SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Čas Elliotta Carterja

Čas Elliotta Carterja

Marko Šetinc
21. november 2011

Ansambel Slowind (foto: Sara Železnik)
Ansambel Slowind (foto: Sara Železnik)

Letošnji Festival Slowind se je osrediščil na delovanje ameriškega skladatelja Elliotta Carterja. Festival je trajal od 9. do 18. novembra in je na petih koncertih ter dvodnevni mednarodni delavnici temeljito predstavil Carterjevo glasbo in njegovo misel o glasbi. Na domačih tleh je sloves Festivala Slowind na zavidljivi ravni. Predstavlja namreč že trinajstletno prizadevanje za dvig zavesti o sodobni glasbi, in ta zadnja leta res ni več del alternativne struje glasbenega življenja, ki bi nekje na robu osamljena sobivala ob trdno zakoreninjeni železni klasiki. Sodobna glasba pridobiva poslušalce, željne zahtevnih koncertnih dogodkov, raste tudi zanimanje za razlago sodobnih kompozicijskih tehnik. In na tem področju je pri nas vodilni igralec ravno Festival Slowind.

Večplastna prepletenost Carterjevega ustvarjanja in analitično zahtevna glasbena govorica pričakujeta od poslušalcev določeno mero prilagajanja zvočnih pričakovanj in mogoče je prav zgoščenost koncertnih dogodkov festivala prispevala k dešifriranju Carterjevih skladb.

Pet koncertov v desetih dneh in koncert modrega abonmaja Slovenske filharmonije, ki je ponudil dve Carterjevi deli, ob tem pa še spremljevalni program festivala, predkoncertni pogovori, mednarodna dvodnevna delavnica, ki jo je vodil eden največjih poznavalcev Carterjevega opusa, dr. John Link, in projekcija dokumentarnega filma o Elliottu Carterju Franka Schefferja, to je imel letos ponuditi festival. Slišali smo velik zalogaj sodobnih in poslušalsko dokaj težkih kompozicij, ki terjajo zbrano sledenje kontrapunktu mnogih plasti Carterjeve glasbe. Ena od teh je časovna, kjer znotraj konvencionalnih metrumov z mikroskopsko natančnostjo skladatelj ustvarja skoraj neizvedljive ritmične strukture, plasti pa segajo tudi više, na raven povezovanja članov ansambla v odgovarjajoče ali nasprotujoče si subjekte. Večplastna prepletenost Carterjevega ustvarjanja in analitično zahtevna glasbena govorica pričakujeta od poslušalcev določeno mero prilagajanja zvočnih pričakovanj in mogoče je prav zgoščenost koncertnih dogodkov festivala prispevala k dešifriranju Carterjevih skladb. Trije zaporedni večeri tako zahtevne glasbe te, hočeš nočeš, prisilijo v širjenje lastne definicije glasbene umetnosti. Ker pa gre pri dolžini Carterjevega ustvarjanja za obdobje, ki presega marsikatero življenje, je njegovo glasbo težko umestiti v točno določen estetski okvir. Relativno lahko poslušljivo zborovsko glasbo, ki smo jo slišali na predzadnjem koncertu festivala, je kar težko umestiti v opus skladatelja, ki se je v desetletjih po drugi svetovni vojni podal v smer izjemne strukturalne umetelnosti. V njegovem skladateljskem razvoju tako lahko najdemo vzporednice z estetsko evolucijo glasbe celotnega dvajsetega stoletja.

Carterju sta na festivalu razen Witolda Lutosławskega in korejskega skladatelja Isanga Yuna družbo delala še dva Američana, Walter Piston in Aaron Colpand. Tri ameriške kolege druži kompozicijska šola Nadie Boulanger, vendar sta se Piston in Copland usmerila v varnejšo in bolj preverjeno estetiko. Ob teh dveh spremljevalnih skladateljih se poraja misel, da bi zanimivo protiutež Carterjevemu zvočno kompleksnemu glasbenemu stavku nudila tudi glasba Mortona Feldmana, s čigar umetnostjo bi še bolj razširili zvočni spekter festivala.

Na zadnjih dveh koncertih se je Carter predstavil tudi kot skladatelj, ki ne zapostavlja barvno zvočne podobe svojega ustvarjanja in ki je zmožen tudi bolj lirične govorice (...)

Na prvih treh koncertih smo slišali tudi dela treh slovenskih skladateljev, Geode za tolkala in klavir Janeza Matičiča, Fatamorgano Božidarja Kosa ter Kons (b) in Kons (a) Lojzeta Lebiča. Vsi trije so ponudili nekaj, kar je vsaj do tretjega koncerta festivala nekoliko primanjkovalo Carterjevi glasbi, in to je določena senzibilnost pri obravnavi zvena pa osredotočanje na daljše, bolj statične zvočne plasti. Tukaj ne gre zanemariti družbeno-kulturnih razlik; Carter je navsezadnje človek, ki je zrasel ob podivjani ameriški zgodbi o uspehu. Njegovo okolje je brneče velemesto, ki nikoli ne spi in ki na vsakem koraku ponuja majhne zgodbe, vsaka od njih pa tvori mrežo na videz nepovezanih pripetljajev. Prvi trije koncerti festivala so v ospredje postavljali prav to plat Carterjeve skladateljske misli, zazrto v precizno polifonijo mnogih manjših zvočnih dogodkov. Na zadnjih dveh koncertih se je Carter predstavil tudi kot skladatelj, ki ne zapostavlja barvno zvočne podobe svojega ustvarjanja in ki je zmožen tudi bolj lirične govorice, vseeno pa se zdi, da so domače skladateljske moči na letošnjem Festivalu Slowind pokazale vsaj toliko umetniškega sijaja, če ne več kot zvezda festivala, Elliott Carter.

Dobro zastavljeni program letošnjega festivala je predstavila zares izjemna izvajalska zasedba.

Dobro zastavljeni program letošnjega festivala je predstavila zares izjemna izvajalska zasedba. Poleg kvinteta Slowind, ki je z izvedbeno kvaliteto zares težke literature Carterjeve glasbe naša pričakovanja njihovih prihodnjih koncertov le še dvignil, so se na odru zvrstili nastopi domačih in tujih gostov. Ameriška pianistka Ursula Oppens, verjetno ena najboljših izvajalk Carterjeve glasbe za inštrumente s tipkami, je poleg prvovrstne igre pokazala širše poznavanje skladateljevega dela. Tu sta še odlična harfistka Coline-Marie Orliac in flavtist Robert Aitken, dober znanec domačega občinstva, ki se je med drugim predstavil z lastno kompozicijo, z Monodijo za flavto in mešani zbor. Skladba koncertantnega značaja je sestavljala spored predzadnjega koncerta, ki je izpostavil zborovsko glasbo Carterjevega zgodnjega opusa v izvedbi Slovenskega komornega zbora pod vodstvom Martine Batič. Na tem koncertu sta blestela tolkalca Simon Klavžar in Jože Bogolin. Izvedla sta Osem skladb za štiri timpane Carterja, v katerih smo poleg ritmične študije slišali izjemno izkoriščeno barvno paleto zvena pavk. Izpostaviti velja tudi mezzosopranistko Barbaro Jernejčič Fürst. Izvedba Carterjevega cikla Tempo e tempi na italijansko poezijo je potrdila njen status ene vodilnih interpretk sodobne vokalne glasbe in skladatelja predstavila v luči subtilne in lirične izpovednosti.

Festival Slowind je letos opozoril še na nekaj, in to je opazen dvig ozaveščenosti domače publike o pomembnosti sodobne glasbe.

Kaj nam je torej ponudil letošnji Festival Slowind? V prvi vrsti zagotovo vpogled v izjemni opus Elliotta Carterja, v njegovo umetniško zorenje in videnje glasbene umetnosti. Skozi celotni opus, od zgodnje neoklasicistične faze, kasnejšega odmika od tonalnosti k polifoni, vseobsegajoči kontrapunktičnosti in končno v poznejšem obdobju, ki ga zaznamuje nekakšna ockhamovska ostrina pri izbiri materiala, nam Carter ponuja glasbo, ki jo resni poslušalec težko jemlje ravnodušno. Glasbeno poigravanje s konceptom časa in kontrapunkt vseh mogočih glasbenih elementov sta mnogim tako privlačna, kot je drugim odbijajoča grobost same zvočnosti nekaterih njegovih del – spet ne vseh, Carter lahko preseneti z zanj netipično zvočno liriko. Festival Slowind je letos opozoril še na nekaj, in to je opazen dvig ozaveščenosti domače publike o pomembnosti sodobne glasbe. Obiskanost letošnjih koncertov je bila več kot pohvalna, kar seveda ne pomeni, da si v prihodnje na Festivalu Slowind ne želimo še polnejših dvoran. Vsi upamo, da bo sodobna zvočna pokrajina v prihodnje z rastočo bazo publike, željne vprašanj brez gotovih odgovorov, deležna le še večjega zanimanja. In po letošnjem festivalu sodeč vse kaže, da zanimanje za glasbeno sodobnost nedvomno raste.

NE SPREGLEJTE:


Tempo e tempi Elliotta Carterja
ponedeljek, 07. november 2011
Festival Slowind - Zaključek
ponedeljek, 21. november 2011
Festival Slowind - Sodobna glasba je v mestu!
četrtek, 10. november 2011
Festival Slowind - Scrivo in Vento
sreda, 16. november 2011
Festival Slowind - Novosti. Nove poti. Odkrivanje neznanega …
petek, 18. november 2011
Festival Slowind - Carter & Mahler
sobota, 12. november 2011
»Modernost« in historična izvajalska praksa
četrtek, 04. avgust 2011
Zgodovinska izvajalska praksa?
torek, 08. maj 2012
Zborovski tekmovanji v Mariboru
torek, 17. april 2012
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice