SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Dubstep kot kultura in način življenja

Dubstep kot kultura in način življenja

Goran Kompoš
19. julij 2012

Nataša Muševič – Dot. (foto: produkcija Photoart.Si)
Nataša Muševič – Dot. (foto: produkcija Photoart.Si)

Naposled smo dočakali dolgometražni avtorski album dubstepa oziroma bass glasbe domačih ustvarjalcev. Pa ne kakršenkoli album. Prvenec Calling Home producentke Nataše Muševič – Dot. poznavalci uvrščajo med najzanimivejše dosežke domačih elektronskih ustvarjalcev, že pred tem pa so njeno glasbo pohvalili tudi v Veliki Britaniji, zibelki dubstepa in sodobne basovske glasbe. Kljub mladosti ima za seboj pestro kariero in več zanimivih izkušenj kot marsikateri producent, ki se z glasbo ukvarja dlje kot Nataša šteje let. Pri petih se je začela učiti igrati klavir, ob koncu osnovne šole je sestavila svoj prvi bend, pri šestnajstih je jamala na (ob)jazzovskih dogodkih, sodelovala z nekaterimi najzanimivejšimi domačimi kreativci, ob zaključku gimnazije pa je v iskanju inovativnih glasbenih smernic Ljubljano za nekaj let zamenjala za London. Tam je diplomirala na SAE inštitutu, ustanovila svojo prvo založbo, Immigrant Recordings, in bila s svojo glasbo prisotna na pionirskih dogodkih DMZ, kjer je ideje redno izmenjevala z dubstepovskimi somišljeniki, med katerimi so v naslednjih letih mnogi postali največji zvezdniki te zadnje odmevne klubske elektronske prakse. Njena glasba je našla pot celo na radijske frekvence BBC-ja, po vrnitvi v Ljubljano pa smo jo srečevali v navezah z različnimi domačimi (večmedijskimi) ustvarjalci. Za Odzven je spregovorila o svojih zanimivih izkušnjah, o dubstepu kot kulturi, o svojih načrtih …

 

Dubstep velja za zadnjo veliko elektronsko (r)evolucijo in se bliža starosti, v kateri nova klubska elektronska glasba ponavadi začne izgubljati zagon. V kakšni kondiciji je dubstep po petih, šestih letih?

Odvisno kje. Posamezne države ponavadi začnejo posnemati glasbene novitete pozneje, v primeru Slovenije s pet- do desetletno zamudo.

V Slovenijo so dubstep uvozili že pred kakšnimi petimi leti, ampak takrat se ni prijel.

Prvi dubstep party je pred kakšnimi štirimi leti naredila ekipa Radyoyo, ki je v Sub Subu gostila Mala in Sgt Pokesa, s katerima sem se že prej spoznala v Londonu. To je bil čas, ko je bilo zaradi slabe infrastrukture in pogojev lažje in ceneje organizirati klubski večer v središču Londona kot pa na Metelkovi. Takrat sem bolj spremljala dogajanje v Londonu, zato pravzaprav ne vem, koliko je bil dubstep pri nas prisoten po tem partiju v Sub Subu, se je pa enkrat takrat v klubu K4 pojavila ekipa Krunch it!, ki se še danes trudi s promocijo te kulture v Sloveniji.

Zdi se, da priljubljenost dubstepa v Veliki Britaniji v zadnjih letih precej niha …

Dubstep je tam še vedno zelo popularen, a je treba ločiti med kulturo, ki živi med producenti, in komercializacijo žanra v zadnjih letih. Eden od razlogov, da sem se iz Londona vrnila v Ljubljano, je bilo dejstvo, da so tamkajšnji producenti in didžeji vse pogosteje začeli hoditi na turneje po Evropi in ZDA. To jim je ceno dvignilo tudi v Londonu, začeli so nastopati le še na velikih žurih, v masovnosti se je začela izgubljati tista izvirna kultura in situacija zame naenkrat ni bila več inspirativna. Dubstep beleži neko novo dinamiko, žal pa je v njej vse manj priložnosti za druženje in izmenjavanje idej med producenti.

Še bolj kot to se mi zdi pomembno dejstvo, da dubstep pri nas nikoli ni našel stika s tisto izvirno kulturo, kar je bilo logično pogojeno s subjektivnimi okusi posameznikov, ki so dubstep predstavljali tukajšnji publiki.

Ko je dubstep začel krojiti klubsko dogajanje, je bilo mnogo rejverjev – predvsem tistih, ki so kot ultimativni plesni žanr videli drum and bass – precej skeptičnih do novih, počasnejših smernic.

Ko smo v Londonu noreli na partijih, je bilo v Sloveniji do dubstepa še vedno veliko zadržkov, zato ljudem tukaj že dolgo razlagam, da gre za plesno glasbo. Drum and bass je že zaradi hitrejšega ritma dojemljivejši za množico, obenem pa bistvo dubstepa zaživi šele na dobrem ozvočenju. Še bolj kot to se mi zdi pomembno dejstvo, da dubstep pri nas nikoli ni našel stika s tisto izvirno kulturo, kar je bilo logično pogojeno s subjektivnimi okusi posameznikov, ki so dubstep predstavljali tukajšnji publiki. Gotovo pa tukaj zagovarjam čim večjo raznolikost, da imajo mladi pač možnost izbire.

Po drugi strani je publika precej občutljiva do klubske glasbe, ki izstopa iz nekih predvidljivih okvirov.

Sama imam sicer zelo rada avantgardno, eksperimentalno glasbo, a razumem tudi to minimalistično, urbano kulturo, ki ne funkcionira po akademskih obrazcih, analizah. Klubska elektronika je v svojem bistvu zelo preprosta: producenti v klube prinesejo nov beat, in če se prime pri publiki, ta postane osnova za razvijanje žanra in inovacije. Pri avantgardni glasbi je ustvarjanje bolj premišljeno in ni (nujno) vezano na okolje, medtem ko klubsko glasbo pomembno sooblikuje prav odziv publike. Čeprav imam za sabo akademsko izkušnjo in dobro poznam teorijo, mi je bil izziv razumeti prav to urbano kulturo, ki temelji na gibanju, komunikaciji ljudi v klubu.

Da razumeš to kulturo je treba obiskovati partije v tujini …

Definitivno. Mislim, da je prva napaka ljudi, ki bi radi organizirali elektronske žure v Sloveniji, nepoznavanje same te kulture. V teoriji se sicer lahko izobraziš preko interneta, plošč, ampak doživeti to dogajanje v klubu, v praksi, to je nekaj povsem drugega.

Bila si zraven, ko se je dubstep začel postavljati na noge.

Spomnim se, ko sva se na enem zgodnejših partijev pogovarjala s Skreamom in se mu je zdelo blazno zanimivo, da razumem to idejo svežega zvoka, ki ni vezan na meje dotakratne produkcije, čeprav sem iz Slovenije. Vsak producent je imel svoj pogled na to, kako inovativne ideje stlačiti na isti, plesni BPM, termin »dubstep« pa se je pojavil šele pozneje. Producenti s(m)o se takrat zelo upirali takšnemu predalčkanju.

V južnem Londonu se vse dogaja okoli bass glasbe (...) slišiš jo pri mesarju, na avtobusu lahko v vsakem trenutku slišiš vsaj enega MC-ja …

Producenti so imeli verjetno različna izhodišča?

V Londonu je bilo to pogojeno lokacijsko. V južnem Londonu se vse dogaja okoli bass glasbe, kar sem imela priložnost spoznati med bivanjem v Brixtonu. Bass glasbo slišiš pri mesarju, na avtobusu lahko v vsakem trenutku slišiš vsaj enega MC-ja … veliko je revščine, življenje je trdo, zato zatočišče iščejo v glasbi. No, če Brixton velja za geto v očeh bolj finih Angležev, je Croydon (kreativni center dubstepa) geto celo za Brixtončane. Veliko je bilo jamajškega vpliva, ampak v nastanek dubstepa je bilo vpetih tudi veliko belskih producentov, ki so imeli za seboj različna (elektronska) izhodišča. Poudarila bi predvsem njihovo odprtost do različnih žanrov, kar je še ena stvar, ki jo zelo pogrešam v Sloveniji.

Omenila si svojo akademsko izkušnjo – si klasično izobražena pianistka in verjetno si se za klavir odločila že zelo zgodaj. Se je to zgodilo na vzpodbudo staršev?

Klavir sem začela igrati pri petih letih, nekje v puberteti pa sem se začela spraševati, zakaj raje ne igram v (rockovskem) bendu. Klasična glasba mi je dala vpogled v glasbeno teorijo, ki je drugod ne bi mogla dobiti, zato sem staršem za vzpodbudo zelo hvaležna.

Se morda spomniš prelomnice, ko te je poleg klasike začela zanimati tudi popularna glasba?

To sem spoznavala preko starejšega brata. Najprej rockovsko glasbo, pozneje tudi drum and bass in sorodne muzike. Takrat sem začela raziskovati kitaro in s prijateljico sva naredili celo svoj prvi garažni bend. Na začetku gimnazije me je začelo zanimati še jazzovsko petje, obiskovati sem začela tudi drum and bass žure.

Zanimivo, celo presenetljivo je, da so te že v najstniških letih zanimale tako različne glasbene prakse. Mladež se pri tej starosti običajno skoraj obsesivno identificira z enim samim žanrom …

Verjetno je pri meni to pogojeno tudi z družino. Oče je bobnal v originalni postavi zasedbe Begnagrad, mama ima za sabo srednjo šolo klasičnega klavirja, brat pa je domov nosil najrazličnejšo underground glasbo. Posledično sem bila vedno zelo tolerantna do različnih praks oziroma o glasbi nikoli nisem razmišljala v žanrskih okvirih.

Zanimivost, za katero morda ne vedo niti nekateri tvoji znanci, je, da si odpela spremljevalne vokale na Ali Enovi plošči Red'a'Red.

Do sodelovanja z Alijem sem prišla preko Srečne Mladine. Takrat me je zanimalo vokalno izražanje, oni pa so za koncert pred zasedbo Kosheen v Hali Tivoli (2003) potrebovali pevko, ki bi odpela spremljevalne vokale. Brez kakšnih resnih pevskih izkušenj so se mi takrat, pri šestnajstih letih, razumljivo tresla kolena (se nasmeji). Snemanje Ali Enovega albuma pa je bila moja prva studijska izkušnja session pevke.

Kmalu zatem si začela s produciranjem drum and bassa.

Da, začela sem z drum and bassom, hip hopom in predvsem lažjo, bolj melodično obarvano glasbo, ki sem jo ustvarjala z glasbenim softwarom Reasnom.

V primerjavi z nekaterimi pionirji dubstepa, ki so glasbo ustvarjali s Fruity Loops (z današnje perspektive primitivnim glasbenim softwarom), si bila torej korak spredaj.

(se nasmeji) Ko sem prišla v London na enega od prvih DMZ-jevih partijev, kjer smo se producenti pogovarjali samo o zvoku in glasbi, so bili Angleži navdušeni. Sama sem bila vedno ponosna na to, da sta Skream in Benga (pionirja in najpopularnejša producenta dubstepa) vse naredila s Fruity Loopsi, še toliko bolj skozi mojo izkušnjo na SAE, kjer so vsi uporabljali najnovejšo hi-end tehnologijo, ampak ponavadi niso končali niti ene skladbe. Ob dobri ideji so razne frustracije zaradi manjka opreme prav smešne.

Je bila ta zafrustriranost stvar posameznikov? Kakšna je bila tvoja izkušnja s SAE?

Zdi se mi prav, da v industriji obstaja profesionalizem, kar zadeva opremo in zvok, predvsem skozi prizmo postprodukcije.

No, tudi dubsteperjem so zvok izpilili v masteringu.

Točno tako. Tu velja omeniti mastering studio Transition, ki je dubsteperjem vsak petek rezal dub plate in je iz teh skladb znal izvleči najboljše. Bili so edini, ki so pravzaprav razumeli dubstep, kar je bilo pogojeno tudi z njihovo situiranostjo v južnem Londonu. Težko pa bi v njihovem primeru govorili o profesionalizmu, nenazadnje je šlo za šestnajst-, sedemnajstletnike, ki so v petek zvečer vinile vrteli pred petdesetglavo publiko. Ampak s tem so pomembno podpirali novo kulturo, ki je v naslednjih petih letih na noge postavila nov trg v svetovnem merilu.

Če se vrneva še malo k SAE, je bila to zate pozitivna izkušnja?

Bilo je tudi nekaj negativnih izkušenj, predvsem zato, ker gre za privatno izobraževalno inštitucijo, sama pa sem izhajala iz sistema javnega izobraževanja. To mi je dalo širši vpogled v sistem kapitalizma in smer izobraževanja, ki se ji vse bolj približujemo. Sem pa imela izjemno srečo s profesorji. Moj mentor pri diplomski nalogi je bil več kot deset let odvetnik založbe Ninja Tune, zato je prevladala pozitivna izkušnja in študija ne bi zamenjala za nič drugega. Tukaj moram omeniti še podporo ministrstva za kulturo, ker si sama študija finančno ne bi mogla privoščiti.

V London sem šla predvsem zato, ker sem se spraševala, kaj je tisti vzrok, ki botruje nastanku novega žanra, kulture v določeni sredini, in posrečilo se mi je, da sem se ob pravem času znašla na pravem mestu.

Je odločitvi za selitev v London bolj botroval študij ali dubstep?

V London sem šla predvsem zato, ker sem se spraševala, kaj je tisti vzrok, ki botruje nastanku novega žanra, kulture v določeni sredini, in posrečilo se mi je, da sem se ob pravem času znašla na pravem mestu. Takrat sem ravno maturirala na bežigrajski gimnaziji, zato sem se morala odločiti za študij, in ker sem za lastno glasbeno produkcijo porabila že ogromno časa, sem vedela, da kakšnega drugega študija ne bi naredila, saj bi cele noči ustvarjala nove skladbe. Najprej sem sicer razmišljala o študiju umetnosti, potem pa je brat videl razpis za študij zvočnega inženirstva in sem vedela, da je to tisto pravo. Prvih šest mesecev je bilo napornih, ker sem bila brez štipendije in sem si bivanje ter študij plačevala z delom za točilnim pultom. Takrat so me prijatelji za sostanovalko povabili v Brixton, obiskala sem enega prvih DMZ-jevih partijev, tam pa me je novo dogajanje povsem prevzelo in spremenilo življenje. Od tamkajšnjih producentov bass glasbe sem dobila reference, si z njimi pridobila štipendijo in se ustalila v Londonu.

Takrat si začela sama ustvarjati dubstep, kmalu pa si se našla s Subeeno in skupaj sta na noge postavili založbo Immigrant Recordings. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?

Na začetku nas je bilo na DMZ-jevih dogodkih vsega nekaj deset producentov dubstepa, zato smo se vsi poznali. Ker sva bili s Sabino (Plamenovo) takrat praktično edini producentki, so naju seznanili, odločili sva se za sodelovanje, po uveljavljeni praksi ustanovili svojo založbo in najino glasbo so na DMZ-jevih večerih kmalu začeli vrteti tudi drugi didžeji/producenti.

Letos si pri svoji novi založbi, Readwritemusic, založila svoj prvi dolgometražec Calling Home, ki je bil menda dokončan že leta 2009.

Album je bil zadnja stvar, ki sem jo dokončala v Londonu, ob vrnitvi v Slovenijo pa se mi je glasbeni trenutek nekoliko ustavil, tudi zato, ker sem začela delati multimedijske projekte. Album sem naredila v težkem življenjskem obdobju, temačno glasbo pa mi je bilo še toliko težje predstaviti v slovenskem okolju, kjer prevladuje bolj vesela, »uptempo« glasba. Tukaj gre zahvala distributerju, ki se mu je po treh letih še vedno zdelo vredno založiti ta album, hkrati pa sem se za sporočili albuma končno suvereno počutila tudi sama. Ker mi ni vseeno, v kakšnem svetu živim, sem se ta sporočila odločila posredovati tudi skozi besedila. Me je pa angažiranost skozi glasbo zanimala že v preteklosti.

Vokale si posnela tudi v studiu pri Malu (še en pionir dubstepa). Verjetno je bila to lepa izkušnja, a predvidevam, da ima kot eden od pomembnejših producentov precej poln urnik.

Že prej sem ga pogosto obiskovala v njegovem studiu, potem pa sva enkrat prišla na idejo, da mi posname vokale. Ljudem je res težko pristopiti do producenta njegovega kova, ampak gre za povsem prizemljenega človeka, s katerim sva se nenazadnje poznala že pet let. Že dolgo se pogovarjava tudi o tem, da bi skupaj naredila kakšno skladbo.

A moram pripomniti, da ima mnogo ljudi še vedno težave pri ločevanju tega, kar počnejo didžeji, in tega, kar počnejo producenti.

Album je bil pri poznavalcih elektronske glasbe odlično sprejet, vendar se zdi slovenski prostor absolutno premajhen za ustvarjalko, kot si ti.

V Slovenijo sem se vrnila predvsem zaradi kvalitete življenja, sicer pa sodelujem s tujim distributerjem. Tukaj v resnici nimaš prav velike izbire. Lahko bodisi ustvarjaš primitiven pop in upaš, da se bo kaj prodalo, ali pa nastopaš po kavarnah in mini koncertih, ampak to ni v mojem interesu. Vedno sem raje ustvarjala v studiu kot hodila na turneje, ki so tudi zelo naporne. A moram pripomniti, da ima mnogo ljudi še vedno težave pri ločevanju tega, kar počnejo didžeji, in tega, kar počnejo producenti. Pa ne ciljam na to, da je en več vreden od drugega, ampak producentsko delo v resnici terja ogromno energije.

Menda že pripravljaš izid prve kompilacije slovenskega dubstepa.

Stvari se premikajo in odziv, predvsem s strani mladih, še neuveljavljenih producentov, me je pozitivno presenetil, zato močno upam, da mi bo uspelo celotno kompilacijo sestaviti le iz skladb domačih ustvarjalcev. Še enkrat vabim vse producente, naj premagajo sramežljivost in me kontaktirajo, da bo njihova glasba prišla do zainteresirane publike.

NE SPREGLEJTE:


Dubovsko-elektronska lekcija
petek, 28. februar 2014
„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko
sreda, 02. januar 2013
Žongliranje z beati v dveh hitrostih
ponedeljek, 30. april 2012
Žanrska mavrica v simfo estetiki
sobota, 08. september 2012
Vabilo na ples
ponedeljek, 05. maj 2014
V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011
petek, 21. oktober 2011
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015
Uf!
ponedeljek, 11. junij 2012
Totaliteta prostora – prostorska totalnost
torek, 27. januar 2015
Solidna forma domače elektronske stalnice
sreda, 14. marec 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice