SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Cavum oris, intestinum

Cavum oris, intestinum

Marko Karlovčec
26. januar 2016

Ori obeh ploščah gre za žive posnetke, v prvem primeru iz studia v domačem kraju, v drugem pa s koncerta v mariborskem transmedijskem prizorišču Centralna postaja.
Ori obeh ploščah gre za žive posnetke, v prvem primeru iz studia v domačem kraju, v drugem pa s koncerta v mariborskem transmedijskem prizorišču Centralna postaja.
Ontervjabbit:
Atlas
Live at Centralna postaja Maribor
(samozaložba, 2016)

Hrastniška zasedba Ontervjabbit se je nekako od leta 2013, ko je pri založbi Kamizdat izdala »uradno« ploščo 414, do danes na tukajšnji underground sceni vzpostavila kot opazna akterka lokalnih noiserskih naziranj, ki se razraščajo v raziskavo in beleženje procesov vzpostavitve lastne izraznosti, v izdajo izdelkov, koncertiranje ter organiziranje dogodkov. Zgodaj letos sta med nas prispeli sveži izdaji, obelodanjeni na spletu, Atlas ter Live at Centralna postaja Maribor. V obeh primerih gre za žive posnetke, v prvem primeru iz studia v domačem kraju, v drugem pa s koncerta v mariborskem transmedijskem prizorišču Centralna postaja. Na obeh ploščah nam Ontervjabbit predočuje to, kar je bilo očitno že pri njenih začetnih korakih: na skupnem imenovalcu »noise« se lahko znajde marsikaj, vendar ima vsak izvajalec razen afinitete do osvobajajočega zatočišča hrupnosti še kakšne druge poudarjene poteze, močnejše in polnokrvnejše preference. V primeru Ontervjabbit je treba v tem pogledu omeniti solo projekte obeh članov, predvsem Dodecahedragraph Nevena M. Agalme ter v zadnjem času proslavljenega Lifecutterja druge polovice dueta, Domna Učakarja. V teh projektih med drugim zaznamo preokupacijo z razbiranjem in odstiranjem hrupnejših, prestopajočih odtenkov t. i. klubske elektronike, občasno abstrahirane onkraj funkcionalne prepoznavnosti, velikokrat pa docela pripravne za klubska tla. Hkrati je opazna privlačnost, ki jo dvojec čuti do kinematičnih, tonalno čistih in »ambientalnih« pokrajin.

Če se navežemo na iztočnico iz nekega opisnega okruška s spleta, lahko rečemo, da Ontervjabbit vsekakor zaznamuje pozornost do življenja signala – zvočnega, tehničnega, ekspresivnega, konceptualnega, ki onkraj percipiranih žanrskih tropov deluje, kot da bi bil že malodane osvobojen oziroma postavljen v prvi plan. Z ozirom na omenjene solo projekte ter sledi starejše dediščine ambientalne glasbe ter ekstremnega metala, ki jih najdemo pri Ontervjabbit, se zdi, da nas ravno v nekakšni filtriranosti, v hrupni potenciranosti, v spuščanju skozi »signal chain« pričakajo nekatere od esenc omenjenih historičnih izraznosti. V tem pogledu je najbolj fokusirana plošča Atlas. Enega izmed vrhuncev slišimo že takoj uvodoma v skladbi part I – cavum oris. V njej smo priče elementarnim slojem, ki prek signalnega prežemanja prestopajo drug v drugega, tvorijo skupno polje. Hkrati ohranjajo ta polja ločena v nekem brezčasnem protopesemskem arhetipu razmerij. Imamo podlago, žalobno molovsko akordičnost, srednje nizko pokrajino vznesenih, a konstantnih intenzitet, ter elektronsko-tereminsko zavijanje (za katero sicer ne morem z gotovostjo trditi, da ni vokalnega izvora), ki se v tem okolju težko izkazuje za kaj drugega kot glas, moduliran krik, napev. Ob površnem ali zgolj drugih zvokov vajenem poslušanju se ta pesem seveda kaj lahko zdi hrupno zmaličena do neprepoznavnosti, a to v resnici ni. Treba je le vpeljati black metal in arhetipska pesemskost (teža in predirnost lirične kričavosti na stelji gostih dromljajočih tokov akordov in šuma) se v trenutku osmisli. Sorodnosti s tem žanrom tu še ni konec, saj ima black metal dolgo zgodovino spogledovanja z ambientalnimi sintovskimi glasbami različnih obdobij. Ta povezava je do neke mere očitna tudi na formalnem nivoju.

V part I (cavum oris) zasledimo še eno krajinsko potezo, ki druži tako Atlas kot ploščo Live at Centralna postaja Maribor. Gre za primat loopersko-delayjevskega mindseta, ki se je danes že dodobra naselil v številnih žanrskih in izvedbenih okoljih, nemara kar preveč, a ga Ontervjabbit vedno znova prečita z vdori surovejših, suhih in nasilnih signalov. Takih, ki jih odmev in pastelna prostornost ne omilita ali ozaljšata. To storita na najbolj brutalen način ravno v že omenjenem kosu. Nekaj podobnega se zgodi v zaključni skladbi part III (intestinum). Tu se repeticija zmaličenih noise-industrial vzorcev obrne v bolj grozeče oblike, vznikne pa tudi pod njihovo težo vedno znova udušeni death metal moment. Morda gre dejansko za glas katerega od članov, morda za ostanek growla in činel s predobstoječega posnetka. Ta prijem omogoča še eno žlahtno primerjavo, in sicer s tistim, kar je Masami Akita alias Merzbow počel na kultni plošči Venerology iz leta 1994, ko se je s svojim cut-up noise terorizmom spravil nad death-grind trope, ki so ga od nekdaj navduševali.

Po nekaj sklicih na kitarske glasbe velja omeniti še to, da je tretirana električna kitara pomemben gradnik druge plošče, koncertne Live at Centralna postaja Maribor. Medtem ko smo na Atlasu naleteli na entitete ekstremnega metala prek maličenih ritmiziranj, vztrajnih ambientalnih harmoničnih klim, električnih tuležev in raztrganin pesemskosti, na tej plošči srečujemo kitaro v bolj sintovsko mutacijski vlogi. Taki, ki pod sloji kontinuiranega sustaina in odmevov zabrisuje svojo strunskost in se po nekaj uvodih in interludijih na meji postrocka kmalu spusti v hrup, kot ga poznamo s koncertov skupine Ontervjabbit. Nekatere kvalitete Atlasa tu manjkajo, a jih zato nadomestijo druge, ki nas po eni strani vabijo k bolj potapljajočemu poslušanju, po drugi pa nas spodbujajo, naj sledimo fantomski dramaturgiji.

Za razliko od Live at Centralna postaja Maribor Atlas premore nekaj več metaglasbenega gradiva; že naslovnica z naslovi skladb opozarja, da gre za konceptualizacijo mesenosti, telesnosti hrupa. Ta hrup ni zgolj hrupnost, temveč vedno tudi že mišljenje noisa, njegova posredovanost, njegov »kako« in »zakaj«, prav tako pa tudi njegovo generiranje in generativnost hrupa s pripadajočim setom vpraševanj.

Za razliko od Live at Centralna postaja Maribor Atlas premore nekaj več metaglasbenega gradiva; že naslovnica z naslovi skladb opozarja, da gre za konceptualizacijo mesenosti, telesnosti hrupa. Ta hrup ni zgolj hrupnost, temveč vedno tudi že mišljenje noisa, njegova posredovanost, njegov »kako« in »zakaj«, prav tako pa tudi njegovo generiranje in generativnost hrupa s pripadajočim setom vpraševanj. Atlas se obrača h kartiranju, natančneje rečeno, k anatomiji človeškega telesa. Naslovi skladb so deli prehranjevalno-prebavnega trakta: ustna votlina, žrelo, trebuh, črevesje. To so organske funkcionalne tvorbe in obenem prazni prostori, ki so posredovalci in omogočajo procese pretvarjanja. Hrup telesa, telo in telesa hrupnosti – omrežja in sistemi, pulziranja in prežemanja, raznotera hrupna vršenja pritiska in pritisk hrupnega vršenja. V prispevku, ki sem ga o plošči 2311 agapee napisal za Radio Študent, sem razmišljal o mestu in medsebojnem oplajanju zaznamovanih sintovskih vzorcev z bolj razširjenim, multiformnim, odprto-telesnim okoljem. Spodbujen z anatomskim podobjem in s poetičnim aktom poimenovanja, ob plošči zasedbe Ontervjabbit zdaj znova razmišljam o sorodnosti intenzitetnih polj in tudi vznikanja, nabrekanja in krčenja signalov, dinamike vzpostavitve in ukinitve planjav. O sopostavljenosti veščinsko ovekovečenih in zakodiranih gradnikov, katerih primarni sklic je glasba, čeprav hkrati obstajajo tudi kot telesnosti, kot možnosti destrukcije in kolapsa v nedefinirano telesnost – zdaj in kasneje.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice