na plošči in v živo se jim skušamo čim bolj približati. Gregor je s prejšnjimi projekti delal zelo nestrukturirane zadeve, zdaj odkrivamo, da je svoboda tudi v zakoličenih komadih.

Gregor: Prejšnja plošča je bila frontalni napad. Prejšnja, kanglerjevska oblast je razumela samo udarec nazaj. Moral si udariti po mizi, da so se začeli pogovarjati in da so te imeli za enakovrednega sogovornika. Za razliko od nje je današnja oblast bolj perfidna, izmuzljiva, zahrbtna. Moja ideja je, da jo moramo s teksti razkrinkati, prikazati ali nagovarjati na subtilnejši način. Na frontalni napad se ne odzovejo in si samo mislijo, da smo pač eksplodirali, pa kaj potem, saj vsak dan kaj eksplodira.

Se ne bojite, da bi vas subtilnost speljala s poti direktnega sporočila?

Gregor: Prvinskost, divjost, izmuzljivost in to, da nimamo vsega pod kontrolo, so za nas ključni. Z rutiniranostjo in uigranostjo se izgubi moč posredovanja. Ljuba mi je zamotanost besedovanja, zato so mi tako blizu klasični in angažirani literati, kot je Brecht. Po drugi strani sem zelo velik fan Centra za dehumanizacijo in njegovih kratkih, enostavnih besedil. Čeprav so dolga samo en stavek, so zelo močna, tako močna, da tega ne moreš napisati na dolgih straneh. Ko začneš mantrati te kratke stavke, začnejo funkcionirati, drugače zdrsijo mimo.

Vaše početje je v marsičem definirano z dogajanjem v okolju okoli vas.

Gregor: Moje izkušnje z oblastjo so takšne, da je treba biti zelo direkten in oster, vseeno pa se je treba z njo pogovarjati. Tisto, kar manjka tako imenovani sceni, so prav te veščine. Šele skozi to dvojnost, da si sposoben kričati ter obenem mirno sesti za mizo in dati svoje argumente na dan, se lahko zagrizemo v sistem. Samo eno ali drugo je izgubljena pot: če se začneš zgolj pogovarjati, postaneš kompromisarski, ker te vedno zasujejo z nekimi svojimi argumenti; če pa kričiš, se zaletavaš v zid. Zelo bi bil vesel, če bi nam uspelo ohraniti to dvojnost skozi muziko in besedo, biti obenem nepredvidljiv in jasen.

Sam pojem scene se mi zdi pogostokrat kot nekakšen stvor, saj če ne živi, je pač ni.

Jure: Enkrat sem bil na evropski turneji s Coma Strereo, na kateri so igrali od dobrih klubov do lukenj, kjer ti dajo špagete brez omake. Po vrnitvi v Maribor se mi je zdelo veliko bolj smiselno imeti koncertni cikel, delati bende v svojem mestu in se potruditi zanje, jim kaj dobrega skuhati in poskrbeti, da se bodo imeli lepo. Ko daš skozi takšno izkušnjo, veš, kako je bendu, ki pride v tvoje mesto, in se zavedaš, kako pomemben je topel sprejem. Scena lahko živi samo tako, da imajo ljudje takšne izkušnje.

S takšno izkušnjo bolj ceniš lastno okolje?

Jure: Absolutno. Morali bi imeti takšne tečaje (smeh). Pojdi na oder ob enih ponoči, ko se v klubu vsi pogovarjajo, in boš že videl, kako je biti v koži benda.

Gregor: Do scene sem začel postajati skeptičen prav zaradi te samoumevnosti, da vse teče, da pač bend pride in odigra, potem se še malo pozabavamo in nato zapremo in gremo. Tako se začne izgubljati spoštovanje do prostorov, nastopajočih in do samega sebe. Te odnose je treba pazljivo vzdrževati.

Ima glasba še družbeno angažirani potencial, kot se rado ponavlja za določena prejšnja obdobja?

Gregor: Absolutno verjamem, da je muzika gibalo sprememb, tako na osebni kot kolektivni ravni. Ne gre pa tega precenjevati.

Jure: Zaradi dela in aktivnosti v tem bendu se počutim družbeno angažiranega. Že zaradi delovnega procesa, zato, ker verjamemo v to, kar delamo, in zato, ker jasno izpostavimo, kaj je dobro in kaj slabo. Ko delam za denar v službi, pogrešam ta element. Eni pač delamo za nekoga, ki sploh ne opazi, kdo dela dobro in kdo ne, kdo ima mnenje in kdo ga nima. To ni več važno. Danes imaš bazen posameznikov, ki delajo v kreativnih industrijah in so čisto spregledani. Imajo ogromno idej, a delajo za šefe in organizacije, ki jih popolnoma prezrejo. Oziroma: družba sploh ne funkcionira več.

Sam sem privrženec popolne utopije, da bi se sistem sesul, če bi se prav vsi odločili in rekli: Dovolj nam je, nehali bomo delati za ta sistem. A kaj, ko je že cela vrsta čakajočih, ki bodo zasedli prosta mesta.

Gregor: Ja, komaj čakajo.

Jure: V podjetjih se stalno ponavlja mantra: »Daj odpoved, ni problema, saj je za tabo sto drugih, ki čakajo na tvoje mesto.« Gre za brutalno izkušnjo. Strinjam se z navedeno utopijo, a hkrati me je strah, ker pač rabim službo. Morda se prav zaradi tega derem kot podivjana živina za bobni. (smeh)

Je bend terapija?

Oba: Absolutno, seveda.

Jure: Najboljša.

Gregor: Zagotovo je to odlična terapevtska izkušnja. Sam bi bil zagotovo kandidat za kakšno posebno institucijo in bi prispeval k dobičkom farmacevtske industrije, saj bi glede na to, kaj vse sem že videl in slišal, lahko goltal pilule. Bend nas ohranja kolikor toliko normalne.

Gre za izliv gneva ali tudi za odklop od vsega, kar te obkroža?

Gregor: Oboje. Gre za obred očiščenja. Tako se počutim po nastopih in upam, da ta reset omogočamo še komu drugemu. Po resetu se bolj jasno vidi stvari in se lažje funkcionira. Sicer se sliši pretenciozno, da naša muzika to nudi, vem pa, da je meni muzika omogočila, da sem se prebil skozi najtežje, perfidne in zahrbtne borbe. V pisarni sem si pogostokrat vklopil radio in ga navil do konca, da je odmevalo po celem hodniku, le tako sem lahko vzdrževal svoje minimalno ravnovesje.

V besedilih se dotikate zagat institucionalizirane družbe in se v njih lotite tudi posameznika-anonimneža, obenem pa je v njih kar veliko samokritike.

Gregor: Izhajam iz samokritike. Sprobal sem se na različnih poljih. Za alternativce sem preveč šminker, za šminkerje preveč alternativec. Zame pa je vprašanje predvsem eno: kako se bomo organizirali? Zaprepaden sem, koliko znanja in energije imamo ljudje. Zame je ključno, kdaj se bo kolo začelo vrteti in kdaj se bodo ljudje nehali deliti po obleki, prepričanju, ideologiji. Gre za pestrost, za katero si alternativa domišlja, da ji je naklonjena, pa ji ni, če smo čisto iskreni. Ko sem stopil v strukturo, sem tja vstopi z idejo, da bomo nekaj spremenili. V Mariboru se je struktura malce razprla, čeprav tega mnogi niso opazili. V trenutku, ko smo stopili noter in se je ponujala možnost zabiti klin v to razpoko in jo še povečati, smo od nekdanjih soborcev dobili negativen odziv. Šlo je za čudaško izkušnjo. Leta in leta smo si prizadevali za nekaj, in ko se je pojavila ta možnost, se je izkazalo, da le ni bilo toliko interesa za spremembe.

Gregor: Zaprepaden sem, koliko znanja in energije imamo ljudje. Zame je ključno, kdaj se bo kolo začelo vrteti in kdaj se bodo ljudje nehali deliti po obleki, prepričanju, ideologiji. Gre za pestrost, za katero si alternativa domišlja, da ji je naklonjena, pa ji ni, če smo čisto iskreni.

Vendar Nina Bulatovix nikakor ni samo reakcija na dogajanje v Mariboru.

Gregor: Nikakor.

Jure: Meni se zdijo zgodbe iste povsod, ne vidim razlike.

Gregor: Kolikor poznamo dogajanje v drugih mestih in državah, smo mnenja, da se povsod odvijajo isti procesi, s katerimi izgubljamo na vseh nivojih. Kar je bilo doseženo v preteklih obdobjih, se zdaj reže stran.

Jure: Spoznali smo se na mariborskem Radiu Študent več kot deset let nazaj. Takrat smo se šli alternativo in družbeni aktivizem, a je bil to majhen družbeni segment. Vmes se je zgodil generacijski premik, ko so vsi dojeli, da ni lagodnega stanja, da ne bodo dobro živeli, da je življenje nepredvidljivo, da ne vedo, kaj bodo delali naslednji mesec. Govorim o generaciji, stari med 20 in 30 let. Če se je takrat drlo deset ljudi, je zdaj več ljudi dojelo, da se stvari ne bodo čisto gladko razvijale naprej.

V zadnjih letih je pri nas izšlo kar nekaj zelo jeznih plošč, ki so ujele vstajniški duh. Pri plošči Jate pa gre že za postvstajniško izkušnjo, ko smo razočarani nad tem, da se v družbi pravzaprav ni nič spremenilo, le par mask se je zamenjalo.

Jure: Šli smo skozi različne zgodbe, ki imajo vse skupno značilnost, da so se na koncu vedno izoblikovali tabori, ki so se delili med sabo po osebnih igrah in interesih. Na dan so prišle osebne frustracije. Preprosto ne znamo pogledati čez ta okvir, ne znamo ločiti med osebnimi zamerami in prizadevanji. Ko se bomo kot posamezniki naučili dojeti višji smoter in se naučili sodelovati, ne glede na osebne zamere in interese, šele takrat bo šlo na bolje.

Gre za isti problem, kot ga ima na primer naša država, ko ne znamo doreči, kaj je nacionalni interes. Sicer poslušamo neštete vizije, a za njimi stojijo osebne težnje in interesi.

Gregor: Natančno to, najhujše pa je to, da se to prenaša z generacije na generacijo. Kar se nam dogaja danes, je posledica nerazrešenih zgodb iz osemdesetih let, nekih starih banalnosti, kdo je s kom bil ali ni bil, kdo je s kom pil oziroma se ljubil. Zelo problematično je, da se novi ljudje, ki veliko znajo in vejo, ki bi radi premaknili stvari in šli čez te banalnosti, sami hitro ujamejo v isto past in se začnejo grupirati in deliti, da na koncu začnejo sami reproducirati staro zgodbo; in spet smo pri stari zgodbi. Na drugi strani pa kulturna produkcija in vsi mi, ki ustvarjamo, omogočamo lahkotne pobege, da nekdo drug namesto tebe izgovori, se namesto tebe izkriči, namesto tebe napiše, namesto tebe trpi in ima hudo življenjsko zgodbo. Navezal bi se na naš komad V okove, v katerem omenjamo »nadomestek akcije« – o tem nam je predaval Jože Vogrinc: ko imaš idejo, jo realiziraj, ker je ne bo nikoli nihče drug. Bodi pozoren tudi takrat, ko pred tabo igra bend. Ravno včeraj me je malo zaskrbelo, ko sem videl, da znajo ljudje v prvih vrstah besedila na pamet. (smeh)

Te je zaskrbelo, da postajaš glasnik?

Gregor: Ja, bil sem malce presenečen. Sicer je bil lep občutek, ampak bodimo previdni.

Med včerajšnjim koncertom sem ulovil komentar, da je marsikateri vaš komad kot iz 80. let. Moj odziv je bil: Seveda, v čem pa je razlika med današnjim in tedanjim časom?

Gregor: Projekt osemdesetih let ni zaključen. Rodil sem se sredi sedemdesetih in sem premlad, da bi sodeloval pri tistih procesih. Gre za fantastično zgodbo, ki nas vedno znova navdihuje, vseeno pa je daleč od projekta emancipacije. Če smo čisto odkriti, je projekt osemdesetih vse zjebal. Veliko ljudi, ki je bilo v ozadju teh tokov, je s časom lepo zasedlo svoja mesta in fura mašino naprej. Del iz osemdesetih let si je sprivatiziral devetdeseta in čas vse do danes. Del se jih fura na pomladniških zgodbah, večji drugi del pa je preprosto izgubil. Minimalne vrednote, v katere sta, recimo, verjela moja starša in v katere verjamem tudi sam, se pravi v poštenost, v delo, v to, da po delu lahko sedeš in popiješ kavo brez stresa in razmišljanja, kaj boš delal jutri, so uničene in ubite. Vsepovsod se širi občutek krivde in s tem postajamo bolj katoliški, kot smo bili kdajkoli prej.

Gregor: Projekt osemdesetih let ni zaključen. Rodil sem se sredi sedemdesetih in sem premlad, da bi sodeloval pri tistih procesih. Gre za fantastično zgodbo, ki nas vedno znova navdihuje, vseeno pa je daleč od projekta emancipacije. Če smo čisto odkriti, je projekt osemdesetih vse zjebal.

Se kolo zgodovine res tako vrti, da mora priti do popolnega uničenja, da se lahko vrti naprej?

Gregor: Težko mi gre iz ust, ampak slutnje so, da se bo krvavo končalo, ker druge šanse enostavno ni.

Glede na to, da se naslanjate na Brechta, me zanima, če bi pritrdili parafrazi njegovega znanega citata: Glasba je orožje, vzemi jo v roke.

Gregor: Seveda, špilaj, piši, kriči, povej, kar imaš za povedat. Počni to zelo resno in hkrati zelo neresno, ker sama beseda ne bo nič spremenila, za kaj takšnega je treba migati.

Plošča Jate je bila posneta v dveh dneh v živo in pri tem niste koristili nasnemavanj.

Jure: Vsi komadi so odigrani v živo. Med procesom miksanja smo po potrebi nasneli še nekaj malenkosti. Dvorana Gustaf je perfektna tako zaradi zvoka kot zaradi ambienta. Nanjo nas vežejo lepi spomini. Tam smo delali koncertni cikel SolarPulseMusic, Gregor je bil v zavodu Pekarna Magdalenske mreže, Coma Stereo je tam vadila, tudi z Vortex Magnolio sva tam vadila. Ko se vrnem tja, zmeraj začutim toplino. Na drugi strani pa je to zame najboljša zvočna dvorana v Sloveniji in v užitek je bilo tam posneti ploščo.

Gregor: Ključna ideja je bila, da ujamemo trenutek. Sicer v studiu lahko delaš čudeže, vendar se pri tem izgubi štimunga, ki je pri naši muziki ključna. Lahko samo pritrdim Juretu, da je bila zelo lepa izkušnja. Vse se je odvijalo zelo organsko. Komadi so nam zleteli. Specialka nas je povabila k sodelovanju in nam postavila datum za koncert, kar je zakoličilo snemanje in celo delo. Andraž z založbe Kapa je ponudil izid plošče. Tudi z oblikovalkama Nino (Urh, op. I. B.) in Urško (Alič, op. I. B.) smo se takoj ujeli. Ideje so laufale in zaradi ničesar se nismo sprli. Zdaj ko je vse za nami, je res fantastičen občutek. Glede na to, da sedaj delujem v institucionalnih okvirih, kjer zagovarjam takšen proces dela, je bilo fino to ponovno doživeti; in to mi vrača upanje.

Jure: Marko (Lavrin, op. I. B.) je pomembno prispeval k zvočni podobi tega albuma, ne samo tehnično, ampak tudi idejno. Andrej Hrvatin, s katerim smo delali na Maršu, je snemal, Gregor je bil z njim v Trak-47. Delali smo z ljudmi, ki jih poznamo in s katerimi smo že delali. Bilo je prav lepo spet sodelovati z njimi. Ko narediš bend pri dvajsetih letih, imaš v bendu posameznike, ki se lahko perfektno povežejo, vendar so zmeraj osebni triki, ki pridejo na dan prav med snemanjem. Ko imaš nekaj glasbenih sodelovanj za sabo, lažje sodeluješ oziroma znaš sodelovati.

Naučiš se poslušati!

Gregor: Enostavno si povedal in se lahko samo strinjam.

Jure: Velikokrat se počutim zafrustriranega, ker nekoga ne znam poslušati. Vsi imamo v glavah svoje filme, zaradi tega slabo poslušamo. Če poslušam nekoga, ko govori ali ko igra, mi vedno hodijo po glavi moje misli. Ko sva prihajala na intervju, sva v avtu poslušala Dylana. In Grega je razlagal, kako ga je poslušal pri šestnajstih letih in kako ga danes posluša. Meni se podobno dogaja. Ko si mulc, iščeš v muziki močne dražljaje, ki te bodo stresli in premaknili. Ko pa se čez čas vrneš k tej isti muziki z drugačnimi ušesi, z več znanja o sami glasbi in dogajanju okoli nje, bolje slišiš in prepoznaš idejo ter lepoto te glasbe. Danes veliko mularije igra in kar pričakujem, da pride na dan čim več novih bendov, ki imajo kaj sporočiti in ki bi nastopili z jajci. Pričakujem in želim si, da stopijo na dan novi bendi. Zdi se mi nujno, da ima vsaka generacija svoje bende.  

NE SPREGLEJTE:


Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013
Ne pustimo se pregnati
četrtek, 09. april 2015
dvatisoč11 s šestimi udarnimi bandi
sreda, 21. december 2011
V spomin Branetu Bitencu
četrtek, 11. september 2014
Rokerji pojejo pesnike- desetič!
ponedeljek, 29. december 2014
Memoarska obzorja IV
ponedeljek, 08. april 2013
Karavana nove glasbene ustvarjalnosti
četrtek, 10. september 2015
Iskanje dobre mere med EMO in punkom
četrtek, 19. april 2012
Čez dan butično, zvečer pa eruptivno in uživaško
torek, 23. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice