SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > film > Čas za ves ta djézz

Čas za ves ta djézz

Anže Zorman
03. marec 2015 1

Dokumentarec Čas za improvizacijo svojih 80 minut izpelje lahkotno in obrtniško izpiljeno: pelje se iz izjave v izjavo, iz glasbenega segmenta v glasbeni segment in mimo imperativa jasnih narativnih gabaritov.
Dokumentarec Čas za improvizacijo svojih 80 minut izpelje lahkotno in obrtniško izpiljeno: pelje se iz izjave v izjavo, iz glasbenega segmenta v glasbeni segment in mimo imperativa jasnih narativnih gabaritov.
Čas za improvizacijo
režija: Tina Lešničar

Kot je pred časom na straneh pričujoče spletne revije vestno prikazal kolega, doživljajo v zadnjih par letih nove jazzovske (in sorodne) godbe pri nas pravo pomladno vrvenje. Predvsem je tu vrsta zanimivih, obetavnih in ambicioznih muzičistov pretežno (a ne izključno) mlajše generacije, katerih vztrajno koncertiranje spremljajo še nekatera, sicer redka, a vendar pomembna nova klubska prizorišča in srečevališča (in to ne le v Ljubljani, kjer proti toku še vedno na primer vztraja bar Prulček, marveč tudi na obrobju, kjer velja omeniti vsaj misterij neumornih rednih objazzovskih klubskih dogajanj v Bistrici ob Sotli ter entuziazem ekipe iz Vrhnike), nekateri mladi festivali (recimo Kavčičev festival v Brdih, ki nudi izdatno podporo novim domačim projektom) in tudi vse bolj dosledna koncertna publika, ki se je, če si smemo kot zelo arbitrarni in parcialni parameter vzeti napolnjenost torkovega avditorija v Klubu CD, v zadnjih petih letih zagotovo skoraj podvojila in predvsem pomladila. Vredno je dodati še izdajateljske možnosti, ki jih nudi sodelovanje ljubljanskega jazz festivala in portugalske založbe Clean Feed, saj je seznanjenost založbinega vodje Pedra Coste z našimi muzikami botrovala že kar nekaj albumom, ki so ugledali ne le luč sveta, marveč tudi vetrove mednarodne distribucije. Seveda je, paradoksno, vsemu temu navkljub vse težje preživeti tako zgoraj impliciranim koncertnim prizoriščem kot glasbenikom, a več o tem raje kdaj drugič in kje drugje.

Poganjke nakazane pomladi je že leta 2011 zaznala novinarka Tina Lešničar, ki je tedaj za časnik Delo pripravila serijo portretov mladih slovenskih jazzovskih ustvarjalcev. Ti so bili povod za dokumentarni film Čas za improvizacijo, v katerem so gibko prepletene portretne skice nekaterih akterjev te scene. Njihov izbor do neke mere kar verno predstavi njene osnovne geografske koordinate, saj je pomembno vedeti, da je sintagma »slovenski jazz« geografsko zelo porozna kategorija in da so osišča tega jazza poleg Ljubljane in Maribora vsaj še Amsterdam, Dunaj in New York. Bolj ali manj so po teh mestih razpršeni tudi predstavljeni ustvarjalci: pianistka Kaja Draksler živi in ustvarja na Nizozemskem, saksofonist Jure Pukl je bil do nedavnega aktiven na Dunaju, a se je tekom snemanja filma preselil v New York, kjer že nekaj časa deluje še en saksofonist, Igor Lumpert, in kjer študira (danes pa na akademiji tudi asistira) bobnar Žan Tetičkovič. Domačo prestolnico v filmu zastopajo še tretji predstavljeni saksofonist, Cene Resnik, pa trobentač Igor Matkovič ter kitarist Jani Moder. Štajerske konce zastopa pianist Marko Črnčec.

Ta selekcija seveda nima pretenzij, da bi ujela izmuzljivi duh raznovrstnega ustvarjanja, ki je predstavljeno na začetku, vseeno pa – širini glasbenega izraza naštetih muzičistev navkljub – pričujoči dokumentarec jazzovske širjave prikaže na malce ozek način. Zgornja opredelitev pomladi pač drži vodo le v primeru, da sodobni jazz razumemo kot odprti horizont, čez katerega se pnejo tako robna svobodnjaška ustvarjanja, ki se vzporedno z rabo jazzovskih idiomov že gibljejo po terenu neidiomatske improvizacije, kot tudi elektronske in jazzrockerske ekspedicije pa eksperimentalne variacije na manire tako klasične kot sodobne klubske glasbe. A se v filmu tovrstna glasbena stremljenja gladko izpuščajo, kot se zavestno zanika tudi ključna sestavina novega jazza, da ta namreč ni le kul in smooth in groovy, marveč, hočeš nočeš, tudi zahteven, pogumen in nekonvencionalen.

A se zdi, da je predvsem jazzovska konvencija tisti kalup, po katerem je bila umerjena zvočna slika tega filma. Ena in ista tonalnost, ena in ista klišejska melodika in en in isti jamovski impro, ki v filmu niti ne dobi priložnosti, da bi presenetil. Pa to nikakor ni le stvar zbranih ustvarjalcev, katerih delo zna biti še kako avtorsko, marveč je to prej stvar glasbenega izbora, ki se vse preveč trudi ugajati vsem in vsakomur. Tako nekje tekom filma Kaja Draksler omeni križe, ki jih ji povzroča nedostopnost njene glasbe njenim staršem; njihovo podporo bi rada vračala z dostopno, »lepo« glasbo, a ta res ni kernel njenega umetniškega ustvarjanja. Nasprotno je glasbeni kredo filma tak, da bi ga njena starša (ki tukaj seveda figurirata strogo retorično) lahko z užitkom gledala in poslušala od začetka do konca. Podobno bi si ga lahko ogledal tudi priložnostni gledalec na prvem ali drugem programu RTV Slovenija, ki bi elegantno postrežena dobil lastna pričakovanja o jazzu kot muziki in tudi o jazzu kot širši estetiki, ki je v filmu uprizorjena na način nostalgije in klišeja. Ta je namreč filmski koren, s katerim operira Čas za improvizacijo, in sicer je to arhetip melanholičnega jazza, takšnega, ki spremlja protagonista, ki se sam sprehaja po velemestu. Kaj pa vem, to temo sta svoje dni, recimo, elaborirala skladatelj Bernard Herrmann ter režiser Martin Scorosese v Taksistu, sicer pa jo je Hollywood že tako izdatno rabil, da niti ne vemo več za izvorni film, in tako je ta kliše, hecno, pravzaprav ostal brez reference. Ima lastno življenje in reiteracija življenja tega klišeja skozi celotnih osemdeset minut filma se zdi čisto malo odveč, predvsem pa, in to je ključno, nikakor ne ujame sublimnih doživetij ob poslušanju in verjetno tudi ustvarjanju jazzovske muzike.

A se zdi, da je predvsem jazzovska konvencija tisti kalup, po katerem je bila umerjena zvočna slika tega filma. Ena in ista tonalnost, ena in ista klišejska melodika in en in isti jamovski impro, ki v filmu niti ne dobi priložnosti, da bi presenetil. Pa to nikakor ni le stvar zbranih ustvarjalcev, katerih delo zna biti še kako avtorsko, marveč je to prej stvar glasbenega izbora, ki se vse preveč trudi ugajati vsem in vsakomur.

Tu nastopi dilema, ki je ob pričujoči refleksiji filma ni bilo moč razrešiti, in sicer je to vprašanje, do kam sežejo ambicije tega filma in po katerih kriterijih gre ta film sploh razumeti in presojati. Skromnost in nepretencioznost sta odliki tega filma, ki se prav v tej premeni najbolj približa svojemu objektu, tj. jazzu (tu priznamo, da je ta označevalec žal preohlapen za res koncizno speljano misel). Konkretna, živa pojavnost jazza je namreč tvar brez koncev in začetkov, muzika se pač igra in ponavljanje je njen modus operandi – najsi bodi to drajsanje standardov ali improviziranih dromljanj, ki po svoje nič manj repetitivno, a hkrati vedno na novo segajo v neznano. Novo je imperativ, ki je zaradi improvizirane narave te muzike vedno znova dosežen, pa čeravno ga idiomatika produkta ali pa postopka po svoje tudi spodnaša. Jazzovski jami ali svobodne improvizacije se začnejo in končajo le navidezno, saj so pravzaprav del kontinuirane medigre, ki nima jasnih zamejitev in tudi ne jasno začrtanega zemljevida zgodovine. So stvar življenja scene, in po svoje je del življenja te scene tudi ta film (in nenazadnje ta tekst), ki je tako rekoč moral biti posnet – kot dokument in akt pisanja tekoče zgodovine, resda zelo partikularne, a saj niti sam film ne trdi, da je kako drugače.

Čas za improvizacijo svojih 80 minut izpelje lahkotno in obrtniško izpiljeno: pelje se iz izjave v izjavo, iz glasbenega segmenta v glasbeni segment in mimo imperativa jasnih narativnih gabaritov. Prične se z lokalizacijami in predstavitvami glasbenikov, nato odpira široko polje tematik njihovega ustvarjalnega življenja: študij in pedagogika, koncerti in druženje, posel in kuhanje ter mreženje in sploh ves ta jazz. Ta odprta struktura filma je njegova odlika, a prav tako je ta struktura tudi nekoliko preveč prazna; nima vrhuncev ali izbruhov (če izvzamemo nekoliko posiljeno aluzijo na protestniško gibanje iz zime 2012), prav tako ne jasnih prelomov. Tule se, mimogrede, spet porodi kontrast s povedanim v filmu, v katerem Igor Lumpert pove, da pač ne moreš igrati ves čas en in isti šubidubidu, da moraš kdaj kje postaviti tudi kako piko, vprašaj ali klicaj. Nasprotno je filmska sintaksa Časa za improvizacijo predvsem stvar tripičij. S slednjim se tudi konča; in tu je treba reči, da je vsaj to tripičje ob koncu edina smiselna narativna gesta – nakaže na pretočnost scene, ki se je ne da zapreti v jasen, s piko zaključen odstavek.

Če se vrnemo k zgornji dilemi, je treba reči, da je Čas za improvizacijo res dober (za prvenec celo izvrsten) televizijski dokumentarec. Če ga ne bi recenziral, marveč le gledal po televiziji, bi imel nanj bolj malo pripomb. Je zelo gledljiv, ujame nekatere kuriozne intimne momente in predvsem ponuja podporo tej robni sceni, kar je mimogrede podaljšek siceršnjega tovrstnega Tininega dela pri časniku Delo. Njegova težava, ki je zelo relativna, deloma leži na nejasni ločnici med novinarskim in umetniškim delom, deloma (in s tem povezano) pa tudi pri ciljni publiki, ki pomembno pogojuje vsebinske začetke in domete filma. Po (nekoliko okorno rečeno) umetniškem kriteriju bi forma in vsebina morali komunicirati, in v tem pogledu je film mnogo preveč kratkočasen za svojo snov, ki je bistveno bolj vihrava in globoka kot pa mirno valujoča in plitva formalna površina dokumentarca. Filmski medij namreč nudi močan in bogat orodjarij, v katerem se lahko svobodno mešajo, trkajo, prepletajo in odbijajo slika, zvok, vsebina, tekst, aluzije ter reference in s tem sprožijo estetski učinek, na katerega pa ta film nima pretenzij, temveč se raje prepušča gladki narativi, diskretni montaži in prepletanju, ki kmalu po začetku postane predvidljivo. Že kaka takšna preprosta, najbolj očitna montažna igrivost, kot je recimo spajanje Kajinega in Žanovega solo muziciranja, se izvede le v prvih minutah, nato bolj ali manj ponikne oziroma se rabi le v funkciji diskretnega prehajanja kadrov. V teh sogovorniki razgrnejo diapazon glasbenikovega dela, a tudi v teh debatah ni opaziti kake provokacije in izziva, ne za povsem nediferencirane sogovornike (vsi so pač djézzeri) niti za poslušalca. Le splošnosti, takšne, kot jih tako avtorica filma kot nenazadnje jaz sam redno dobivava v svojih novinarskih intervjujih, ki navadno nimajo ne manevrskega prostora ne ambicij za kaj več. In ja, spet smo pri vprašanju ambicij.

Omeniti gre še eno problematično premeno filma, in sicer je to za naše kraje »mazzinijevsko značilen« samokolonializem. V filmu namreč nastopijo nekateri izvrstni tuji glasbeniki, kot so Vijay Iyer, Jason Moran, Damion Reid, Nasheet Waits ter Reggie Workman, ki pa jim film delegira vlogo, kot se jo pri nas, če res karikiram, rado nadeva tujim turistom – češ, »what do you think about Slovenija«, in ko slišimo »very nice country, very friendly people«, smo srečni. A dlje od tu se razmerje lokalno–globalno ne prevprašuje oziroma se kvečjemu izpostavi pokroviteljska sugestija, češ, igrajte na svoje etnične, domorodske karte.

In ko smo že pri domorodskih kartah, velja ob koncu vpeljati še osebni disclaimer: refleksija, kot jo ponujam v tem tekstu, je pravzaprav sitna zadeva. Ne le za avtorje filma, ki so vanj vložili ogromno dela in se jim verjetno zdijo zgornje kritične misli napisane mnogo preveč lahkotno. Sitno je tudi za avtorja teksta, ki sem prepričan, da bi bil Čas za improvizacijo lahko boljši. Ne gre za to, da ni čisto dostojen, kakor bi se lahko razumelo iz morda ostrega tona teksta, marveč bi vsekakor lahko bil boljši. In kvečjemu s to agendo v žepu si lahko drznemo spisati takšno – , saj se ne slepimo – neprijazno kritiko. 

Če bi že bilo treba sežeti njeno poanto, bi se bilo moč še enkrat nasloniti na komentar v filmu, na Marka Črnčeca ko pravi, da bi bilo treba jazz ljudem predstaviti kot kul in vznemirljiv, saj takšen tudi je. No, jazz in improvizacija v tem filmu žal nista kul. Sta le dolgočasna in res hudičevo varna. 

NE SPREGLEJTE:


Perspektive nove zgodbe jazza pri nas
nedelja, 30. junij 2013
55. Jazz festival Ljubljana
ponedeljek, 16. junij 2014
Mnogoplastno sobivanje nasprotij
petek, 10. februar 2012
Kompilacija, ki napoveduje razcvet domače jazzovske scene
sreda, 15. julij 2015
Ponotranjeno bistvo svobodnega jazza
ponedeljek, 15. december 2014
Kaji Draksler nagrada EPTA
petek, 29. november 2013
54. Jazz festival Ljubljana
četrtek, 20. junij 2013
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Zveneči ostri robovi
petek, 08. maj 2015
Spoj izkušenj in mladosti
sreda, 09. september 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Grom, 09.03.2015, 11:54

Kapitalistične šole so sceni ukradle že napol mrtvi jazz. Vtaknile so ga v žepe staršev(tudi mojih), ki otrokom plačujejo drage konzervatorije in sodelovanja z renomiranimi glasbeniki. Nastaja precej toga srenja jazz pomembnežev z visokimi nazivi in dolgimi biografijami referenčnih imen, scena pa precej hitro izginja. Glasbeniki se moramo pa sami odločat ali bomo muzicirali s pečeno klobaso v roki ali z nago ritjo na sceni.
Film meni govori o omenjeni vsebini, pa čeprav nehote.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice