SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Dve programski rešitvi

Dve programski rešitvi

Primož Trdan
17. april 2011

Marko Letonja je vodil Orkester sklada veronske Arene (fotodokumentacija: Hrvatsko društvo skladatelja)
Marko Letonja je vodil Orkester sklada veronske Arene (fotodokumentacija: Hrvatsko društvo skladatelja)

V Zagrebu se izteka tamkajšnji Glasbeni bienale, pred dnevi pa so se že sklenili z njim združeni Svetovni glasbeni dnevi. Slednji, osrednja manifestacija Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, se s svojim koncertnim delom tesno prepletajo z bienalom, s tem da iz skupnega programa izstopata dve dokaj jasno razločeni programski vodili. Koncertne sporede Svetovnih glasbenih dni tvorijo skladbe, izbrane na razpisu Call for Works, in takšen sistem priprave programa seveda komajda lahko zagotavlja konsistentno kakovost izbranih del. Program bienala se je na drugi strani zdel pripravljen veliko skrbneje, čeprav tudi v »bienalnem« delu festivalskega dogajanja ni manjkalo nekaterih šibkih točk. Če je bila vsebina bienala nekako osmišljena, to težje rečemo za Svetovne glasbene dneve, ki prepogosto delujejo kot rutinsko zapolnjevanje programskega prostora. Takšno sliko je bilo mogoče razbrati že v prvih dneh obeh festivalov.

Klasiki novejše klavirske glasbe
Zagrebški bienale letos praznuje petdesetletnico obstoja, kar bi bil lahko dodatni razlog za obračanje k dogajanju v glasbi zadnjega pol stoletja. Iz koncertne ponudbe na primer izstopajo velike klavirske stvaritve, kot so modernistične mojstrovine Bouleza in Stockhausna, zlasti pa dva sobotna koncerta s ključnimi deli novejše klavirske glasbe, Etudami Györgya Ligetija in Vizijami Amena Oliviera Messiaena. Zanimivo je, kako blizu sta si Ligetijev pozni opus in Messiaenova zgodnejša glasba – skladatelja se zdita v teh delih podobno razpeta med staro fakturo, občasno urejenostjo v smislu tradicionalnega klavirskega idioma (Messien še posebej v Amen du Désir) na eni strani in novo barvno paleto, »eksotičnimi« ritmičnimi utripi ter najstrožjo »modernistično« kompozicijsko sistematiko na drugi strani.

Glasbeni bienale Zagreb

MIMARA, 9. 4. 2011
György Ligeti: Etude za klavir
Katarina Krpan (1. in 3. knjiga)
Vlasta Gyura (2. knjiga)

MDVL, 9. 4. 2011
Olivier Messiaen: Vizije Amena
D&B Duo

Tri knjige Ligetijevih Etud sta izvedli Katarina Krpan in Vlasta Gyura. V igranju Katarine Krpan se je kazala presežna vehementnost, ki je zastrla sicer precejšnje tehnično znanje. Etude je igrala s polno oblikovanim tonom, ki je bil primeren le za počasnejše pasuse, drugje, zlasti v prvi etudi Désordre, pa se je njena igra kazala kot neizčiščena in nabuhla. V drugo skrajnost je krenila Vlasta Gyura, tako da je njeno interpretacijo druge knjige Etud najlažje opisati kot okostenelo, suho in izrazno izravnano. Če je Krpanova poznega Ligetija igrala tako, da je glasba v nekaterih momentih zvenela kot en sam obilen cluster iz kakega skladateljevega dela iz šestdesetih let, je Vlasta Gyura celo preveč tehnicistično izpostavila poliritmijo in natančno razplastenost Etud. Boljše interpretacije je bila še isti dan deležna Messiaenova mojstrovina Vizije Amena. Mlada pianista Dubravka Vukalović in Bruno Vlahek sta Messiaenovi glasbi posvetila izredno pozornost, in to tako v usklajeni motoriki kot v lepem izpostavljanju tematskih fraz, izvedba pa se je ponašala s pravo barvno in časovno občutljivostjo.

Slovenska udeležba

Glasbeni bienale Zagreb
Dvorana Vatroslava Lisinskega, 9. 4. 2011
Orkester sklada veronske Arene, Marko Letonja (dirigent), Günther Sanin (violina), Aldo Orvieto (klavir), Biao Li (tolkala)
program: L. Berio, C. Galante, B. Maderna, G. Coral, B. Šipuš

Program koncerta Orkestra sklada veronske Arene z Markom Letonjo se je raztezal med deli visoko cenjenih avtorjev in deli manj znanih skladateljev, med ponotranjeno glasbo in virtuoznostjo ter, nenazadnje, med resničnimi umetniškimi deli in nekaterimi že kar banalnimi. Zadnje bi še najbolj držalo za Carla Galanteja in njegov Koncert za violino in orkester »Jaliel«, pri katerem problematična niti ni toliko neobremenjena neoromantična govorica kot skrajna nepovezanost oblike in vsebine glasbenega loka, v katerem se znajdejo kar tri solistične kadence. Veliko boljše delo kot skladatelj je opravil odlični violinist Günther Sanin. Tolkalec Biao Li je izvedel … in the Proximity of the Planet Coral, koncert za tolkala in orkester Berislava Šipuša, umetniškega vodje Zagrebškega bienala. Šipuš v glasbi sami niti ni skrival, da je njegova glavna namera ustvariti glasen in neposredno impulziven koncert. Mladostni Klavirski koncert Bruna Maderne je zamišljen resno, vendar še ni velika glasba in odraža še nekatere značilne razdvojenosti, značilne za mlade skladatelje – negotovo razmerje med varnostjo starega in znanega ter počasno privzemanje novejšega.

Kompozicijsko tehtnejši del je tako pripadel rekviemoma Luciana Beria in nedavno preminulega Giampaola Corala. Zanimivo je, da se material v obeh skladbah obnaša podobno. Za Beria bi lahko rekli, da izkorišča eno samo gosto sozvočje, ki ga v skladbi premeteno obrača in osvetljuje v njegovih različnih barvnih poljih, njegov Rekviem, ki ga je posvetil nekdanji ženi, legendarni Cathy Berberian, pa žari predvsem z »mediteransko« toplino tona. Drugače, v bolj stereotipnih žalobnih tonih, zveni Rekviem za Svetovni trgovinski center Giampaola Corala. Skladatelj kratko temačno temo, miniaturni lamento, razvrsti po celi skladbi, podobno kot se Berio posveča eni sami akordski entiteti. Obe skladbi sta v resnici bolj kot v zvočnosti ponotranjeno zamaknjeni v tem, da se skladatelja v glasbi odpovedujeta vsemu, kar ni najnujnejše.

Orkester sklada veronske Arene je vodil Marko Letonja in z njim je orkester zvenel občutljivo pritajeno, in kar se zdi še posebna odlika te izvedbe, zvočne mehkobe ni zmanjkalo niti v masivnejših orkestrskih pasusih. Uspeh Letonje je temeljil v njegovi prilagodljivosti tako raznoterim skladbam in v uvidu v posebnost vsake izmed njih.

Svetovni glasbeni dnevi ISCM
MIMARA, 11. 4. 2011
Zagrebški kvartet saksofonov, New Sax 4
program: V. Germanavičius, J-L. Darbellay, M. Ruždjak, X. Yang, M. Stern, U. Rojko

Druga slovenska udeležba se je zgodila na začetku Svetovnih glasbenih dni. Na razpis za izvedbe na festivalu se je prijavilo pet slovenskih skladateljev, od katerih je žirija izbrala samo Uroša Rojka in njegovo skladbo Diapento. Gre za priredbo dela za pihalni kvintet, ki smo jo v izvedbi okteta saksofonov lahko slišali na koncertu Zagrebškega kvarteta saksofonov in New Sax 4. Poleg Sekvenc Jean-Luca Darbellayja je na koncertu kakovostno izstopalo ravno Rojkovo delo (o delu V. Garmanavičiusa ne morem presojati, ker sem izvedbo žal zamudil). Zanimivo je bilo nanašanje na tradicijo, ki ga je bilo opaziti v treh skladbah tega koncerta. Če se je Mario Stern povsem naslonil na izročilo »ameriške« spevnosti, smo v delu Floating Backdrop Xiao Zhong Yanga slišali neorientirano menjavanje različnih tehničnih in slogovnih prijemov, na samem koncu skladbe pa še jasno ločen odlomek Lacrimose iz Mozartovega Rekviema. Za Rojkov Diapento se zdi, da iz preteklega črpa le posamezne sestavine, kot so obrisi diatonike in pentatonike, morda celo igrive geste neoklasicizma. Ključna razlika med citatom Mozarta v Floating Backdrop in omenjenih potezah Diapenta pa je v tem, da Xiao Zhong Yang znano glasbo prevzema dobesedno, brez poskusa vsebinske ali kompozicijske refleksije starega, medtem ko Rojko staro snov vključuje v novo delo tvorno, jo podvrže novim situacijam in jo nadgradi ali v dramaturški funkciji celo razdira.

Slovensko udeležbo v Zagrebu je ob koncu Bienala z izvedbami slovenskih in tujih avtorjev včeraj dopolnil še ansambel MD7.

 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice