SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Čez znamenito zebro in nazaj

Čez znamenito zebro in nazaj

Matej Krajnc
20. november 2014

Andrej Šifrer bržčas še ni rekel zadnje besede, vendar v zadnjem poldrugem desetletju ni niti hladen niti vroč. Album je zgolj še en postanek na poti tega obdobja.
Andrej Šifrer bržčas še ni rekel zadnje besede, vendar v zadnjem poldrugem desetletju ni niti hladen niti vroč. Album je zgolj še en postanek na poti tega obdobja.
Andrej Šifrer:
Srce in razum
(Šifco / Dallas, 2014)

Andrej Šifrer je med nas poslal album, ki ga je izdatno napovedal s singloma Naj se je, pije, uživa in počiva in Največje ljubezni. Del albuma je nastal v slavnem londonskem studiu Abbey Road. Sodeloval je veteranski basist Jani Hace. Tudi starosta Richard Thompson.

Šifrer je že dolga leta povezan z londonsko sceno, navsezadnje je tam posnel precej svojih zadev, in v tem kontekstu se Abbey Road zdi logična posledica. Dosežek, da Slovenec snema v slavnem studiu, bi se praviloma moral meriti s kakovostjo posnetega gradiva, z navdihom, ki ga navsezadnje sproži možnost dela na takem zgodovinskem mestu, in z nekakšnim avtorskim presežkom, ki nastane.

Žal večjih avtorskih presežkov iz Šifrerjevega tabora ni bilo več vse od izida albuma Nove pravljice, s katerim je leta 1983 zaključil svoje prvo ustvarjalno obdobje. Ni kaj reči, tehnično in producentsko njegovim ploščam ni česa očitati, tudi najnovejša je odlično posneta, skorajda malce preveč odlično, nekoliko sterilno, nobenega prostora za napakice ni, ki včasih pridejo prav. Vendar pustimo to, kot rečeno, tehnika stoji, produkcija tudi. Bolj ključna je ugotovitev, da je človek, ki je nekoč napisal Vonj železniških postaj, A ti želiš pričati, Ljubav iz trafike, Deseti brat, Hladen ali vroč, Življenje včerajšnjega časopisa, To se govori, Ko zvonovi zapojo in Stoj, Marija, naredil album Srce in razum.

Ljudje se seveda spreminjajo in od ustvarjalcev nekako ne smemo zahtevati, da bodo izpolnjevali naša pričakovanja. Ustvarijo, kar ustvarijo, in to nam je lahko všeč ali ne. Presojati človeka po preteklem delu je nehvaležna naloga, vendar nekateri s svojim zgodnjim delom postavijo visoke standarde, in ti standardi jih skozi leta večkrat na neki način povozijo. Šifrer je sicer že od vsega začetka krmaril po tanki črti med zabavljicami za širšo potrošnjo in bolj zahtevnimi pesmimi, zlasti baladami, a tudi nekaterimi satirami, ki mu niso vedno uspele, nekatere pa so, denimo To se govori, Penzionisti in Država. Slednja je dandanes še vedno nadvse aktualna. Na prvih albumih, zlasti prvih dveh, je ustvaril nekaj balad (zgoraj omenjenih), ki sodijo v vrh slovenskega kantavtorstva. To, da je bil hkrati še popularen, seveda ni nič hudega, vendar se je na neki točki očitno odločil, da bo postal ljudski pevec. Treba je tudi preživeti. Na začetku je nastopal na večerih šansona Slovenske popevke in predstavil nekatere poznejše uspešnice, denimo Vse manj je dobrih gostiln. Leta 1981 je izdal dvojni album Ideje izpod odeje in z njim pri nas do prihoda Smodetove Jožice postavil rekord v prodaji. Na njem najdemo nekakšno sintezo njegovega dela – od country-rockovskega zvoka, ki sta ga z Mežkom pripeljala k nam, do predelave in obdelave ljudskih pesmi in tem. Za druge izvajalce, zlasti Neco Falk, je približno v tem obdobju napisal in priredil nekaj pesmi, denimo Vsi ljudje hitijo in priredbo Both Sides Now Joni Mitchell. Leta 1985 je pomagal pri pesmih za novo superskupino Rendez-vous. Potem se je umaknil, se leta 1990 spet pojavil s country-rockom (takrat je snemal v Nashvillu), leta 1995 se je spogledoval z irskim zvokom, nakar se je leta 1998 zmagoslavno pojavil na Slovenski popevki in s prijatelji dvigoval kozarce. Če je bilo obdobje 1977–1983 zanj avtorsko najplodnejše in najkakovostnejše, obdobje 1990–1998 vmesno, potem lahko po letu 1998 govorimo o njegovem ljudskem obdobju, s pesmimi, kot so Ženske, ki pijejo pivo, To mi delej, Dec ne more (That’s Amore), že omenjena Za prijatelje. Kulminacija albumov iz tega obdobja, ki nekako bledijo ob omenjenih singlih, je pričujoča plošča, ki nam pove zgolj to, da je Šifrer naredil nov album, še enega v nizu albumov iz ljudskega obdobja. Da ne bo napake, gostilniške šale zna še vedno bolj spretno obrniti kot naša turbofolk scena, da ne izpadejo popolnoma banalno, a česa več od plošče ne gre pričakovati, niti od singla Največje ljubezni, ki je nekoliko preveč generičen. Pa ne bom dejal, da bi mlajši Šifrer to naredil bolje, tudi ne, da je videti, da plošče dela bolj po inerciji (čeprav verjetno ni čisto tako), da je pred nekaj leti z Lipicanci zamudil odlično priložnost, da naredi res dober album o prehodu v zrela leta; dejal bom le, da album Srce in razum ni navdušil. Vsaj mene ne. Pesmi se bodo bržčas vrtele po radiu, zadaj je tudi medijska podpora založbe Dallas, vendar bi morale na koncu biti pesmi (osem jih je) tiste, ki bi ustvarjalca, kot je Šifrer (bil), popeljale naprej v zrela leta in upravičile tudi tolikanj razglaševani Abbey Road.

/.../ pričujoča plošča, ki nam pove zgolj to, da je Šifrer naredil nov album, še enega v nizu albumov iz ljudskega obdobja. Da ne bo napake, gostilniške šale zna še vedno bolj spretno obrniti kot naša turbofolk scena, da ne izpadejo popolnoma banalno, a česa več od plošče ne gre pričakovati /.../

Album je glasbeno umerjen v nekakšen sredinski rock, pomešan s countryjevskimi in folkovskimi nastavki, na to kaže že prisotnost Richarda Thompsona in nekaterih drugih glasbenikov z Otoka. Jani Hace je opravil levji delež glasbeništva tako v Angliji (pet pesmi) kot pri nas v studiu RSL v Novem mestu, kjer sta nastali dve pesmi in še ena v studiu RSL, kjer se Šifrerju priključi gospelovski zbor (zaključna Kje je Leon Lebar?). Poleg basa je Hace odigral še vrsto drugih glasbil, denimo klavir, kitare, perkašn, nekaj je tudi sprogramiral. Album je, čeravno avtorsko Šifrerjev, pravzaprav po drugi, izvršni plati prav toliko Hacetov, saj ga je tudi aranžiral in deloma produciral. Programsko je Šifrer pesmi iz Anglije postavil na začetek, novomeške pa na konec albuma.

Na plošči sta tudi dobrodelna pesem Za Blaža in omenjena pesem o vodji, komad Kje je Leon Lebar?, satira na današnje čase, ko politika varčuje, ljudje pa se prebijajo in zato želijo nekoga, ki bi jih razsvetlil, ki bi jim povedal, kako in kaj, kdo je »njihov« in kdo je »naš«. Zelo znana situacija, a naj bo to dovolj za zdaj. Napisana je manj na prvo žogo, kot bi glede na kontekst pričakovali, zato na plošči izstopa. Druga takšna satira je prvi single Naj se je, pije, uživa in počiva, nekakšna »budnica«, ki probleme naše politične vsakdanjosti odrine z nasvetom, da je bolje uživati v življenju, saj na politiko tako in tako ne moremo vplivati. Seveda je to mišljeno kot zabavljica, kot »pomiritev« ljudi, da je treba na življenje gledati pozitivno, a ustvarjalec, kot je Šifrer, bi gostilniško modrost »itak se ne splača pizdit« lahko na način lahke satire, kot je stvar zastavil, obrnil tudi v pouk, da dejansko lahko spreminjamo stvari, če hočemo in če smo dovolj enotni. Tako je pričujoči single zgolj sinteza slovenske mentalitete, ki v kiticah sicer adekvatno in naravnost opiše današnje stanje, refren pa pomirja nacijo, ki je že itak apatična. Seveda dopuščamo možnost, da je Šifrer napisal pesem »s ključem«, zgolj na videz veseliški napotek ljudem, da se je brez veze sekirat, v resnici pa je mislil ravno nasprotno: ljudje, ne ga srat, ne se pustit. Vendar ob tej misli nekako nismo čisto pomirjeni.

Paradigmatski za album in Šifrerjev novejši opus je pravzaprav komad Vsaj za en dan, ki povezuje Šifrerjeva vmesna leta z ljudskimi. Že na irski plošči je pel pesmi, kot je denimo Najstarejši dojenček na svetu, potem je imel na nasledniku irskega albuma Mojo čebelo, na albumu Čakam (1998) je podobno s pesmijo Luknja v duši, Vsaj za en dan pa za zdaj zaključuje ta niz. To, da bi Šifrer rad bil njen modrček, je v nekoliko okajeni družbi ali na veselicah seveda smešno, kot tudi aluzije na plodno zemljo in podobno, a podoba resnega ustvarjalca s tem vseeno zbledi. Toda kot rečeno, morda narobe razumemo vse skupaj, morda nam hoče Šifrer skozi te že izrabljene banalne aluzije pripeljati presežek, ki ga ne dojamemo; navsezadnje je nekaj podobnega bojda želel povedati že pred več kot tridesetimi leti z Martinovim lulčkom. Vendar nas ne uspe prepričati. Takisto ne s »smolarjevskimi« nauki v pesmi Z dvignjeno glavo (skozi plamene). Satira na ubadanje z videzom in staranje Ženske morajo imet ta zadnjo prav tako pade mimo. Ne zabava nas, zgolj zastavlja vprašanje: čemu? Ja, tudi eden verjetnih Šifrerjevih zgodnjih vzornikov, John Prine, sicer velik pesnik, je imel nekaj banalnih komadov, denimo Let’s Talk Dirty In Hawaiian, vendar jih je napisal izjemno malo, bolj ali manj kot »fillerje« na ploščah in za predah na nastopih (med resnimi temami), ni pa imel obdobja, v katerem bi v javnost pošiljal večinoma take stvari, prav nasprotno, v obdobju, ko je napisal Hawaiian, je bila njegova med poslušalstvom najbolj znana pesem pretresljiva Unwed Fathers. Na njegovi zadnji plošči iz leta 2005 najdemo izjemne pesmi o minljivosti, denimo Long Monday; navsezadnje pa že skoraj deset let ni izdal avtorske plošče, ker je raje ne izda, če nima povedati česa res presežnega. Tudi Richard Thompson z albumi ves čas drži raven resnega in pomembnega ustvarjalca, ki še vedno ni rekel zadnje besede. Šifrer je bržčas tudi še ni, vendar v zadnjem poldrugem desetletju ni niti hladen niti vroč. Album je zgolj še en postanek na poti tega obdobja.

NE SPREGLEJTE:


Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Kočljiva sredinskost
sobota, 19. april 2014
Koncert (pesmi) po meri časa
četrtek, 28. avgust 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
To ni blues, to je štajerski šanson
petek, 16. januar 2015
Te kaj še pesem nese?
sobota, 20. junij 2015
Piranski zaliv in njegove meje v glasbi
torek, 28. julij 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice