SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Elektronsko očiščenje od temne strani slovenskega bluesa

Elektronsko očiščenje od temne strani slovenskega bluesa

Terens Štader
22. november 2015

Drugi del DNA D zveni kot vesoljsko trčenje med Depeche mode in Laibach, kot mu orkestrira mojster psihedeličnega filma Alejandro Jodorowsky. Drzno in predrzno početje, ki odstopa od vsake formule, znane iz rockovskih sfer.
Drugi del DNA D zveni kot vesoljsko trčenje med Depeche mode in Laibach, kot mu orkestrira mojster psihedeličnega filma Alejandro Jodorowsky. Drzno in predrzno početje, ki odstopa od vsake formule, znane iz rockovskih sfer.
Dan D:
DNA D
(ZKP RTV Slo, 2015)

Če je bil prvi del DNA D zbirka pesmi, ki so jo Novomeščani nonšalantno stresli iz rokava svojih usnjenih jaken, je drugi del albuma zvočno in izvedbeno neprimerno bolj ambiciozna stvaritev. Po eni strani gre za povsem drugačno ploščo, po drugi pa za drug obraz iste zgodbe. Črni album DNA D bi težko primerjali s kakim podobnim projektom iz mednarodne diskografije, gre za izviren koncept. In prav je tako, saj Dan D v svojih avanturah išče prav izvirnost.

Ali bo dejstvo, da se skupina na enem ploščku zdaj predstavlja v slovenskem »pub« rock slogu, na drugem pa elektronskem, zmedlo povprečnega poslušalca? Verjetno ja. In vendar Dan D ni bend, ki bi se na poti do prepoznavnosti in popularnosti v domačem okolju prilagajal množičnemu okusu. Gre bolj za to, da je občinstvo ujelo in razumelo frekvenco pesmi, ki jih pišeta in izvajata Tokac in družba. In zdaj ko so fantje verjetno na višku, namesto da bi potrdili dopadljivost svoje glasbe z zbirko skrbno zloščenih in ušesu nežnih pesmi, na prvem delu albuma izstrelijo en velik gostilniško rockovski »fuck off« domači politiki, na drugem pa zbirko umazanega elektro bluesa, ki zveni kot vesoljsko trčenje med Depeche mode in Laibach, kot mu orkestrira mojster psihedeličnega filma Alejandro Jodorowsky. Drzno in predrzno početje, ki odstopa od vsake formule, znane iz rockovskih sfer. Zdi se, kot da hoče Dan D z dvema deloma albuma povedati sledeče: prvi del predstavlja slog, ki je ljudem domač, in torej sporoča, da je to tisto, kar trenutno čutimo do okolja, v katerem dihamo; drugi del pa kaže, da gre za album, na katerem je ekipa resno delala zadnji dve leti.

Več kot polovico od štirinajstih pesmi na črnem DNA D poznamo že s prvega dela plošče, pri čemer tiste izvedbe zdaj večinoma zvenijo kot priročni demo posnetki, izhodišča za navigacijo skozi temo vesolja in okolja, ki jo predstavljajo na drugem delu. Baročni zvok klaviatur iz uvoda Klon se prelevi v plazeči sintetizatorski beat pesmi Solze iz neba, v kateri nas pevec pozdravi s srhljivim »Izruvaj mi srce …«. Sodeč po Idili, ki zareže globoko v slovenski gozd, je v Sloveniji horror »name of the game«, in elektro beat Dan D se prav lepo ujema s tem vzdušjem. Matica pritisne na plin z močnim in gruvaškim loopom, na katerega Tokac položi sočen, razpokan blues rock vokal, medtem ko razni elektronski zvoki kričijo kot najglasnejše kitare. Naslednja pesem je V tvojih očeh, ki je v osnovi zračna slovanska žalostinka, sloneča na vokalu, ki ga podpirajo kot rezilo ostre kitare. Sledi ji Ni je, zvočno čisto asketska duhovna skladba, namenjena spiritualni gledališki predstavi, oviti v črno barvo. Ritem se vrne v zvok pri skladbi Zdaj gre zares, ki je na prvem delu močna rokačina, tu pa zadržan in napet elektro blues. Eden izmed vrhuncev, ki združuje prvine znanega sloga Dan D in temne aranžmajsko stilske avanture, je Brat moj, ki kot čutna, žalostna rock balada zares paše vokalnemu slogu Tokca, čigar vokal je osrednji element glasbe in center pozornosti na albumu. Mama ne dovoli, ki jo poje Dušan Obradinović – Obra, je doživela eno najradikalnejših in najbolj zanimivih transformacij: iz veseljaške »skakavske« pesmice se je prelevila v zelo atmosferično kitarsko bluesovsko elektroniko. To je tudi edina pesem na albumu, v kateri ima instrumentalna izvedba bolj izpostavljeno vlogo kot vokal, predvsem pa se ponaša z enim najbolj navdihnjenih orgličarskih prispevkov v slovenskem rocku sploh. Ta erupcija dolenjskega bluesa v remiksanem fat possum slogu kriči »točno tam me poboži« in še kako lepo gori. Pesem Odrešitev prinaša zasanjano psihedelijo. Ona sanja je tehtna balada, katere ritem se lomi, Hlapec sodi med teatralne momente albuma, medtem ko skladba Rekli so (Kurbin sin), ki se opoteka na polomljenem ritmu, kar je ena izmed značilnosti plošče, vključuje pihalne aranžmaje, ki odmevajo po sladki barvitosti albuma Sgt. Pepper. To londonsko vzdušje šestdesetih odpre skladbo Sonca 2, ki nato vesoljsko ladjo Dan D iz galaksije teme vrne v galaksijo optimizma s pop rock skladbo Pozitivne misli, v kateri Tokac ob glasbeni spremljavi benda, kot jo občinstvo najbolje pozna, zapoje »danes misli samo pozitivne misli … pisani baloni padajo na nas«.

Sekvenčnost, vrstni red pesmi, je pri albumu na neki način to, kar je pri filmu montaža – iz iste materije lahko nastaneta dve ali več zelo različnih stvaritev. Črni album bi (morda) lahko z drugačnim vrstnim redom že pri prvem poslušanju zvenel bolj dostopno in bi prej razkril čare te zvočno in idejno goste plošče, ki se razkrijejo ob vsakem vnovičnem poslušanju.

Drugi del albuma DNA D ni zasnovan kot predstavitev neke že znane podobe skupine, ki bi se ji dodalo nekaj malega svežega odstopanja od znanega formata. Nasprotno, je čisti odklop, odklon, čisti odmik, čisto glasbeno popotovanje v drugo smer. Zaradi tega je Dan D pogumnejši in tehtnejši bend, kot je bil doslej.

Je pa temna stran albuma DNA D predvsem elektronska plošča. Na simbolni ravni lahko zveni kot odtujitev od tega prostora in časa, kjer je »treba v vinsko klet, kajti na površju ni za živet«. Gre torej za pobeg, za očiščenje, ki si ga lahko privošči skupina, ki ima kreativno svobodo in jo zna tudi živeti.

Drugi del albuma DNA D ni zasnovan kot predstavitev neke že znane podobe skupine, ki bi se ji dodalo nekaj malega svežega odstopanja od znanega formata. Nasprotno, je čisti odklop, odklon, čisti odmik, čisto glasbeno popotovanje v drugo smer. Zaradi tega je Dan D pogumnejši in tehtnejši bend, kot je bil doslej. Glasba je (tudi) popotovanje, je raziskovanje, in skupina, ki ne potuje in ne raziskuje, je statična, in kdor je statičen, ta stoji na mestu in ne gre nikamor; pa tudi nas ne more nikamor premakniti. Če prek glasbe poslana informacija sprejemnika take umetniške informacije ne more premakniti, to pomeni, da se ga niti ne dotakne.

In kdo rabi umetnosti, ki ne izziva? Kdo rabi rock bend, ki ne grize? Umetnost, ki ne izziva, temveč samo ugaja, je obrt, ki jo v glasbi poznamo kot pop. Dan D zna bolje kot 99 % slovenskih bodisi pop bodisi rock izvajalcev napisati vižo z rockovskim srcem in všečnostjo popa. Tako pač je. A to je predvsem rock bend.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice