SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Dobra karma

Dobra karma

Gašper Prus
12. februar 2014

Prvenec zasedbe Karmakoma je produkcijsko dodelan in zrel prvenec, iz katerega vrejo mladostni elan in izkušnje.
Prvenec zasedbe Karmakoma je produkcijsko dodelan in zrel prvenec, iz katerega vrejo mladostni elan in izkušnje.
Karmakoma:
Imagination And Mechanical Metamorphoses
(ZARŠ, 2014)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/KARMAKOMA - Ctrl Alt Del.mp3

Karmakoma: Ctrl Alt Del

Na začetku letošnjega leta je pri Založbi Radia Študent (ZARŠ) izšel prvi album tria Karmakoma. Trio ustvarja v nekoč z alternativno glasbo prepojenem okolju mesta Krško oziroma, gledano širše, lahko govorimo o posavski regiji, kjer se je od zlatih devetdesetih na glasbenem področju marsikaj spremenilo. Predvsem je (žal) manj inovativnih glasbenih zasedb, a če vendarle omenimo ime, ki štrli ven, se pogovor ustavi pri eni in isti ključni osebi, Eneju Mavsarju. Brez pretiranega napihovanja lahko rečemo, da je to človek, ki drži pokonci Krško alter sceno že več kot desetletje. Po srednješolskih bendih, ki so hitro ugasnili, je njegov najdlje delujoči bend seveda kvartet The Lift. Z njim je nastopil na Klubskem maratonu (2005), izdal tri plošče in obredel nekaj Evrope. Zadnje tri ali štiri leta je ta zasedba v nenačrtovani hibernaciji, čeprav že pripravlja material za novo ploščo. Med drugim smo Mavsarja lahko opazili tudi v zasedbah Fortaste in La Chupachabra, s katerima pa ni vztrajal prav dolgo. Poleg tega ustvarja glasbo za filme Luksuz produkcije, ki prav tako domuje v Krškem. Njegova glasbena okupacija številka ena pa je ta trenutek zagotovo trio Karmakoma. Po nastopu na Klubskem maratonu 2011 je trojica lani praktično ustvarila in dodelala večino materiala s prvenca Imagination And Mechanical Metamorphoses.

Širina Mavsarjevega glasbenega nabora je navduševala že prej, vendar se je z novim bendom odpeljal na drugačno potovanje. Če so drugi njegovi projekti povsem kitarski, imamo sedaj opravka z zvočno sliko, ki jo navdihujejo elektronski ritmi in sintetizatorske melodije. No, še pred tem je treba omeniti, da je Enej tokrat ob sebi zbral dva skoraj desetletje mlajša glasbenika v podobi ritem sekcije: bobnarja Benjamina Kovača ter basista in klaviaturista Miho Škafarja. Kljub manj izkušnjam v primerjavi z vodjo benda je njuna odrska prezenca občudovanja vredna. Skupaj delujejo kot nekakšen elektro power trio, iz katerega bruha energija. Preverite kakšnega od njihovih koncertov.

Čeravno je celota na trenutke malce linearna in se nam občasno zdi, da smo vse skupaj že nekje slišali, bi si upal trditi, da se je trio sposoben spopasti tudi s kompleksnejšimi in bolj nalomljenimi izrazi znotraj žanra. Vsekakor je to zrel prvenec, iz katerega vrejo mladostni elan in izkušnje.

Trio nas na plošči skozi deset skladb popelje na precej preprosto glasbeno izkušnjo, kjer prevladujejo plesni ritmi, gladki sint zvoki in nevsiljiv vokal, ki nas nagovarja v angleškem jeziku. Če so na začetku ustvarjalne poti fantje v zvok vpletali tudi kitare, so te v pričujočem materialu skoraj povsem zaobšli. Zato je celota sedaj manj ostra in na prvo uho malodane primerna za aerobne vaje. Kljub temu lahko pozornejši poslušalec hitro opazi precej detajlov, ki delo tria postavijo v veliko bolj dodelan in tudi pretenciozen okvir. Fantje obvladujejo tako hitro ritmiko, ki na albumu prevladuje in navdušuje v komadih Nemesis in Ctr+Alt+Del, kot tudi počasnejše ritmiziranje, ki meji na dubovske vzorce. S to platjo odlično zaplavajo v skladbi Bedlam, s katero umirjeno in v odtujenosti zaključijo dobre pol ure dolgo glasbeno izkušnjo.

Kar predvsem navdušuje, je neverjetno dodelana produkcija. Fantje so se tega lotili v sodelovanju s Petrom Stojanovićem in opravili v svetovnem merilu vrhunski izdelek, kjer je poskrbljeno za vse detajle. Zmerno popačeni vokal plava v ozadju, sintetični boben suvereno nabija, v ospredju prevladujejo sinti, iz vsega pa bruha punkerska energičnost. Lahko bi rekli, da je zvok celo malce po ameriško nabildan, bombastičen, vendar za uho kljub vsemu ne agresiven.

Čeravno je celota na trenutke malce linearna in se nam občasno zdi, da smo vse skupaj že nekje slišali, bi si upal trditi, da se je trio sposoben spopasti tudi s kompleksnejšimi in bolj nalomljenimi izrazi znotraj žanra. Vsekakor je to zrel prvenec, iz katerega vrejo mladostni elan in izkušnje. 

NE SPREGLEJTE:


Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje
četrtek, 19. junij 2014
S prvim korakom odločno naprej
petek, 29. marec 2013
Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo
četrtek, 03. april 2014
Matura podgurskega duba
ponedeljek, 19. maj 2014
Lolita goes pop
sobota, 14. februar 2015
In kaj po tem?
nedelja, 12. oktober 2014
In Borghesia ustvari … ploščo
sobota, 20. september 2014
Žanrska mavrica v simfo estetiki
sobota, 08. september 2012
Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice