SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Bolnica

Bolnica

Miha Blažič
21. oktober 2013

Miha Blažič o bolehni kulturi v sodobnem času. (Foto: Arhiv avtorja)
Miha Blažič o bolehni kulturi v sodobnem času. (Foto: Arhiv avtorja)

Kristus, koliko peticij sem že podpisal v zadnjih letih! Na koliko protestih, benefitih in akcijah sem bil! Moja Twitter in Facebook sta ena sama »Rešimo! ... Podpišite! ... Za ohranitev ... Ne damo!« Ker sem glasbenik, sem se pač največkrat zavzemal za katerega izmed punktov naše urbane kulture. Od Metelkove do Roga, od KUD-a do K4, od Radia Študent vse tja do Mladinske Knjige in še česa. Komaj eden prevedri vihar, se že nekdo drug znajde v njem. Ko zmanjka kandidatov, se začne nov krog in gremo spet od začetka. Takšnih bolnikov pa ne manjka niti na drugih področjih. Novice o zdravstvu, šolstvu, gospodarstvu in medijih se nič kaj dosti ne razlikujejo od mojega profila na Facebooku. »Rešimo! ... Podpišite! ... Za ohranitev ... Ne damo

Po ne vem koliko krogih tega reševanja bi moral biti človek hudo neumen, da ne bi prišel do kakega sklepa. Kulturna infrastruktura okoli mene se ruši in noben protest, nobena peticija in noben benefit še ni uspel ustaviti spiralnega spusta navzdol. V najboljšem primeru se je propad prestavil za kako leto ali dve, ko se je bitka ponovila. Boj za kulturo iz leta v leto postaja bolj ideološki in bolj oddaljen od resničnega sveta. Naša kultura je očitno bolnik, ki mu z leti pešajo moči, nad njegovo posteljo pa se bije prepir o tem, kdaj izklopiti aparate, ki ga ohranjajo pri življenju.

Na eni strani postelje stoji zdravnik, ki je krut in pragmatičen. »Naj crkne!« pravi svojcem. »Čim prej, tem bolje. Na državne stroške samo podaljšujemo agonijo, vsi pa vemo, da se nikoli več ne bo pobral. Smrt je le vprašanje časa, zato izklopimo 'pipico' [vem, kako nekateri obožujejo to besedo] in prepustimo bolniško posteljo komu, ki še ima možnost, da preživi.« Na drugi strani postelje je zdravnik, ki je nekoliko bolj optimističen in je z bolnikom navezal tudi osebni stik. »Ne smemo obupati! Po vsem tem, kar je za nas storil, ga ne smemo pustiti kar tako umreti! Še vedno ga lahko pozdravimo!« Čustveni izlivi zdravnika na koncu ponavadi le preglasijo hladni razum njegovega nasprotnika in bolniku se dodeli še nekaj časa v postelji. Jutri zdravnika čaka nov prepir.

Sam se ponavadi postavim na stran optimističnega doktorja. Težko se sprijaznim s smrtjo nekoga, ki ga imam rad, dokler še obstaja upanje. Z naštetimi kulturnimi institucijami sem rasel, so del moje osebne poti in okolja, v katerem živim. So glas, ki je vplival na moje razmišljanje, in hkrati medij, preko katerega sem svoje misli lahko predstavil drugim. In pri tem nisem osamljen; glas je preko njih dobilo na tisoče ljudi, ki bi sicer ostali preslišani. Mnogi izmed njih so danes tisti, ki Slovenijo držijo v stiku s sodobnim svetom in preprečujejo njen dokončni poton v provincialnost. Po zaslugi nekaj institucij imamo za tako majhno državo izjemno kulturno ponudbo in tudi lastno produkcijo, ki nas postavlja na kulturni zemljevid sveta. Zato sem ob najmanjši grožnji, ki preti njihovemu delovanju, vedno pripravljen iti na cesto. Tudi če se potem počutim malo neumno.

Razumsko hladni zdravnik na moji desni rami mi namreč v uho šepeta: »Kaj ti je? Zakaj zastavljaš svoje dobro ime za reševanje nekega kluba, v katerega že leta nisi stopil, ker ti gre vse na njem na živce? Zakaj zagovarjaš vodstvo, za katero veš, da slabo opravlja svoje delo? Zakaj braniš institucijo, ki že leta ne opravlja več svoje funkcije? Izkoriščajo te! Braniš lopove!« Ja, del protesta je vedno tudi idealistično zatiskanje oči pred nekaterimi neprijetnimi dejstvi. Je pomikanje nujnih sprememb nekam v nedoločno prihodnost. Je delitev na »naše« in »vaše«, kjer naši nikoli niso del problema, ampak le žrtve. Ko sem se zavzemal za ohranitev kake institucije, sem najbrž velikokrat samo pomagal njenemu vodstvu ohraniti delovna mesta in s tem tudi njihove slabe prakse. V slovenski kulturi imamo nekaj fenomenalnih posameznikov, ki kljub omejenim možnostim svoje delo opravljajo na svetovnem nivoju, imamo pa tudi veliko nesposobnežev, ki še iz svetovnih možnosti naredijo izgubo. Med njimi ni težko ločiti. Sposobni ob soočenju s težavami postrežejo z dobrimi argumenti in razvojnimi spremembami, nesposobni pa ob pomanjkanju argumentov in razvojnih idej vsako najmanjše trenje spremenijo v ideološki boj. Prepoznaš jih tudi po tem, da vedno kažejo s prstom in druge tunkajo v drek.

Kaj torej storiti z njimi? Mali zdravnik na desni rami v svojem standardnem tonu zapove: »Naj crknejo! Odklopimo jih s pipice in se bo že pokazalo, kdo lahko preživi. Če niso sposobni živeti brez pomoči, potem je bolje, da crknejo. Tako je to v naravi.« OK, čeprav kruta, je ta metoda kar prepričljiva. A ima v praksi eno slabost: temu zdravniku vsi bolniki vedno crknejo! Vsi! Čez čas se tako začnem spraševati, ali res toliko bolnikov ni sposobnih preživeti. Ali izvaja zdravnik prisilno evtanazijo? Ima tudi on svoje interese za bregom?

Ja, tudi on me zavaja. V Sloveniji so namreč tisti, ki »znajo sami preživeti na trgu«, deležni daleč največ kisika iz pipice, kot problematične pa se vedno predstavlja nesposobne in lene kulturnike oziroma kar celotni javni sektor. Ko država omogoči Radiu 1 monopol nad celotnim radijskim prostorom, to ni pipica? Ko ŠOU vrže študentske milijone v svetovanja, sumljive hotelske posle in popolnoma komercialne projekte, to ni pipica? Ko se krčijo sredstva ljubljanski Univerzi in se hkrati financira ustanovitev zasebnih univerz, to ni pipica? Izračunajte, koliko je šlo vašega davkoplačevalskega denarja za vse te »tržne uspehe«, in boste hitro prišli do zaključka, da bi bilo varčneje, če bi ga namenili zadnjemu vaškemu folklornemu društvu za to, da ne počne nič. Gledanje skozi prste funkcionarjem, ki so za osebne podvige pokurili gore javnega denarja, se vedno pojmuje kot njihovo poslovno spretnost, medtem ko je delovanje kulturnih, izobraževalnih in zdravstvenih institucij vedno prikazano kot parazitstvo. Ja, tudi to je ideologija, ki nima zveze z resničnimi številkami.

Če leta in leta ne znaš odpraviti nesmislov, potratnosti in v nebo vpijajočih napak, lahko računaš na to, da bo spet prišel nekdo od zunaj in te stvari poštimal po svoje. In morda naslednjič ne bo več dovolj podpisnikov peticij. Sredstva ti odtegnejo drugi, publiko in kredibilnost pa izgubiš po lastni krivdi.

Slovenija je imela dolga leta vlado, ki je temeljila na medsebojnem ščitenju položajev. Nastala je v veliki meri neproduktivna infrastruktura, ki se ni in ni hotela prilagoditi spremembam v svetu. Bolj ko se je ta infrastruktura rušila, bolj so se izogibali spremembam in se zatekali k ideologiji. Nato je na oblast prišel Janša in rekel: »Naj crknejo! Treba je zgraditi novo Slovenijo!« Vse privilegirance je odklopil z aparatur in jih vrgel na trg, izvedel vsesplošne kadrovske čistke in naredil državo »konkurenčno«. In država je crknila. Z aparatur so namreč izklopili tiste, ki so slabo delali za javne interese, in priklopili tiste, ki so odlično delali za osebne interese. Pametne lenuhe so zamenjali pridni idioti. Zgodili so se tajkunski prevzemi, ki so državo stali stokrat več kot vsi leni in nesposobni bolniki pred tem. Ko poslušam, kako hoče ŠOU zgraditi nov K4 in Radio Študent, ju vreči na trg, ju kadrovsko prečistiti in narediti konkurenčna, se mi pred očmi izriše Janšev cinični nasmeh iz leta 2004.

Se bomo iz tega kaj naučili, ali bomo šli še en krog po spirali navzdol, dokler ne pride novi gazda in spet vse postavi na glavo? Videli smo že, da večno vzdrževanje statusa quo ne pelje nikamor, rušenje vsega pa ima še hujše posledice. Mora obstajati tretja možnost. Kdo bo uspel dopovedati naši državi, da kulturne institucije ne narediš konkurenčne in dobičkonosne tako, da ji porežeš sredstva? Da s potiskanjem kadra v brezplačno, hobi delo samo ustvarjaš še več kontraproduktivnega amaterizma in odganjaš nadarjene ljudi v tujino. Da je nemogoče ustvariti dober dolgoročni program, če ne veš, ali boš jutri še lahko plačal račune. In kdo bo uspel dopovedati slovenskim kulturnim ustanovam, klubom, mladinskim centrom, založbam, zavodom, radijem, galerijam in gledališčem, da je treba ves čas graditi, vključevati in izobraževati svojo publiko in ne le takrat, ko jo potrebuješ za reševanje svoje riti? Če leta in leta ne znaš odpraviti nesmislov, potratnosti in v nebo vpijajočih napak, lahko računaš na to, da bo spet prišel nekdo od zunaj in te stvari poštimal po svoje. In morda naslednjič ne bo več dovolj podpisnikov peticij. Sredstva ti odtegnejo drugi, publiko in kredibilnost pa izgubiš po lastni krivdi.

Na srečo imamo še vedno dovolj ljudi, ki svoje kredibilnosti niso zapravili, pa tudi precej novih obrazov, ki si jo šele ustvarjajo. Dialog med kulturo in trgom bomo namreč videli šele, ko bodo v njem nastopali sposobni in daljnovidni ljudje, ki se bodo namesto »koliko me to stane?« znali vprašati, »kaj sploh hočemo?«. Trenutno tega ne ve ne vlada, ne institucije in tudi ne ulica. Vsi vedo samo to, da bi radi s čim manj izgub prebrodili krizo. Eno je jasno: ne bomo je prebrodili z brezglavim izklapljanjem aparatov. Naši »bolniki« so morda res premalo pazili na zdravje, predobro jedli in preveč kadili. Toda resnični problem leži v naši definiciji zdravja. Če za zdravega človeka velja le tisti, ki preživi na našem miniaturnem trgu, vsi ostali pa so bolniki, potem bo Slovenija kmalu prenatrpana bolnišnica, ne pa država.  

NE SPREGLEJTE:


New Money
ponedeljek, 14. oktober 2013
MENT- prvi showcase festival pri nas
sobota, 31. januar 2015
Indie balonček ali o glasbenem fenomenu, ki (pri nas) kot tak komaj obstaja, čeprav je vsepovsod II
sobota, 12. april 2014
I am a God!
nedelja, 29. september 2013
Terraneozaver Rex
četrtek, 22. avgust 2013
Spoštuj glasbo!
sreda, 09. oktober 2013
Spet treska
sreda, 13. marec 2013
Specifika klubske kulture
torek, 30. april 2013
Radio Študent friendly bend
torek, 30. september 2014
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice