SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Brez omejitev: kar nama je všeč, to narediva

Brez omejitev: kar nama je všeč, to narediva

Gregor Bauman
04. junij 2015

Ontervjabbit sta Neven M. Agalma in Domen Učakar, prvaka domače eksperimentalne hrupne glasbe, tvorca številnih projektov, založb in festivala Zasavje Noisefest International. (Foto: Ontervjabbit)
Ontervjabbit sta Neven M. Agalma in Domen Učakar, prvaka domače eksperimentalne hrupne glasbe, tvorca številnih projektov, založb in festivala Zasavje Noisefest International. (Foto: Ontervjabbit)

Zasavje Noisefest International je pred svojo prvo ponovitvijo. 5. in 6. junija se bo namreč v prostorih rudarske vašhave zbralo noisersko pleme od vsepovsod, da bi s hrupnimi zvočnimi prhami izmenjalo izkušnje in svoja široka znanja v tem polju postavilo na preizkušnjo poznavalcem in radovednežem (pretežno) eksperimentalnih abstraktnih resnic z različnim predznakom. V ta namen se v tem času vrši slovenska noise transverzala, in se bo vršila tudi potem, ko bodo »stroji« že utihnili. Med temi čudnimi imeni tokrat ni dvojca Ontervjabbit, ki pa bo tam vseeno prisoten. Pred letošnjo izvedbo nam fanta malce predstavljata sebe in noise sceno na domačih tleh.

Kakšna je arheologija vajinega projekta, od prvih zametkov do poznejšega preboja?

Domen: Z Nevenom sva ljubezen do glasbe delila že v času pred internetom, izmenjavala sva informacije in cedeje. Neven je bil dober vir novosti, predvsem metala, saj se je šolal izven najinega rojstnega kraja. Sčasoma sva vsak zase začela delati glasbo in na koncu naju je primeren trenutek ter želja po ustvarjanju pripeljala k skupnemu projektu, ki je bil sprva mišljen v bolj ali manj konvencionalnih IDM elektronskih vodah, a naju je problem poustvarjanja takšne glasbe v živo pripeljal do tega, da sva identiteto poiskala v noise glasbi ter improvizaciji.

Po zbranih podatkih sta se sprva preizkušala v hc/punk/death metal sceni. Ali lahko vajino trenutno glasbeno zanimanje opredelimo kot evolucijo, kot nadaljevanje, ali pa gre tu za čisto nov začetek?

Domen: V vsakem bendu, ali ko sem preganjal ogromno časa v brezdelju, sem eksperimentiral, se igral z efekti in sintetizatorji zvoka ter tako ustvarjal različne zvoke in hrup. To me je vedno spremljalo. Mogoče je bil povod tudi izjemen nastop Russella Haswella v Kinu Šiška. Russell me je takrat bolj navdušil kot skupina Autechre, ki je bila »headliner« in razlog, da koncert sploh obiščem.

Neven: Pogojno rečeno velja, da je trenutno zanimanje nekakšna »evolucija« vsega prejšnjega početja, po drugi strani pa bi to pomenilo, da je prejšnje delovanje v svojih zametkih vsebovalo tudi zdajšnje prijeme, kar pa samo po sebi še ni nujno, da je res. Ne glede na pretekle preizkušnje, ki seveda štejejo, je lahko trenutno početje tudi odkritje nečesa, kar je bilo že ves čas pred nosom, ampak enostavno ni prišlo na plan. Vsakokratno početje in ustvarjanje razumem kot vnovično početje, ki ne glede na kilometrino in preteklost zahteva od subjekta ponovno premerjanje, raziskovanje in soočanje z nečim, kar se venomer vrača na isto mesto, ki pa ni več isto, temveč spremenjeno, predrugačeno. V tem kontekstu termin evolucija ni najbolj ustrezen pojem. Potrebno je odkrivati, pri tem pa ni nujno, da gre za kakršnokoli napredovanje, prej za odpiranje možnih prostorov/svetov v nas samih prek zvoka in obenem razvitje zvočnih vsebin, ki nas venomer soočajo s kompleksnostjo zvoka okoli nas.

Zakaj sta izbrala oziroma kako sta se znašla v tem žanrskem hibridu? Zanima me, kako ga doživljata, kaj iščeta ali sproščata skozenj.

Povedati ali naslikati nekaj s frekvenco ali šumom je, če je to storjeno pravilno, lahko zelo intenzivno in v vsakomur prebudi neko reakcijo ali spomin. Ne gre pa enačiti agresije v zvoku z najino naravo ali s sporočanjem le-tega.

Domen: Za naju je žanrski hibrid nujen, ker se s tem projektom nisva mislila omejevati: kar nama je všeč, to narediva. Povedati ali naslikati nekaj s frekvenco ali šumom je, če je to storjeno pravilno, lahko zelo intenzivno in v vsakomur prebudi neko reakcijo ali spomin. Ne gre pa enačiti agresije v zvoku z najino naravo ali s sporočanjem le-tega.

Neven: Na zunaj se seveda lahko opredeli, da spadava v ta ali oni žanrski okvir ali neko kombinacijo različnih stvari, vendar naju to ne opredeljuje v dokončnem smislu. Seveda izhajava iz različnih vplivov in tudi midva sva bila inspirirana s tem ali onim projektom, ljudmi, ki počnejo kaj podobnega, in nasploh z ljudmi, s katerimi se lahko o teh stvareh pogovarjava. Predvsem gre za odnos, ki je najprej nekakšna resna igra, ki generira neke rezultate. V tem procesu sva velikokrat presenečena tudi sama, od kod zvok prihaja in kaj se vse naplete brez najine kontrole. To, kar je za druge lahko ovira, nekaj, kar ne gre, je za naju prednost. Vsakršna stvar, ki uide kontroli, je pri naju zaželena.

Kje pravzaprav iščeta in najdeta navdih za glasbene »atake« na naša čutila?

Domen: Izhajava iz zvoka samega, gradiva okoli njega in loviva neko želeno atmosfero. Včasih vse vznikne iz improvizacije, ki je mišljena kot tisti neponovljivi trenutek, neodvisen od premišljenega navdiha.

Neven: Najin namen ni čakanje na navdih – gre za igranje oziroma proces, ki ne vključuje pravega momenta inspiracije. To niso premišljene poteze, temveč testiranje in poigravanje, s katerim se neopazno pride do želenega rezultata, kar pa ne pomeni, da zadaj ni premišljenosti, vendar je ta vedno postefekt tipanja in poigravanja.

Koliko je vnaprej dogovorjenega in koliko je prepuščeno improvizaciji, trenutnemu navdihu?

Domen: Odvisno od dela do dela, od nastopa do nastopa. Včasih si postaviva neko grobo ogrodje, okoli katerega potem pleteva, se pravi, da veva, kaj v tistem trenutku uporabiti. Na določene nastope se ne pripravljava in je vse prepuščeno trenutku, kar je osvobajajoča izkušnja z neponovljivimi rezultati. Določena studijska dela pa vsebujejo premišljene strukture, ki so nekako »klasično« aranžirane.

Ali se špili med seboj razlikujejo? S tem mislim na dejstvo, da se skušata prilagoditi prostoru (in času), v katerem se nahajata.

Domen: Noben nastop ni enak, ker je improvizacija del naju. Z izbiro opreme in kompozicij najinih del se tudi prilagodiva dogodku ali prostoru. Preko vsakega nastopa se zrcali trenutno psiho-fizično stanje, ki te drži in se vgradi v tisto, kar delaš.

Neven: Prilagajanje je organsko, kar pa ne pomeni, da sklepava kompromise – zgolj prilagajava material glede na prostor in čas. To je zanimiv del procesa, vsaj kar se tiče performansov v živo, ki se razlikujejo med seboj, ker tudi opremo, ki jo uporabljava, vedno spreminjava; je neke sorte drugačen mentalni proces, ki povratno deluje tudi na najino izkušnjo nekega večera/programa.

Kje se vidita ali najdeta svoj prostor na domači sceni? Kako tudi vidita/čutita sceno, kateri pripadata?

Prijateljstvo, odprtost, solidarnost, neobremenjenost z lastno pomembnostjo, pripravljenost na deljenje informacij, brez obskurnih in zamotano kriptičnih odgovorov, če hoče nekdo izvedeti, katero opremo kdo uporablja in kako nekaj izvede, to so neprecenljive stvari.

Neven: Težko je enoznačno reči, kateri sceni pripadava, kljub temu da se naju lahko poveže in naveže na določene izvajalce, parametre in okoliščine, znotraj katerih sva vzniknila pod tem projektom. Seveda dolgujeva veliko noise festivalu iz Ljubljane, ki ga ja ekipa DRMK organizirala vrsto let, ljudem, ki sva jih tam srečala, in ljudem okoli naju, ki so naju podprli in naju še vedno podpirajo. Ker se ukvarjava tudi z drugimi rečmi in nisva prišla izključno iz noise miljeja, nama to daje dodaten prostor, da lahko delujeva na več koncih, in sicer tako na področju noisa kot v polju eksperimentalne elektronike. Seveda pa je noise nekaj, kar pušča svoj pečat pri najinem ustvarjanju, in to ne pomeni nujno vedno »harsh noise«. Lahko je to povsem ambientalen track oziroma skladba, ki je oplemenitena z dodatno zrnasto teksturo noiserskega layerja, ki suhemu zvoku doda značilno žametnost in pravo teksturo. Hkrati je treba nujno izpostaviti, da je tisto, kar odlikuje noise sceno in ustvarjalce na njej, ki prihajajo z različnih koncev in imajo različne nastavke in filozofijo, zakaj to počnejo in kaj jim to pomeni (obstaja nešteto podžanrskih poimenovanj noisa, od harsh noisa, do ambientalnega noisa, cut-up harsh noisa, harsh noise walla, power electronics scene, ki nosi industrialne zametke in vokalno-»propagandna« sporočila), da je torej tisto razvit močan občutek in praksa med ustvarjalci, da se med seboj podpiramo. Nekateri delujejo v ospredju, drugi zgolj v ozadju, a solidarnost je enakomerna. »Meri« se v pomoči DIY logike produciranja izdelkov, vinilov, kaset in vseh parafernalij tega sveta, v katerem kroži neverjetno veliko izvajalcev in materiala. Prijateljstvo, odprtost, solidarnost, neobremenjenost z lastno pomembnostjo, pripravljenost na deljenje informacij, brez obskurnih in zamotano kriptičnih odgovorov, če hoče nekdo izvedeti, katero opremo kdo uporablja in kako nekaj izvede, to so neprecenljive stvari. Z drugimi besedami, gre za konkreten stik, pogovor in druženje brez navlak glasbenega politikanstva. Iz te osnove se je v soorganizatorstvu z Delavskim domom Trbovlje ter s podporo direktorja Zorana Pozniča in z vodstvom Rudnika Trbovlje Hrastnik (RTH), ki nam je oddal prostore za izvedbo festivala, rodil zasavski noisefest (Zasavje Noisefest International). Namen je vzpostaviti in še dodatno ojačati sceno na naših tleh s tem, da gostimo tuje izvajalce in podpiramo in vabimo naše slovenske izvajalce, da se pridružijo in da se povežemo med seboj.
 

Program festivala z močno mednarodno udeležbo lahko najdete TUKAJ.

NE SPREGLEJTE:


Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Lifecutterjev debitantski sunek
sreda, 06. maj 2015
Tipkanje rifov
torek, 18. junij 2013
Razlika bližine med intimo in ekshibicijo
četrtek, 29. avgust 2013
Pluralnost zvočnih motivik
sobota, 15. junij 2013
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Relacija tuje–domače na primeru Hillmer / Paris / Karlovčec / Fake Sheikh in Espinal / Berger
torek, 21. oktober 2014
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Zrel in dodelan hrup
sobota, 16. junij 2012
Vrnitev h koreninam
petek, 13. marec 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice