SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Dva glaža kumar, pet lepih besed …

Dva glaža kumar, pet lepih besed …

Jože Štucin
09. marec 2012

Festival slovenskega šansona razpisuje in izvaja 1. program RTV Slovenija in ima tekmovalni značaj.
Festival slovenskega šansona razpisuje in izvaja 1. program RTV Slovenija in ima tekmovalni značaj.
Različni izvajalci:
Festival slovenskega
šansona 2011

(ZKP RTV SLO, 2011)

Zgodovina šansona na Slovenskem je izvirna. V preteklosti je bila ta zvrst precej spregledana in le redki ustvarjalci so jo jemali za kaj več kot zgolj rariteto in specifiko; a kljub temu ne moremo reči, da se ni na tem področju nič dogajalo. Za pionirja in utemeljitelja pri nas velja legendarni Frane Milčinski Ježek, ki je skozi šansone in songe kukal v svobodnejši svet. Pred njim, v šestdesetih letih, je bil šanson maskiran v popevko, rasel je prikrito, a ne brez odličnih poganjkov. Zlata doba slovenske popevke, ki so ji podobo dali izurjeni glasbeniki in priznani poeti, se je le počasi profilirala po zvrsteh. Do pravega preboja je prišlo šele z odmevnimi projekti Vite Mavrič, ki je zvrst popeljala med široke množice odjemalcev. Njen vsakoletni koncert v Cankarjevem domu je vedno razprodan, ljudje očitno želijo slišati tudi besede, ne samo lepih refrenov brez vsebine. Šanson, ki je na začetku veljal za lahkotnejšo zvrst, se je počasi uveljavil v umetniških krogih in se povzdignil na raven artistične izraznosti.

Če poiščemo paralelo s klasično glasbo, bi ga lahko primerjali s samospevom, obliko, kjer sta melodija in tekst v popolnoma enakovrednem in enakopravnem razmerju. Popularnost šansona se dviguje tudi s pomočjo tematskih koncertov in festivala šansonov, kjer se zbere precej pisana družba izvajalcev. Čas je spet tak, bi lahko dejali, da se malemu človeku dogaja veliko več, kot je pripravljen prenašati brez odziva. Na tej točki ima šanson (zaradi tehtnosti besedila) veliko možnosti, da doseže širok spekter poslušalcev, kar se nenazadnje tudi dogaja. Svoje dodajajo še instant izdelki komercialne glasbene produkcije, ki ponujajo le površinske učinke in ciljajo na gluhe in neuke konzumente. Praznina, ki ob tem nastaja, prav kliče (tudi) po šansonu. Zvrst, ki smo jo pri nas precej na široko razprli na stilne podvrste, je v mnogih primerih vseeno bližje intelektualni popevki kot pa klasičnemu šansonu francoske tradicije, kjer sta duh kabareta in intimnost izrazitejša. Tudi recitativ (»recitirano petje«) se je postopoma izgubil in meje te žlahtne glasbene oblike se da določati le še s tehtnostjo vsebin.

Večina pesmi se lirično poigrava z ljubeznijo, najžlahtnejšo konturo poezije, ki se rada vrine tudi v splošnejše teme. Tokrat
je presenetljivo malo družbenokritičnih tem.

O slednjem priča tudi Festival slovenskega šansona, ki ga že kar nekaj let razpisuje in izvaja 1. program RTV Slovenija in ima tekmovalni značaj. Plošča, ki so jo izdali ob lanskoletnem festivalu (oktober 2011), prinaša enajst novih skladb, zadnja, dvanajsta, pa je nagrajena skladba Magnolija Mihaela Lajlerja iz leta 2010, ki jo je izvedla skupina Uglašena riba s pevko Nušo Ofentaušek. Zadnji izbor je stilno resnično barvit, vsem skupen pa je izrazni element izpovedi. Večina pesmi se lirično poigrava z ljubeznijo, najžlahtnejšo konturo poezije, ki se rada vrine tudi v splošnejše teme. Tokrat je presenetljivo malo družbenokritičnih tem. Delno je to popravila zabavna skladba Tržna niša (besedilo pesnice Veste Vanelli), ki jo poje Petra Polak. Čeprav gre za lahkotno kritiko knjižnega založništva, ki se redi na izdajah kuharskih knjig, ima pesem pikro ost, ki bo koga nemara zbodla. Političnih vsebin, kar bi (tudi) lahko bila zanimiva tržna niša, pa praktično ni, niti v fusnotah ali didaskalijah. Kar, če smo iskreni, sploh ni tako slabo, saj se s tem odpira prostor za bolj osebne in relevantnejše zgodbe, medtem ko je politika stik z realnostjo (beri s šansonom) že zdavnaj izgubila.

Že prva skladba, Hotel za srečo, ki jo izvaja Ani Frece, je antizgodba o ljubezni, ki je v resnici ni – »veže nas«, pravi pesnik, le »praznine strah«. Posebnost te skladbe je raperski vložek, ki dokaj običajnemu napevu doda nekaj soli. V drugi skladbi, Skrbi moje, dobro jutro!, je Marino Mrčela postavil ogledalo dnevu, vsakdanjosti, kjer se kopičijo čisto navadne skrbi, ki nas zasledujejo od zibelke do groba. Duhovita poanta sicer nima dovolj izrazite izvedbe, vsekakor umanjka element strastnosti, ki pa ga skuša v skladbi Pohujšanje povzdigniti na dostojnejšo raven Boris Cavazza Quartet. Cavazzi se pozna, da ni pevec, zato se bolj zanaša na ekspresivne učinke recitativa. Na trenutke precej uspešno, četudi precej klasično in v preverjenem timbru starih mojstrov šansona. Pesem ima vsekakor duhovit tekst, kjer po deželi (mestu) »zibaje v bokih pohujšanje gre« in »na vse strani hormoni norijo, / za svoje možičke se žene bojijo«. Slednji nato v svoji zamračenosti pomorijo svoje ženičke. Iskrica v pesmi protežira živ(alsk)o strast, čisto erotiko, ljubezen z veliko začetnico … v nič pa devlje malomeščansko moralo in licemerno vsakdanjost.

V nadaljevanju plošče nas najprej lepo nagovori Matej Krajnc s pesmijo Na skriti strani tvojih rok. Svoj šanson ovije v mehko vato nežne pesmi, nekako v (e)senci dobre stare country pesmice, ki bi bila lahko tudi hit. Bogastvo pristopov in nadgradenj predstavlja Davany s skladbo Ta tvoj svet, kjer se avtor poigrava z jezikovnimi bravurami »italijansko-slovenskega slenga«, ko riše »ta lep / in žalosten svet«. Na kolorit dobrega starega Ježka spominja skladba Premika se, ki jo izvajata in podpisujeta Jana Kvas in skupina Uglašena riba. Ploščo lepo zaoblijo še Sreča se rodi v pričakovanju, ki jo izvaja Tristan, skladbo Na poti domov, ki je na festivalu zmagala, zapoje Katja Šulc (vse je delo Nina de Glerie), Anika Horvat zapoje precej popevkarsko umerjen Portret, Anina Trobec in zasedba Soddiha pa s pesmijo Tiha plošči zašilita satirično noto. Verzi nas takole šegavo nagovarjajo: »Dva glaža kumar, pet lepih besed. Preveč je sranja, / ne moreš kar umret.«

Plošča kot celota je zgleden presek neke krajše faze v razvoju slovenskega šansona. Mnogi stari mački se festivala očitno niti ne udeležujejo, je pa zato več priložnosti, da se na trnovo pot do »pesmi« podajo mladi (ali manj znani) interpreti, ki na svoj La vie en rose še čakajo.

NE SPREGLEJTE:


Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zaz
petek, 11. maj 2012
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Suprematizem in renesansa
torek, 25. junij 2013
Songov polna ciza
sreda, 08. januar 2014
STIHI MOJIH DNI: Janez Menart in nekaj izbranih poglavij iz slovenske glasbe
torek, 01. april 2014
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice