SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Bumfest 2011

Bumfest 2011

Andrej Prezelj
18. januar 2011

SToP (foto: Andrej Prezelj)
SToP (foto: Andrej Prezelj)

Kot smo že vajeni, se je v prestolnici hmelja, Žalcu, zgodil mednarodni tolkalni festival BUMfest. Tokrat, peto leto zapored, so se predstavile različne tolkalne sestave, tako domače kot tuje. Pestrost in raznolikost programa je zasluga umetniškega vodje festivala, Dejana Tamšeta, ki je v program tako kot vsako leto razen koncertov vključil tudi glasbene delavnice, predstavitve tolkal ter predavanja, ki so se vršila v dopoldanskih urah. Po obiskanosti festivala sodeč (festival je bil razprodan vse štiri dni), gre za unikaten in zavidljiv dogodek v savinjski regiji.

Festival je v četrtek odprla domača zasedba SToP (Slovenski tolkalni projekt), ki je s pomočjo pevcev zasedbe Perpetuum Jazzile, Sandre Feketije na glavnem ter Luke Černeta in Aleša Majeriča na spremljevalnih vokalih, premierno odigrala nekaj priredb največjih pop hitov osemdesetih in devedesetih let 20. stoletja. Na repertoarju so se znašle skladbe Every Breath You Take (The Police), Virtual Insanity (Jamiroquai), Take On Me (A-ha), Africa in I Will Remember You (oboje Toto). Slednja je bila namenjena v spomin nedavno preminulemu hrvaškemu vibrafonistu in skladatelju Bošku Petroviću. Stopovci so odigrali tudi dve instrumentalni skladbi, in sicer Spain (Chick Corea) ter I Will Survive (Gloria Gaynor). V povsem drugačen kontekst je stopila skladba Djurdjevdan, ki je najbolj ogrela publiko in je bila deležna stoječih ovacij. Zvok v dvorani je bil slab, saj je vokal mestoma zelo izstopal ter skoraj preglasil tolkalce. Kar zadeva samo izvedbo skladb, so me Stopovci pustili hladnega, saj so velikokrat zazveneli napačni akordi, banalna napaka, da si je takšno izvajalsko telo, kot je slovenski tolkalni projekt, ne bi smelo privoščiti.

Drugi dan festivala je popestrila štiričlanska španska tolkalna skupina Mas percussion. Program je bil zasnovan multimedijsko, saj je skupina s projekcijami in glasbo ponazorila življenje planeta, letne čase ter naravo, kar pomeni, da se je bilo treba osredotočiti tako na vidno kot na slišno, da koncert ne bi izzvenel dolgočasno. Udeležba je bila ta dan nekoliko manjša kot preostale dni, prve vrste so namreč ostale prazne. Vendar so fantje dokazali, da jim dinamika izvajanja le ni »španska vas«, kar so potrdili tudi s tehnično dovršenim nastopom, čeprav je izvedba delovala nekoliko plastično in neživo in je občasno iz ritma uhajal tudi shaker. Za konec so nam postregli z improvizacijo na cajone ter obarvali dvorano s španskimi ritmi.

»Bilo je krasno. Ne morem verjeti, da v tako majhnem kraju pripravljate tako krasen festival,« se je nad festivalom navdušil Niels van Hoorn iz zasedbe Percossa.

V soboto je bila zgodba povsem drugačna Razlika je bila opazna že ob vstopu v dvorano, saj so fantje, ki so ta večer koncertirali, pripeljali s seboj za cel kamion mašinerije; imeli so svoje ozvočenje in svoje tonske tehnike, ki so odlično ozvočili dogodek. Govorimo o nizozemski skupini Percossa, ki nam je poleg slušnega užitka ponudila tudi nekaj teatralnosti ter akrobatike. Nastop so pričeli z energičnim bobnanjem na premične baterije in z dinamičnim lightshowom. Vsaka točka je bila nekaj posebnega, predvsem zanimiv in humoren je bil nastop z »glasbenimi cevmi«, s katerimi so se fantje tepli po glavah ter s tem ustvarjali melodije in dodobra nasmejali občinstvo. Zanimiva je bila tudi scena, ki so jo pripeljali s seboj in je spominjala na bambusove palice. Na prvi pogled je kazalo, da se bodo za njo slačili, a se je pokazalo, da so se fantje preobuli, nakar se je del scene dvignil: videli smo lahko samo noge, obute v tradicionalno nizozemsko obuvalo – cokle, s katerimi so odcokljali naslednjo točko. Z vrhunsko uigranostjo, scensko in odrsko usklajenostjo, zvočnimi efekti ter odličnim ozvočenjem so žalski publiki dokazali, da so mojstri svojega poklica, za kar jih je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami (tudi med koncertom). Kadar publika uživa, ponavadi uživajo tudi izvajalci, kot je povedal eden od članov Percosse, Niels van Hoorn: »Resnično smo presenečeni, čeprav smo dejansko prekrižarili že ves svet. Občinstvo nas je začutilo že v prvi minuti, vem, da smo poslušalce presenetili, tudi oni so presenetili nas, kajti odzvali so se na vsako našo potezo, tudi tam denimo, kjer naša nizozemska publika sploh ne reagira. Bilo je krasno. Ne morem verjeti, da v tako majhnem kraju pripravljate tako krasen festival.«

Nedeljski zaključek festivala je potekal v bolj umirjenih jazz in lounge ritmih z Davom Samuelsom in Andersom Åstrandom, ob pomoči avtohtone dekliške tolkalne zasedbe ŠUS. Dave Samuels je eden boljših in vidnejših glasbenikov svoje generacije na vibrafonu in marimbi, v svoji dolgoletni karieri pa je sodeloval z glasbeniki in skupinami, kot so Gerry Muligan, Oscar Peterson, Chet Baker, Stan Getz, Pat Metheny, The Yellowjackets, Frank Zappa ter Spyro Gyra, ki po Billboardu velja za najboljšo jazzovsko zasedbo osemdesetih let. Zadnjih deset let je Samuels član zasedbe Caribbean Jazz Project, ki si je s ploščo Afro Bop Allience priborila grammyja, leta 2003 so si za skladbo The Gathering prislužili še eno tako nagrado. Švedski mojster za melodijska tolkala, Anders Astrand, sicer član zasedbe Global Percussion Network, ne le muzicira, temveč tudi sklada za najrazličnejše zasedbe, tudi za zelo nenavadne, denimo take z avioni in traktorji. Večer se je pričel z že tradicionalnim tekmovanjem v »single stroke« udarcih. Koncert sta Samuels in Astrand, ob pomoči skupine ŠUS, začela z Astrandovo skladbo Sound of October, sledile so avtorske skladbe obeh mojstrov. Med premorom, ko sta si Dave in Anders privoščila kozarec vode, sta članici ŠUS-a v živahnem tempu odlično odigrali skladbo Losa za marimbo in vibrafon francoskega skladatelja Emmanuela Séjournéja. Koncert so skupaj zaokrožili z improvizacijo v d-molu in s tem zaključili štiridnevni festival.

»Prijatelj Anders mi je dosti pripovedoval o tem festivalu, tako da zame ni bilo nobene dileme, ali naj pridem na festival. Bilo je enkratno, družil sem se s čudovitimi ljudmi, dvorana je pokala po šivih, igral sem z nadarjenimi dekleti, izvrstno sem jedel in preživel tu dva krasna dneva. Upam, da se še kdaj vidimo,« je bil zadovoljen Dave Samuels.

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice