SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Brazilski akvarel gibkih ritmov

Brazilski akvarel gibkih ritmov

Mario Batelić
11. april 2011

Gilberto Gil (foto: Nada Žgank)
Gilberto Gil (foto: Nada Žgank)
Gilberto Gil, The String Concert
Gilberto Gil, glas, kitara
Jacques Morelenbaum, violončelo
Bem Gil, kitara, tolkala
Gallusova dvorana
Cankarjevega doma, Ljubljana
8. 4. 2011

Slovensko občinstvo je glasbenike iz Brazilije, ene zvočno in kulturno najmikavnejših dežel, spoznavalo bolj kot ne sporadično. Medtem ko so začeli novejši izvajalci stopati redneje na naše odre šele v zadnjih desetih letih (praviloma na Drugi godbi in na Festivalu Ljubljana), smo imeli srečo, da smo enega najvidnejših ambasadorjev tamkajšnje popularne glasbe, Gilberta Gila, od njegovega prvega nastopa daljnega leta 1987 do vključno njegovega koncerta prejšnji teden slišali že kar petkrat. (Avgusta se nam bojda obeta vnovično snidenje z njim v Križankah, kjer je nastopal tudi doslej.) Njegovega tovariša in enako pomembnega glasbenika, Caetana Velosa, pa smo doslej slišali samo enkrat, in to v solo različici. Kljub Gilovim malone rednim nastopom pri nas (nazadnje leta 2009) je tokratni koncert, ki je potekal v okviru prireditve Obraz Brazilije, ponujal dovolj razlogov za obisk.

Gil se nam je namreč prvič predstavil v akustični različici, z majhno zasedbo, triom, v katerem sta še njegov sin Bem Gil na kitari in tolkalih ter čelist Jacques Morelenbaum, ki je zelo cenjen kot producent in aranžer (veliko je delal z Velosom). Podobne podvige je brazilski glasbenik udejanjal že prej; spomnimo se odličnega albuma Acoustic (»unplugged« nastop za brazilski MTV), solo studijskega izdelka Gil Luminoso ter nenazadnje predlanskega koncertnega zapisa Bandadois, na katerem sta Gila spremljala sinova, ob drugem tudi Bem, ki smo ga slišali na tokratnem koncertu. Osebno sem si predstavljal, da bo The String Concert v marsičem podoben zadnjemu omenjenemu albumu, ki je bolj umirjen in intimističen. In nekateri deli koncerta so bili res ubrani v takšnem vzdušju, vendar so brazilski mojster in kompanjona vešče kombinirali sanjave melodije z udarnejšimi komadi, v katerih sta prišli v ospredje izjemna muzikaličnost vseh treh glasbenikov ter njihova skladna ubranost.

Na začetku je Gil stopil na oder sam ter v beli srajci, eleganten in šarmanten, na videz odmaknjen sam odigral eno pesem, šele nato sta se mu pridružila sin in Morelenbaum. Slednji se je izkazal za nepogrešljivi del zvočne slike, ki jo je trojica spretno pletla. Njegova vloga se je spreminjala iz skladbe v skladbo: če se je ponekod njegovo igranje komaj razločilo od zvoka kitar, ko je prej kot ne spremljal melodijske linije z nežnim božanjem strun, se je marsikdaj za hip ali dva prebil v ospredje ter z močnimi potegi po čelu ustvaril zvonke in hreščeče linije, ki so obenem povzemale vlogo basa ter solo kitare.

Gil in sin sta igrala lahkotno, izmenjavajoč si ritmične vzorce, solistične parte, brbotajočo ritmično spremljavo, zasuke in premore. V živahnejših komadih je na plano stopilo Gilovo izjemno obvladovanje akustične kitare; hitre menjave akordov so skupaj s sprotnimi solističnimi parti ustvarile vtis nenehnega in neujemljivega ritmičnega vzorca, ki je, čeprav jasno razločen, na za brazilsko godbo značilen način hkrati soustvarjal nosilno melodijo. Gil je slednjo kajpak zaljšal s svojim vokalom, ki je zlahka menjaval registre od malone šepeta prek zadržanega, malce nazalnega petja do vzklikov in mogočnih vokalizacij brez besed, ko je melodijo povzemal le z ekspresivnim, ptičjemu petju in krikom podobnim zvokom. Sem ter tja so bili ti zvoki za odtenek pretirani, postali so sami sebi namen, ponavljajoči se manierizem, ki bi lahko ogrozil dotlej skrbno uravnavano zvočno sliko; a je bilo k sreči takšnih trenutkov le za vzorec. Bolj kot takšne vokalizacije smo se navduševali nad Gilovim občasnim žvižganjem, ki je melodije dodatno mehčalo in jim nadevalo nadih igrivosti in brezbrižnosti, lahkotnosti.

Slišali smo preplet pesmi iz vseh obdobij Gilovega ustvarjanja. Vrnil se je celo v za brazilsko glasbeno in kulturno sceno prelomno leto 1968, ko je skupaj s tovariši Velosom, Gal Costa, Os Mutantes idr. zagnal vplivno gibanje tropicália, ter zapel pesem s tedanjega skupnega albuma Tropicália: ou Panis et Circencis. Ni manjkalo poklonov starejšim, že pokojnim mojstrom brazilske glasbe, kot sta Dorival Caymmi in Jackson de Pandeiro. Iz repertoarja slednjega smo, denimo, slišali znano pesem Chiclete Com Banana (napisal jo je sicer Gordurinha), ki je z zagovarjanjem mešanja vplivov, a z jasnim napotilom, da so pri tem vse zvrsti, ideje in kulture enakopravne (»Dal bom be-bop v mojo sambo, ko bo stric Sam v roke vzel tamburin in zabumbo«), anticipiral temeljne postavke tropicálie. Kot nam je Gil povedal v kratkem pogovoru pred nastopom, so se tropikalisti zavedali, da se podobne miselne in zvočne revolucije dogajajo vsepovsod (pishedelija, hipijevsko gibanje ipd.), s tem da so sami vztrajali pri tem, da se ustvari nekaj specifično brazilskega. Nemara tudi zaradi tega zveni Gilova glasba obenem znano in skrivnostno; nagovarja nas neposredno, a ti da hkrati vedeti, da je v njej pregnetena nemirna in pestra zgodovina, ki je toliko bolj živa, kolikor bolj vešči so glasbeniki, ki jo podajajo. In na koncertu v razprodani Gallusovi dvorani ni bilo dvoma: izpod spretnih prstov in iz močnih glasilk je med nas švignila živopisna zgodba o godbi, ki hkrati povzema staro in napoveduje novo.

V podobnem miselnem vzorcu se je odvil didžejevski večer po Gilovem koncertu, za katerega velika večina obiskovalcev ni vedela ali pa jih ni zanimal. Škoda, da je moral Dj Tudo (ki sodeluje z znanima dubovskima producentoma Mad Professorjem in Adrianom Sherwoodom) svoj pestri nabor tradicionalnih in modernih godb iz Brazilije odsukati pred tako maloštevilnim občestvom … No, a je tista desetnija vsaj zaplesala.
 

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice