SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno

Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno

Mario Batelić in Viktor Škedelj Renčelj
01. januar 2011

Jani Kovačič (foto: Odzven)
Jani Kovačič (foto: Odzven)
Jani Kovačič in Big Band RTV Slovenija
premierna predstavitev albuma Cerberus hotel Jazzitette

11. januar 2011 ob 20.30
Klub cankarjevega doma

www.cd-cc.si

Kantavtor Jani Kovačič je dejaven od konca 70. let prejšnjega stoletja. Že na samem začetku je ustvaril šopek ponarodelih uspešnic, kot so Delam, Revolucija in Žare lepotec. Kot junak slednje je bil pri nas tudi sam v marsičem prvi, in še danes rad prebija meje konvencionalnega, tako v glasbi in besedilih kot v načinu distribucije svojih albumov. Slednji so v zadnjih letih bolj ali manj izhajali le na spletu (npr. pri Fabriki 13) ali pa, kot je bil primer božičnega albuma Vošč in kolede, kot darilo revije Mladina. Njegov zadnji album je izšel povsem uradno, in sicer pri nacionalni ZKP RTV SLO. Naslovil ga je Cerberus Hotel – Jazzitette, posnel pa z Big bandom RTV Slovenije. Predstavil ga bo 11. januarja na uvodnem koncertu letošnje serialke Cankarjevi torki v Klubu Cankarjevega doma.
Ob tej priložnosti smo se s Kovačičem pogovorili o njegovem novem albumu z big bandom, dotaknili pa smo se tudi drugih tematik, od opere in trubadurjev prek Beatlov in Mozarta do rapa.


Gospod Kovačič, 11. januarja boste imeli koncert v Klubu Cankarjevega doma s svojim novim projektom, ki ste ga pripravili skupaj z Big bandom RTV Slovenije. Zakaj ste se odločili, da posnamete album z big bandom, je šlo tu za staro željo …?
Zanimajo me sodelovanja z vsemi takimi korpusi, ki obstajajo v Sloveniji; upam, da bomo kdaj postavili tudi opero. To je izziv. Sodelovanje z big bandom je bilo ena od mojih želja, že odkar sem davno davno v Cankarjevem domu urejal jazz. [Kovačič je v CD organiziral koncerte, op. p.] Izbrali smo primerne in hkrati inovativne pesmi, da izkoristimo klasični zvok big banda za nekaj svežega.

Rekli ste, da je glasba, ki ste jo zdaj posneli z big bandom, glasba 21. stoletja. V kakšnem smislu?
V »histerično-harmonskem« smislu, predvsem pa v sporočilu. Gre za zmešnjavo pojmov, ki se nam dogajajo, ker je ta virtualna resničnost tako močna, da se že popolnoma osamosvaja. Je pa zanimivo, kako smo se zdajle, v krizi, zavedeli, da obstaja realnost, ki producira to virtualno resničnost. Če ta, prava realnost ne deluje, potem virtualna resničnost nima kje črpati energije za obstoj. Skratka, ko pade realnost, z njo pade tudi virtualna realnost. Zdajle nas je postmoderno ukvarjanje z virtualnostjo oziroma s podobo pripeljalo tako daleč, da ne vemo več, kaj realnost je. Primer evra in njegove stabilnosti je dober zgled realno virtualno realnega. Ali pa, recimo, delavski nemiri pri nas; tudi tu ne vemo, ali se borimo za virtualno realnost ali za pravo realnost. Manipulacija s cilji in smotri je postala tako močna in genialna, da imamo vsi težave: kaj je realno? Ravno ti komadi pa naj bi vzpostavili to novo realnost – ki je dejansko stara realnost – namreč preko izkušnje odtujenosti.

Ampak komadi so iz različnih obdobij vašega ustvarjanja, Saksofonsko jutro, recimo, je s konca osemdesetih.
Ta pesem je najstarejša in se mi je zdela dobra, ker so bili že takrat občutki te zmešnjave, in takrat je bilo za ta komad prezgodaj.

Ta komad doslej še ni bil objavljen, razen na albumu Neonski angeli, ki uradno ni nikoli izšel.
Ne, ni bil, saj večina komadov ni nikjer objavljena. Zato je tudi »videz-slíšeš« svež. Je pa to prerez… Igorju Lundru sem dal nekaj predlogov in nekaj stvari je šlo skozi, nekaj ne. Potem sva izbrala tiste, ki so bile po najinem mnenju primerne za uglasbitev z big bandom. Igor je imel tu zelo pomembno vlogo.

Z njim sodelujete že dalj časa …
Ja, imava eno tako moderno sodelovanje, temu se reče Sibelius [računalniški program za notacijo, op. p.] … Pošljem mu idejo ali pa jo posnamem. Večinoma napišem note ali harme, akorde, mogoče še basovsko linijo, kjer bi si želel, da je. Potem mi pošlje nazaj svoj koncept, nakar ga malo popravim ... in tako si pošiljava, mailava. Gre za dialog.

Kako sta začela sodelovati, sodelujeta že dalj časa, ne?
Enkrat davno sem rabil aranžmaje za godalni kvartet. Ko sem se namreč tega lotil, sem preprosto opazil, da sem enostranski in da stvari rešujem klišejsko. Da ne slišim celote, ampak le delčke, saj sem kot avtor preprosto preveč »noter«, tako da slišim samo nekatere stvari. Bilo je ... enolično. Tako sem ugotovil, da moram povabiti nekoga od zunaj, ki bo pristopil na svež način in bo stvari naredil drugače. To je bil Igor, ki se je takrat zelo dobro obnesel. Šlo je za projekt Bulvar bankrot, celovečerni nastop z godalnim kvartetom, ki je izšel pri Fabriki 13 in se ga zelo težko dobi.

Pravite, da se težko dobi. Doslej, do te plošče z big bandom, ki je izšla pri ZKP RTVSLO, ste ustvarili že cel kup projektov, ki dejansko sploh niso izšli, razen kot nekakšne prepečenke, denimo pri Fabriki 13, oziroma so bili projekti objavljeni le na spletu. Kako je prišlo do tega, ali sami nimate interesa za pravo objavo ali ga nimajo založbe?
Založbe so tiste, ki nimajo interesa, danes je žal tako. Ko sem začel, je bilo pomembno, da si nekaj naredil. Takrat ni bilo dosti avtorskih stvari, šok je bil že, da so vsi samo »ooohhali« in »aaahhali«. Tudi medijska pokritost je bila, glede na razvoj medijev in takratno stanje, boljša kot danes. Danes večino posla in časa zavzame medijska predstavitev. Produkt, ki ga narediš, je stranskega pomena. A hkrati mora biti samo toliko všečen, da ne izstopa pretirano ter ne razburja ljudi. V postmodernizmu oziroma v biznisu, ki iz tega izhaja, nikogar ne zanima, kaj si misliš, čemu tako in ne drugače, argumentacija nikogar ne zanima. Postmoderno pač. Ne, ti samo kupi plato in se tresi v ritmu, fertik – v stilu: Mi smo svoje opravili.

Trenutno imate še en projekt z jazzovskim bandom, samo da gre za manjšo zasedbo. To je Kar Češ Brass Band iz Cerknega. Koliko se delo z big bandom razlikuje od dela z manjšo cerkljansko zasedbo?
Zelo. Pri big bandu smo šli na mojstrstvo, pri Kar Češ Brass Bandu pa na energijo, na veselje do igranja. Pri big bandu je bilo možno napraviti stvari tehnično zahtevno, s tem da so glasbeniki hkrati to tudi radi igrali (to je bila Igorjeva naloga). Kljub vsemu je tudi projekt Kar Češ Brass Band precej zahteven. Recimo, napravila sva eno tako prismuknjeno pesmico z dvanajsttonsko lestvico pa malo serialne glasbe; če poenostavim: dokler ne odigraš vseh dvanajst tonov, ne greš na naslednji takt ... Potem sem se vprašal, kaj lahko človek naredi s tako drobno pihalno godbo, ki ji pravim »žepna pihalna godba«. Ogromno se da, ampak je dobro menjati različne stile, zaradi zvočnosti. In tako imamo na repertoarju od polke do »balkana«, predvsem pa je prisotna jazzovska štimunga, ki jim je nekako najbliže, pa swing pa neworleanški stil, to jim najbolj leži. S Kar Češ Brass Bandom smo naredili pester koncert … je pa naravnan bolj spevno kot big band izvedba, bolj ljudsko je, saj smo želeli igrati po ulicah.

Pa bo zaživel tudi na albumu?
Ja, ravno ta mesec smo posneli koncert na RTV-ju v Studiu 14, posnet je tudi nastop z Lenta, in potem bomo izbrali.

Pri tem projektu z big bandom vas je založba nekako vzela k sebi …
Ja, vendar brez sponzorja ne bi šlo.

Torej niste obveljali za jazzovsko divo?
Ne, mislim, da je bilo to presenečenje tudi za vse sodelujoče. Prvič, ko smo vadili, so bili zelo … vljudni. Potem, sredi projekta, pa so zagrabili in je bilo fajn. Nekaj svežega, nekaj novega je zanje, in to se sliši.

Ko ste prej omenili serialno glasbo, na albumu z big bandom je ravno tako čutiti ogromno zelo različnih vplivov, ki jih ponavadi ne zasledimo pri big bandu, saj je vendarle zavezan standardnemu jazzu.
Ogromno prostora smo dali solistom, kakor smo tudi načrtovali. Če že nastopajo, naj igrajo. Solisti imajo ogromno »chorusov«, nekaj solov je prav izvrstnih. Še pred izidom albuma so bili znanci iz Amerike prav navdušeni ob poslušanju: »O, pa vi igrate jazz!« Nimajo predsodkov, poslušali so samo zvočno maso in se niso obremenjevali ne s pomenom ne s historiatom, pa tudi ne z našimi vrtički. Pri nas se, žal, najprej spomnijo sporov in krega. Ta balast historiata je preglomazen, da bi prišli do sodobnosti, in tudi ne moreš biti dober glasbenik oziroma nekomu ni všeč tvoj komad, zato ker so mu tvoji predniki dvesto let nazaj posvinjali dvorišče.

Projekt z big bandom se mi zdi zelo zanimiv tudi zaradi občutka dramatičnosti. Vse skupaj sem doživel kot svojevrsten glasbeni teater, kabaret. Tako aranžmaji, ki se poslužujejo različnih slogov, kakor vaš način podajanja so prispevali k temu. Sta bila že vaša zasnova in cilj takšna ali pa se je to nekako razvilo ob sodelovanju z Lundrom?
Na splošno pri kantavtorjih in pri meni še posebej je ta dramatičnost že v štoriji, ki jo pripoveduješ. Lahko je podana v vsakdanjem jeziku, včasih kot iz kake prastare pesmi, ali pa moderno, tako kot pri Jazzittetah – zarezano in sekano, kot miselne slike, ki se prerivajo preko glasbe in teksta, takšno zvočno slikanje, ki vodi občutke, da se kam pride. To je seveda bolj modernistično kot postmodernistično, ampak v tej krizi postmodernizem šepa in bo spet pomembno, da se nekaj naredi. Ne pa, da samo cepetamo na mestu zvrhanih citatov, kot je karakteristično za postmodernizem. Prva stvar se je zgodila na začetku tega stoletja, in to je povratek zgodbe. Zdaj bo naslednja stvar povratek realnosti. In to bo dosti hujše. (smeh)

Predstavljate se kot kantavtor, zato bi se dotaknil tega vidika, in sicer z dvema vprašanjema: prvič, zdi se mi, da velja fama, ki pravi, da je Slovenija dežela kantavtorjev, torej, ali je to res ali ne, to boste povedali; in drugič, kako vi, kot član komisije festivala Kantfest, vidite razlike med vašo in današnjo generacijo?
Kar se tiče kantavtorjev, je za Slovence ta format izražanja dober, je ekonomičen, kajne? Kantavtor težko razpade. (smeh) To je eno. Potem je tu naš individualizem. Tako da kar nekaj stvari govori v prid tej tezi. Po drugi strani gre tudi za izražanje, in ne smemo pozabiti, da se tako nadaljuje tradicija potujočih pevcev. Na Irskem, recimo, so zapisi iz 12. stoletja, v katerih stoji, koliko je moral kdo plačati bardom, potujočim pevcem, da ne bodo grdo govorili o njem. Oni so bili hkrati novinarji, televizija, radio, teater …

… internet …
… časopis, internet … Hodili so iz kraja v kraj, prinašali novice in pesmi. Saj konec koncev to isto velja za aojde [potujoče pevce-avtorje v stari Grčiji, op. p.], isto velja za guslarje. Se pravi, ta tradicija je izjemno stara, prastara. Iz te tradicije izhajajo kantavtorji. Slovenci se zelo navdušujejo nad tem, da lahko vse naredijo sami (smeh), in kantavtor dela točno to. Ogromno stvari govori v prid temu, da je pri nas veliko kantavtorjev. Spet drugo je, da je kantavtor lahko veliko bolj izrazen, oseben, dosti hitreje se prilagaja situaciji. Naša tradicija je bolje ozaveščena šele od Ježka, ki je naša prva radijska zvezda. Za prej ne vemo natanko, to je zelo slabo raziskano. V bistvu je naloga etnologije, da razišče te nekdanje ljudske pevce … Pri nas so ta preučevanja še precej v duhu Herderjevega genija naroda in se omenja pevec, ne avtor.

Vodovnik Jurij, Ivan Rupnik-Može …

Slovenci smo tako tradicionalni, pa nič ne damo na tradicijo.

Jani Kovačič

Ja, ampak ne vemo za avtorstvo, čeprav je očitno, da so ti potujoči glasbeniki obstajali in so opravljali to funkcijo, saj so prilagajali pesmice trenutni situaciji; v pesem o županu so verjetno vstavili aktualno ime in podobno. Tega je bilo verjetno ogromno, ampak etnološko ni raziskano. Imamo pa še druge probleme. Na primer, Kantfest kaže na to, da imamo zelo omejene predstave, kaj naj bi (kant)avtorstvo bilo: »Aha, mora igrati kitaro, mora peti.« To je vzorec ameriškega folksingerja, ki pa ima svoje korenine v španski državljanski vojni. Španska državljanska vojna je za ta žanr strašno pomembna in neverjetno je, kako so te pesmice enostavne. In kakšne vse globoke vsebine jim pripisujejo. Ko jih bereš, si rečeš: »Pa ne me zafrkavat!« To je popevka, že res, ampak v ozadju ima vsebino s krvavo štorijo, pesmica pa je taka, da rečeš le »halo!?«. In to je vplivalo na folk songe in je preko Anglije prišlo k nam. Zdaj pa imamo predsodek – s kitaro poješ; to je taka romantizirana predstava. Ampak kitaro smo igrali preprosto zato, ker je bila najcenejši inštrument. Harmonika je bila predraga, violino … ni šans, če imaš »pišuko«, ne moreš peti zraven. Skratka, cena kitare je bila, razen frulice, edina, ki smo si jo lahko privoščili; tako da je to povezano z ekonomijo. Da moraš imeti kitaro, je torej predsodek, ki ga skušamo na Kantfestu odpraviti. Lahko prideš s čimerkoli, čisto vseeno je, lahko prideš z računalnikom, z nekom, ki ti daje ritem, ti pa povej štorijo, zapoj svojo štorijo. Zato spodbujamo drugačnost: »Glej, oni pa na harmoniko igra, saj ni tako dober, ampak dajmo, naj se pokaže različnost.« Pri »kantah«, ko pride do izbora za nagrade, bi rekel, da sem tam veliko bolj alternativen. Jaz bi nagradil tiste, ki naredijo cirkus, nekaj novega. Ampak potem pretehta, da vendarle mora biti neka celota, tekst z melodijo. Recimo stil, ki ga goji Adi Smolar, to je cenjeno pri nas, to je tisto …

… kanon …
Skoraj kanon. Tako je začel Šifrer, samo ga je potem Adi Smolar takorekoč pohrustal. V vseh elementih. Adi je ostal znotraj tega; on želi tako delati. Ko se pogovarjava, mu včasih rečem: »A ne bi ti ...« On pa: »Ne, poslušaj ljudi …« Je pa seveda Adi Smolar ogromno tega pobral od drugih. Na začetku sem tudi sam imel ogromno te ljudskosti, v duhu »dajmo, ljudje, dajmo skup zapet«, in tako so vsi peli te enostavne pesmice. Na začetku nastopa pa sem malo težil, ja, s takimi temami …

… s Fižolom

Saj danes imaš v pop muziki samo dva kanona, Beatle ali Mozarta.

Ja, ja, recimo. Mene je zanimalo, kako publika reagira. No, Adi je izbral prepoznaven obrazec, ki ga tudi zdaj publika zelo hitro prepozna. Ta beg nazaj v preteklost je vedno prisoten in je vedno nagrajen, publika ima to rada. Zdaj ko se kaže ta kriza, je pa bežanje nazaj sploh izjemno priljubljeno. Za časa odraščanja so bili Beatli: »U, fajn je, svetovno je.« Saj je to dobro še danes, ampak ta reciklaža obrazcev v pop pesmicah … Beatli so v petih letih naredili napredek, tako glasbeno kot melodično, potem pa poslušaš bende, ki igrajo zdaj, in si rečeš: »Čakaj, fantje, saj samo reciklirate obrazce.« Saj danes imaš v pop muziki samo dva kanona, Beatle ali Mozarta (smeh), vsaj harmonsko. Kaj drugega je pa takoj »uuuu, je težko!«.

V besedilih ste zvesti svojemu pikremu, hudomušnemu načinu podajanja kritike človeških slabosti in vsakodnevnih težav. Ali se ne bojite, da vas ne bodo vzeli resno oziroma da bodo kaj narobe razumeli, kot se je že dogajalo z nekaterimi vašimi ponarodelimi komadi.
Saj, Delam je klasičen primer, kajne. Najprej so komad delavci vzeli za svojega, a šele ko so se začele težave, so prisluhnili še kiticam. Ampak to je površnost, ki je v človeški naturi. Dokler pesmi ne rabiš, se ji ne posvetiš … Naj citiram misel iz italijanskega filma Poštar, kjer poštar pesniku Pablu Nerudi odgovori: »Pesem je od tistega, ki jo rabi.« Zato sem kritičen do teh novih zagat okoli avtorstva in avtorskih pravic. To je zaslužkarstvo, ki nima nobene zveze z razumevanjem in občutki ljudi. Ko bo kdo žvižgal po cesti, bo SAZAS letel za njim, češ, »plačaj, bilo je več kot štiri takte«. To je nesmisel. Vse ima svojo ceno, če je nima – tega ni. Ogromno stvarem, ki sem jih davno napisal, se čudijo, »o, a to je bilo že takrat«, recimo Predsednik ZDA je tak primer. V 80. letih smo se norčevali iz te »slepote«, a zdaj ob poslušanju rečejo: »U, a tako, a že takrat?« Pa še nekaj je, kar se nam ves čas dogaja; čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno. In zato so rešitve vedno za čas, ki ga že ni več. Isto je pri pesmih. Pa tudi prehitro se tolažimo s »saj je le zafrkancija«. Ja, že res, je zafrkancija – zato da te ne bi preveč bolelo. Zdaj pa premisli! Vsak mora začeti pri sebi. Kako lahko je drugim soliti pamet!

Ali vas kot izvajalca frustrira, da ta besedila pridejo do poslušalcev »za nazaj«?
Včasih me je zelo.

Najbrž vam je bilo to zelo pomembno, zlasti ko ste začenjali.
Na začetku človek misli, da bo še kaj lahko naredil, spremenil, in lepo je, da zapoješ, pa vsi zapojejo s teboj. Pa rečeš kaj, in vsi zatulijo odgovor … Imaš občutek, vsaj na odru, da lahko kaj storiš … Potem vidiš, da je, realno gledano, že to, da so ti posvetili dve uri časa, veliko; to je maksimalno, kar lahko dobiš. Da bi zaradi tega spremenili življenje, to je malo verjetno. Ker dokler ljudje niso v krizi, tako dolgo preprosto ne spremenijo življenja. To je dejstvo. Ko pa – ker sporočilo teh pesmic šele kasneje zapopadejo – sprašujejo, »kako si že takrat vedel«, jim pravim, »saj to se dogaja, samo ste bili slepi za to«. To je že omenjeni primer komada Delam – »ah, ja, saj tu gre za brezposelnost«. Seveda gre za brezposelnost, saj je že takrat šlo zanjo. In ta pikrost ... Vidite, čim te dajo v neki predalček, se jim zdi, da jim ni več treba ne razumeti ne misliti. Tukaj so kantavtorji nekoliko v zagati, ker hočejo biti resni. Kot pri učencih: kadar se jim kaj hudega zgodi, takrat kar naenkrat postane filozofija pomembna. Če jim ni nič hudega, potem je filozofija nebodigatreba. Saj, kdaj pa začnejo najstniki pisati pesmi? Ko se zaljubijo, ne? Ali ko se jim zgodi kakšna krivica. Pri večini potem to »ugasne«, nekaterim pa nam to postane način izražanja.

 


 

NE SPREGLEJTE:


»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Urbana glasba za silikonske čase
torek, 06. november 2012
Skrinja zarote in druge zgodbe
sreda, 20. julij 2011
Povsod so kakšne zapornice ...
nedelja, 20. april 2014
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Koncert (pesmi) po meri časa
četrtek, 28. avgust 2014
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Živi posnetki na »suhi« plošči
nedelja, 30. september 2012
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice