SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Čarniški obletnični večer v znamenju Vivaldija in slovenskih novitet

Čarniški obletnični večer v znamenju Vivaldija in slovenskih novitet

Urša Šivic
20. november 2013

Čarnice na jubilejnem koncertu ob praznovanju desetletnice delovanja. (Foto: Iztok Ameršek)
Čarnice na jubilejnem koncertu ob praznovanju desetletnice delovanja. (Foto: Iztok Ameršek)

Čarnice so obletnični koncert zaupale Stojanu Kuretu, ki je bil eden izmed projektnih dirigentov v njihovem intenzivnem in uspešnem desetletnem delovanju. ki je bil eden izmed projektnih dirigentov v njihovem intenzivnem in uspešnem desetletnem delovanju. V koncertnem sporedu so se spogledovale s svojimi vzornicami, ki so jih poiskale tako med pevkami v dekliški sirotišnici kot med čarovniškimi združbami in nazadnje med prikupnimi sodobnimi spogledljivkami.

Čarniški večer je uvedla vokalno-inštrumentalna Gloria Antonia Vivaldija, ki naj bi domnevno nastala za dekliško sirotišnico Ospedale della Pietà. Stojan Kuret je v prvih taktih odločno zastavil tok in tako sta celotni potek skladbe zaznamovali izrazita glasbena dikcija in impulzivni tempo. Žal je prav zaradi vztrajanja pri zastavljenem tempu struktura skladbe nekajkrat izgubila zagon, pojavljale so se napake in nesorazmerja. Tudi dirigentova odločitev za izbrano intonacijo je vprašljiva, saj so pri delu Et in terra pax hominibus najnižji glasovi s težavo lovili nižine in zato izgubljali tempo in smisel v glasbeni celoti. Na prvi pogled se je zdelo, da so Čarnice zbor, ki lahko s svojo zasedbo izvede tudi solistične parte, vendar se je izkazalo, da so bile solistke med seboj vokalno in tehnično neuravnotežene, kar je jemalo kredibilnost izvedbi kot celoti. Od solističnih bi veljalo izpostaviti del Domine Deus, Rex Caelestis v muzikalni in zaokroženi izvedbi Monike Fele, ki ji je spremljava v dialogu z oboo še dodala širino. Zaključni del Cum Sancto Spiritu je bil v znamenju impulzivnega začetka, s katerim je dirigent smiselno zaokrožil skladbo, ki pa je bila, splošno gledano, preveč ambiciozno zastavljen cilj in celostno ne povsem posrečena izvedba. Inštrumentalni ansambel je odigral vlogo spremljave, ki je vodil izvedbo z gostim in vzgonskim tokom, hkrati pa je pevskemu ansamblu prepuščal, da se je slišal kot pomemben nosilec izvedbe.
 

Čarnice so,  zlasti z drugim koncertnim delom, ustvarile pomemben prispevek k slovenski sodobni glasbi, saj je tako ponudba domače zborovske produkcije bogatejša za kar nekaj tehtnih partitur. Izvedbeno se Čarnice uvrščajo med ansamble, ki (lahko) izvajajo zahtevno literaturo, pri čemer jih ne omejujejo ne tehnične sposobnosti ne glasovni razponi.

Koncertni program je z Vivaldijevo Glorio v drugem delu preskočil v sodobno slovensko skladateljsko ustvarjalnost – z izvedbami skladb, ki so nastale prav za priložnost tokratnega koncerta Čarnic. Ta koncertni sklop je presegel pričakovanja, dela najmlajših skladateljev so celo pretehtala skladbe že uveljavljenih »mladih« skladateljev. Trojica mladih – Anej Černe, Andrej Makor in Matej Kastelic – je izkazala zrelost; morda so manj izvirni v svojih izraznih sredstvih, vsekakor pa celoviti, z izdelanim glasbenim izrazom in homogenostjo. Anej Černe je lirično besedilo skladbe Sredi noči zavil v izrazno slojevitost, tako da je prišla do izraza prosojnost partiture. Ciklus treh pesmi Tri o ljubezni Andreja Makorja izraža dialog med zborom in oponašanjem pastirske piščali. Makorjev harmonski jezik je bogat, zvočni vtis pa svetel, kot da gre za ozka prekrivanja plasti. Matej Kastelic je zadnji v omenjeni trojici mladih skladateljev; v skladbi Sissterix hinalis je z razgibanimi glasbenimi sredstvi uglasbil domiselno »čarovniško« besedilo in na osnovni harmonski stavek pripel slikanja plesnega in uroškega karakterja besedila. Z nadaljevanjem koncerta so Čarnice predstavile dela še vedno mladih, a že bolj znanih in uveljavljenih skladateljev. Skladbi Pesem o vetru Mojce Prus je dalo obširnejšo dimenzijo parodistično besedilo, medtem ko je glasba nekako obvisela v liniji, brez večjega dinamičnega razpona. Tudi Ambrož Čopi je našel domiselno besedilo v istrskem narečju in ga pretvoril v cikel treh pesmi Ud kapca du murja s polno zvenečimi, toplimi sozvočji in plesnimi ritmi v zadnji od skladb. Za konec so Čarnice poslušalcem napovedovale presenečenje, prispeval ga je Samo Ivačič v obliki kabaretne skladbe Svetleči čevlji. Duhovitemu besedilu je Ivačič podpisal zanimivo uglasbitev in igro, vendar sta petju manjkali razločnost in jasnost, saj so se glasovi izgubljali v prekrivanju. 

Čarnice so, zlasti z drugim koncertnim delom, ustvarile pomemben prispevek k slovenski sodobni glasbi, saj je tako ponudba domače zborovske produkcije bogatejša za kar nekaj tehtnih partitur. Izvedbeno se Čarnice uvrščajo med ansamble, ki (lahko) izvajajo zahtevno literaturo, pri čemer jih ne omejujejo ne tehnične sposobnosti ne glasovni razponi. S tem koncertom so se Čarnice podpisale pod svoje desetletno delovanje, ki ga zaznamujejo odmevne izvedbe znanih in manj znanih del, številni dirigenti, koncerti in priznanja.  

NE SPREGLEJTE:


Vokalna skupina Gallina – na obzorju novega v vokalni glasbi
četrtek, 27. november 2014
APZ-jev večni večni čas
ponedeljek, 29. junij 2015
Zborovske Fantazije Andreja Makorja
ponedeljek, 30. marec 2015
Čopijevo delo Sanjam ali sanjanje z odprtimi očmi
sreda, 09. september 2015
Zborovski tekmovanji v Mariboru
torek, 17. april 2012
ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO
sreda, 11. junij 2014
Vsestransko odzivanje APZ Tone Tomšič
četrtek, 06. junij 2013
Violinček med plesnimi ritmi in ljudsko pesmijo
torek, 08. januar 2013
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Ubrano bo zapelo več kot 110 slovenskih pevskih zborov
sobota, 16. junij 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice