SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Dobri (?) stari (!) Tivoli

Dobri (?) stari (!) Tivoli

Jaša Lorenčič
23. september 2015

Jaša Lorenčič je glasbeni novinar in publicist, športni novinar, občasni literat in bloger, ki je pisal za Večer in številne druge medije. L. 2013 je bil razglašen za novinarskega debitanta leta. (Foto: Arhiv avtorja)
Jaša Lorenčič je glasbeni novinar in publicist, športni novinar, občasni literat in bloger, ki je pisal za Večer in številne druge medije. L. 2013 je bil razglašen za novinarskega debitanta leta. (Foto: Arhiv avtorja)

Nisem bil niti na Nirvani, kaj šele na Queen. Pa se mi vseeno vedno bolj zdi, kot da sem bil. Saj ... Še Vlado Kreslin je v komad Čas rojen za dva vtaknil tisto o dveh kartah za Queen v Hali Tivoli, o Nirvani pa smo se mi, ki smo bistvo rock muzike baje debelo zamudili, še in še naposlušali ter si razbijali glave, ker smo se pač rodili prepozno. Ker smo sčasoma res začeli verjeti, da so tisto bili pravi časi in da je marsikaj nekoč hodilo tja, pod Rožnik; ne pa tole zdaj, rebelde, tribute bandi in one-hit-wonderji. Hm.

Hala Tivoli je nekje vmes, vsaj meni se tako dozdeva, dobila podoben status, kot ga je imel, dokler ga niso porušili in zgradili novega, dobri stari Wembley. Vsem se je gabil, vse je bilo narobe z njim, ampak vsi so ga imeli radi. In pravijo, da zdaj novi nima duše. Zveni znano? Ja, primerjava Tivolija in Stožic se hitro ponudi sama od sebe že zato, ker za oba skrbi Šport Ljubljana. Ampak Tivoli je, zdaj ko obhaja 50 let, še kar tukaj. Še horseburgerji vztrajajo tam, zdaj pač v malo lepšem kiosku. Tivoli ne gre nikamor. Hej, še Eurobasket je gostil.

Kar vprašajte košarkarje Olimpije in vam bodo povedali, kako radi bi šli spet nazaj v tisto manjšo tivolsko dvorano, kjer je Zmago Sagadin mlel Evropo. Niti za šport dvorana sicer ni bila idealna, daleč od tega, že zavoljo svoje kockaste oblike ne, tako da so glavni evropski košarkarski stručkoti imeli le en nasvet: porušite zid med dvoranama in postavite eno. Kako bi bilo to šele pravo okolje za glasbo, še posebno rock'n'roll?

Ampak po 50 letih Tivoli ostaja, očitno, za rock, pop in večje koncerte najbolj smiselna, primerna, logična in preverjena izbira. Kar ni tako samoumevno. Sploh ne, Križanke so vmes dobile streho in Zoran Janković je zgradil Stožice. Prevelike in, kot se je hitro izkazalo, akustično neprimerne, Križanke pa so prišle na slab glas minulo poletje, ko je Darko Brlek na simbolični ravni pokazal, da se z ograjo in redarji ograjuje od statusa hrama slovenskega punka in rocka, kjer se je nekoč dogajal Novi rock. Pa še drage so Križanke, tako drage, da eni plezajo čez ograjo, organizatorji pa (spomnimo se samo Duran Duran) prodajo preveč vstopnic, da nekako poravnajo pregrešno drag najem, narod pa se medtem gnete kot sardele. Pri čemer zaradi ohranjanja kulturne dediščine ne sme nihče niti vode nesti v sam amfiteater. Narobe, zelo narobe.

In Tivoli? Tam je, kjer je bil. Kot da bi se pločevinasto vsem skupaj na veliko smejal v brk. Pleh, ki preživi vse čase. In zdaj, navzlic drugim opcijam, bo letos gostil obletnici dveh slovenskih bandov: Big Foot Mame (25 let) in Mi2 (20 let). »Ampak zadnje čase je bila tivolska dvorana koncertno malo bolj zanemarjena,« pravilno ugotavlja Robert Novak – Flik, basist in menedžer skupine Mi2. Ima prav, letos je tam nastopil le Toto, zadnji večji koncerti pa so bili Dream Theatre, Nick Cave & the Bad Seeds, Slash in Nelly Furtado, če se ustavimo pri letu 2013.

Tivoli, tudi takšen, kakršen je, za oba banda ostaja najbolj preverjena varianta. Najbrž zato, ker je že s svojo kapaciteto zelo obvladljiv. Če ne bo dobrega obiska, se lahko v mali dvorani oder obrne in stvar vseeno nekako ohrani videz. Če je pa naval hud, se koncert iz majhne preseli v veliko dvorano, kot se je to primerilo prav zdaj Big Foot Mami in se bo nemara tudi pri Mi2. Ljubljanski rockerji so že desetletnico praznovali prav v Tivoliju, kar je bil takrat fenomen že zato, da je kak slovenski band sploh praznoval svojo obletnico, se spominja frontman Grega Skočir. »Do takrat smo že dvakrat razprodali Križanke, morda zato Tivoli sam po sebi ni bil tako impozanten.« Kot bi bile seveda danes Stožice. A tja ni šel še noben slovenski band, vsaj v dvorano ne; Siddharta (si) je poklonila (drugi) stadion. Z nekaj utopičnega pretiravanja, zakaj pa ne? Ker je finančno prevelik zalogaj? »Ja, sicer pa so zalogaj po svoje tudi že Križanke, kamor gre manj ljudi kot v Tivoli, cena najema in produkcije je pa podobna,« pravi Flik, ki ne pozabi pristaviti, da so Stožice vse bolj oz. še vedno izključno športna dvorana. Pa saj je tudi Tivoli; ravno to povezavo s športom (kar je bil tudi razlog, da so se odločili zanj) vidi tudi Skočir: »Tivoli ni bil narejen za koncerte, nobena dvorana ni primerna za rock'n'roll, ne velika ne mala.«

Tak'le torej 'mamo. Tivoli še zdaleč ni idealen. O, joj. Niti od blizu. Gužvanje mimo starega šanka v malo dvorano ni bilo prav nič romantično, nič nostalgije ni bilo v potencialnem stampedu niti na Dnevu 202. WC vrste, denimo na Whitesnake ali Motörhead, so bile take, da si poleg karte dobil še napotnico za urologijo. Po balkansko so se organizatorji znašli v preteklosti tako, da ti je varnostnik dal odrezek vstopnice, šel si pet metrov stran, ven, pomočil drevo in šel lepo nazaj. Pivo je v parterju teklo tako grozovito počasi, da si ga naročil pri tretjem komadu in ga dobil tam nekje okrog bisa. Ko so pomislili, da bodo s kavcijo (za 2 evra!) prinesli nekaj evropskega duha, so si zabili avtogol in s tem vse večjemu številu tistih, ki s(m)o v tujini videli vse več koncertov, ker jih pri nas tudi zaradi infrastrukture ni bilo, dali občutek, da nas ima pri taki organizaciji in takih cenah kart nekdo za norca. Tudi zato so se postavile Stožice, kamor pa sta v zadnjem letu prišla le Bryan Adams in Eros Ramazzotti.

Na moje vprašanje, ali je Tivoli hram slovenskega rock'n'rolla, sogovornika pritrdita, čeprav so, poudarita, to na neki način seveda tudi sezonske Križanke, kjer je Big Foot Mama slavila 20-letnico, medtem ko so petnajstletnico priredili v zadnji opciji, ki še ostane, na Gospodarskem razstavišču. Od tega, da bi muzej slovenske glasbe imel v Tivoliju kak resnejši kotiček, kot imajo Stožice hram slovenskih športnikov, smo še leta stran. Vseeno so se v Mi2 odločili, da bodo proslavili obletnico v prestolnici. In ne, recimo, v svojem Rogatcu. »Hm, da bi prišlo več tisoč ljudi v tisto, se opravičujem, vukojebino v Rogatcu na meji s Hrvaško? Kot ste rekli, smo vseslovenski band, pošteno se nam zdi, da naše delovanje obeležimo v glavnem mestu. Štajercem bomo itak omogočili posebni koncertni vlak. Vse, ki živijo do Trojan, bomo na koncert nekako že spravili mi,« v tipičnem slogu pravi Flik.

Ampak dober PR v tem trenutku precej bolj potrebujejo tako Križanke kot zlasti Stožice, kamor se nihče niti ne upa oziroma niti ne pomisli nanje, kot pravijo v Big Foot Mami in v Mi2. Torej, tu je še vedno dobri stari Tivoli. Najbolj ziher opcija med vsemi. Četudi škripajo zvok, logistika, organizacija in vse ostalo. Ampak je tu. Hram.

Strinjam se s Skočirjem, da je Tivoli po svoje kulten. Je in bo, že zato, ker so tam stali Freddie Mercury, Kurt Cobain, Louis Armstrong, Frank Zappa, The Ramones ... In ker se je tam začela slovenska rock zgodba s Kameleoni, na kar je prav v Tivoliju spomnil Dragan Bulič s svojim čungalungasto pokaži-kaj-še-znaš raztegnjenim buličstockom. Siddharta je tam odtekla svoj maraton, Hazard se je ponovno zbral, Jan Plestenjak je razprodal veliko dvorano, Tabu je prav tam z Nino Vodopivec dosegel svoj vrhunec in Dan 202 se je v mali dvorani sijajno obnesel. Morda se kje drugje ne bi, čeprav sem takrat tudi v svojem povzetku bentil čez nesposobne redarje, ki so odganjali ljudi s kupljeno pijačo in podobno.

Nasploh je manjša dvorana tista bolj legendarna, bolj za šus. V zadnjih letih so The Stooges v manj kot eni uri izprašili material, očarala sta pubeca iz Air, več kot zadovoljil je Slash, navdušil je Jean-Michele Jarre. V tem je finta Tivolija: da ti gre vse na živce, ker ni nič tako kot v tujini, vsepovsod je vrsta, ampak koncert je pa potem vseeno dober (seveda ne vsi, še zdaleč ne) oziroma še boljši. Ker glasba presega omejitve. »Kultna je najbrž zato, ker vsak ve, kaj bo, ko pride tja. Od bandov do publike,« verjame Skočir. Seveda je po svoje žalostno, da Stožice niso magnet in ne privabljajo tako kot zagrebška Arena, ki je, če pustimo ob strani dejstvo, da je Zagreb pač večji od Ljubljane, gostila tudi domače izvajalce. Ker je začetna tam-še-nisem-bil evforija kmalu skopnela, je tudi tam sicer spet postal aktualen zlasti Dom sportova, zgrajen sedem let za Tivolijem.

Dejstvo, da gresta tako Big Foot Mama kot Mi2 obletnici praznovat v Tivoli, je za dobro staro dvorano seveda kompliment. In obratno. Fantje iz Mi2 so, mimogrede, fiksirali svojo obletnico na december, ko je izšla Črtica, zato bi Križanke seveda odpadle. Ampak dober PR v tem trenutku precej bolj potrebujejo tako Križanke kot zlasti Stožice, kamor se nihče niti ne upa oziroma niti ne pomisli nanje, kot pravijo v Big Foot Mami in v Mi2. Torej, tu je še vedno dobri stari Tivoli. Najbolj ziher opcija med vsemi. Četudi škripajo zvok, logistika, organizacija in vse ostalo. Ampak je tu. Hram.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice