SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Eri beri muzikeri ali katalensko osvobajanje peskovnika

Eri beri muzikeri ali katalensko osvobajanje peskovnika

Katarina Juvančič
23. maj 2015

Če je bila Katalena prej v laboratoriju je danes v peskovniku, v glasbeni igri izštevank. (Foto: www.katalena.com)
Če je bila Katalena prej v laboratoriju je danes v peskovniku, v glasbeni igri izštevank. (Foto: www.katalena.com)

Ko sem se pripravljala na dotični intervju, sem se spomnila, kako sva leta 2001, še preden je izšel Katalenin prvenec (Z)godbe, z Boštjanom Naratom sedela v takrat na novo odprtem kafiču Pri Semaforju v neposredni bližini filofaksa, kjer sva oba študirala, in razglabljala o tem, ali je Katalena folk rock ali nekaj povsem drugega. Sicer ne vem več natančno, do kakšnega konsenza sva takrat prišla, vem pa, da se mi je zdel zvok Katalene v tistem trenutku še najbližje kultni plošči Liege & Lief (1969) britanskih folkrockerjev Fairport Convention. Drugih, geografsko in časovno bližjih referenc (morda z izjemo nordijskega novega vala folka iz 90-ih), s katerimi bi lahko vzporejala njihovo početje, nisem našla. Zanimivo je tudi, da so tako (Z)godbe, ki so rezultat enotedenske črmošnjiške delavnice, kot tudi Liege & Lief posledica ruralne izolacije mestne mladeži. Urbanega odklopa in, lahko bi rekli, subverzivne generacijske drznosti, ki je v obeh primerih bukolično ljudskoglasbeno mitologijo ne le elektrificirala, ampak jo hkrati tudi prevrednotila – konceptualno, ideološko in seveda glasbeno. Mimogrede, Boštjana (in bobnarja Roberta Rebolja) se sicer spomnim še iz časov njegove srednješolske rock zasedbe Sfitrom, ko je v špelunki, imenovani Pri Stani v Loški dolini na Notranjskem, spržil Hendrixovo Red House. Še danes se spomnim njegove zrnate, nagruvane in metikulozno izpeljane kitarske solaže. Ostale člane in članici sem spoznala malce kasneje in se z bando pred leti zapeljala na nepozaben in v mnogih pogledih prelomen koncert v Rezijo, o katerem bo v nadaljevanju še govor.

Osebno nostalgijo na stran, Katalena se po skoraj desetletju in pol diči s šestimi nespregledljivimi, kritiško cenjenimi albumi oziroma projekti, ki jih je posvojilo tudi številno občinstvo (doma in v tujini) in na podlagi katerih se vsakič znova na novo izumlja. Samo sebe, svojo ljudsko in avtorsko plat, ki pa (da ne bo pomote) nikoli ni trpela za kakim Jekyll in Hydovskim sindromom disociativne identitete in opozicionalnosti, ampak v svoji ljudskosti ves čas odkriva avtorskost, in obratno, ter se z njima (do/pre)mišljeno poigrava. Njihovo frišno dete, na izštevankah ležečo veliko igro za male in malo večje, Enci benci Katalenci, še niti ni dobro pokukalo s plenic, pa ga v lička občudujoče ščipa že staro in mlado. Kje je danes Katalena in zakaj se tokrat igra izštevanke, razkrivata klaviaturistka in vokalistka Polona Janežič ter kitarist in Katalenin alfa snovalec Boštjan Narat.

Kdo je prišel na idejo branja knjige Enci benci na kamenci, na igranje v peskovniku izštevank? Tisti z otroki ali tisti brez?

Boštjan Narat: Tisti z otroki. Na idejo, da bi delali za otroke, pa sem prišel jaz, brez otrok. Ideja, da bi naredili album, posvečen otroški publiki, je že zelo stara. Vedno mi je bilo zelo zabavno in hkrati velik izziv delati glasbo za otroke, tudi v kontekstu gledališča. Kar se Katalene tiče, se mi zdi, da smo že od nekdaj nagovarjali otroško publiko, tudi s stvarmi, ki niso bile namenjene otrokom. Ta ideja je torej stara že nekaj let, konkretno pa nas je na knjigo Enci benci na kamenci opozorila Ivana Djilas. Najprej smo jo pograbili malo z rezervo, saj smo bili v dvomih, če lahko izštevanke zdržijo cel album. Primarna ideja je torej bila, da so izštevanke rdeča nit, ki povezujejo neke druge zgodbe in pesmi v celoto, potem pa so začeli nastajati komadi in vedno bolj je postajalo jasno, da albumu ne bo čisto nič manjkalo, tudi če je osnovan izključno na izštevankah.

Je bila torej najprej ideja za otroško predstavo ali album?

Boštjan Narat: Za album. Čeprav se je potem tudi ta hitro nadgradila v idejo, da se naredi glasbeno gledališče oziroma koncert z dodanimi gledališkimi elementi.

Napisali ste, da je izštevanka izrazito ritmična, pomensko mnogokrat izpraznjena, a hkrati glasbeno navdihujoča pesem, katere glavni smisel je v razdelitvi vlog za začetek igre. Ali nista ravno ta pomenska izpraznjenost in ritmizacija besedila tisti, ki določata igro – v smislu igranja muzike in poigravanja z njo – tisti, ki navdihujeta? Je to tisto, kar vas je najbolj navdihnilo pri vsem skupaj?

Boštjan Narat: Zagotovo. Izštevanke niso samo začetek igre, ampak so igra že same po sebi – igra besed, igra zlogov, igra melodije. Tudi ko igraš instrumentalno muziko oziroma muziciraš z drugimi, velikokrat prideš v situacijo, ko drug drugemu nekaj zapoješ. Zlogi, ki jih v taki situaciji uporabljaš, so v resnici zelo podobni tistim, ki se jih uporablja pri izštevankah (Boštjan zapoje: pa ra pa pa ra pa ra). Izštevanke so tovrstnemu popevanju zelo podobne. Tu se je zgodil preplet, ki je peljal zgodbo naprej.

Čeprav imajo določeno formo, gre pri otroških igrah velikokrat tudi za improvizirane prakse. Koliko improvizacije si sicer dopuščate, ko ustvarjate nov material in potem ko ga predstavljate na koncertih?

Boštjan Narat: Težko bi rekel, da smo klasičen jam session bend, ki se dobi brez izdelane ideje in potem skozi improvizacijo te ideje šele ustvarja. Ko delamo nove stvari, nekdo izmed nas, ki je avtor, pride z idejo, ki je včasih bolj, včasih manj, ampak vedno že izdelana in dokaj jasna. Sicer pa se zadeve tekom vaj spreminjajo, in potem ko so posnete, se spreminjajo tudi tekom koncerta. Tudi na koncertih so stvari zvadene in dogovorjene, se je pa mnogokrat že zgodilo kaj nepričakovanega in marsikaj od tega je potem tudi ostalo, upoštevajoč princip »To je dobro, obdrži«.

Ali ni vsaka kultivacija na neki ravni tudi sprejemanje stereotipov? Dokler se stereotipov zavedamo in jih zaradi tega skušamo presegati, ni nič narobe, so normalni element družbe. Problematični postanejo, kadar so nereflektirani, kadar vodijo v zavračanje ali celo v sovraštvo. Dokler pa ostajajo na ravni humorja, so vendarle zdrav ventil za to, kako se soočiti z drugačnostjo. To ni nikoli preprosto.

Hkrati imajo otroške pesmi, kot so izštevanke, kontekste, ki na prvi pogled niso očitni. Gre za otroško socializacijo, ponotranjanje družbenih norm in vrednot, stereotipov ipd. skozi glasbo. Dva zelo očitna primera imate, Bam bam bam, jaz sem pa cigan, ti si pa ves posran ter Gospod in gospa.

Narat: Ali ni vsaka kultivacija na neki ravni tudi sprejemanje stereotipov? Dokler se stereotipov zavedamo in jih zaradi tega skušamo presegati, ni nič narobe, so normalni element družbe. Problematični postanejo, kadar so nereflektirani, kadar vodijo v zavračanje ali celo v sovraštvo. Dokler pa ostajajo na ravni humorja, so vendarle zdrav ventil za to, kako se soočiti z drugačnostjo. To ni nikoli preprosto. Tisti, ki pravi, da brez težav sprejema vse, ki so drugačni od njega, laže. Vsi imamo težave s sprejemanjem drugačnosti, drugačnih. Vprašanje je le, na kakšen način se to sprejemanje ali zavračanje dogaja; in humor se mi zdi eden od najboljših načinov, kako samega sebe vzpostaviti v odnosu do nekoga drugega in obratno.

Polona Janežič: … In postavljati se v kožo drugačnih in drugih in doživljati stereotipe, ki jih ta človek doživlja, v svoji preoblečeni koži.

Boštjan Narat: Ko sem govoril o humorju nisem imel v mislih norčevanja. Norčevanje je tisti del stereotipizacije, ki vodi v zavračanje. Gre za norčevanje iz drugih, ki je tudi norčevanje iz samega sebe. Za smeh, ki osvobaja, ne za smeh, ki zaznamuje.

Kako mislita, da bodo otroci na primer reagirali na frazo Bam bam bam, jaz sem pa cigan, ti si pa ves posran? Cigan je močna beseda, včasih celo uporabljena kot psovka. Kakšni so odzivi na takšno besedilo pa tudi na splošno na album?

Polona Janežič: Na splošno so odzivi dobri. Glasba je otrokom všeč in otroci se ne ukvarjajo s političnimi vprašanji, s tem, ali je cigan zmerljivka ali ne. Je pa res, da se v tej pesmi vloge izmenjujejo: enkrat sem jaz cigan pa ti posran, drugič obratno. Ne gre za to, da bi se zmerjala, ampak se igrava.

Boštjan Narat: Dejstvo je, da smo o tem komadu veliko razmišljali in smo en del tudi vrgli ven (znameniti Bežimo, tecimo, cigani gredo). Po vsem tem bi bilo hinavsko, če komada ne bi uvrstili na album. Ravno dejstvo, da gre tu za izmenjavanje vlog, da je to duet, kjer se te vloge izmenjujejo (na koncertu pa sploh, ker poje cel bend) in da se nobenega v to vlogo ne postavi zares, je tisto, kar je osvobajajoče. In kot jaz doživljam zdaj ta komad – tudi zaradi glasbe – se mi zdi ta oznaka precej kul. Jaz sem cigan (torej car), ti si pa posranec. Zato sem se lahko pomiril s samo problematičnostjo besede. Kar pa se hipokrizije tiče: delati se, da besede ne obstajajo, in jih nadomeščati z nečim drugim, je še slabše – nekaj pometemo pod preprogo in se gremo neko politično korektnost, problem pa postaja vse večji in samo še bolj gnije, če ga tlačimo v temne luknje.

Je torej treba postati otrok, da zaštekaš smisel izštevank, da se z njimi lahko igraš? Kako pomembno je negovati otroka v sebi – tukaj in zdaj?

Polona Janežič: Meni se zdi neskončno pomembno. Otroku je igra način komunikacije, razmišljanja, učenja …, vse dela skozi igro. Tudi za odrasle je po mojem mnenju bistveno, da skušajo to obdržati, ne glede na to, kakšni so časi, ker se s tem zabavaš in razvijaš.

Boštjan Narat: V vseh poklicih, ki so po definiciji ustvarjalni, to pride skupaj z delom. Stvari, ki jih počnemo, so igra in posledično je to nekaj, o čemer se človek niti ne sprašuje. Pomembneje se mi zdi, da skušaš na tak način razmišljati tudi, ko opravljaš dela, ki niso po definiciji ustvarjalna, ampak lahko so, saj ima vsako delo neko ustvarjalno dimenzijo, ki jo lahko človek odkrije in v njej uživa.

Je to igralo kakšno vlogo pri kreiranju predstave za otroke? Kakšna je razlika med ustvarjanjem za otroke in odrasle, če sploh je?

Polona Janežič: Mi nismo delali razlik. Imeli smo otroški material, ko smo delali glasbo, vsaj zase to lahko trdim, pa sem se zavestno izogibala lepuškastim besedam, ker jih ne maram; zdi se mi tudi, da to ne izključuje igre.

Boštjan Narat: Kar se glasbe tiče, ni bilo kake bistvene razlike. Tehnično gledamo, smo se izogibali dolgotrajnim solažam, kompliciranju po nepotrebnem, komadi so jedrnati, repetitivnosti se tudi nismo bali. Te odločitve so bile jasne že vnaprej. To pa še zdaleč ni podcenjevalno. Kar se tiče ritmike in melodike, smo delali stvari tako, kot bi jih tudi sicer.

Malo vaju moram provocirati. S to ploščo ste postali konkurenca Mačku Muriju, Svetlaninim pesmim za otroke, morda celo Čukom in Romani Kranjčan. Prvi koncert za otroke ste razprodali že pred dnevi (in to Linhartovo dvorano Cankarjevega doma). Domnevam, da boste predstavo ponudili tudi šolam in vrtcem. Otroci so zelo dobra tržna niša. Gotovo ste kdaj pomislili tudi na ta aspekt.

Boštjan Narat: Ne (se nasmehne). Se bom pa naslonil na uvod v tvoje vprašanje. Če smo konkurenca Čukom, me to zelo veseli, če pa smo konkurenca Mačku Muriju, je to zame neverjetna čast.

Ali lahko povesta, kaj natančneje pomeni prirejati ljudski material, ga dopisovati, kombinirati, nadgrajevati, spreminjati, gnesti? Koliko kreativne svobode si vzamete? Danes ste bolj pogumni kot na začetku.

Če smo konkurenca Čukom, me to zelo veseli, če pa smo konkurenca Mačku Muriju, je to zame neverjetna čast.

Boštjan Narat: Gotovo smo. Pa ne bi rekel pogumni, ker to pomeni, da smo bili prej plašni. Dejstvo je, da nas je začelo odnašati nekam drugam, in sicer od Kmečke ohceti dalje. Se pravi že polovico naše kariere. Ta trend se stopnjuje. Še vedno pa se mi zdi pomembno, da se zarišejo neke meje in da se jih ne prestopa, tudi če niso zapisane v obliki nekih manifestativnih zapovedi ali prepovedi. Toliko se že poznamo in toliko časa delamo skupaj, da je ta dogovor okrog tega, kako daleč smemo iti, bolj kot ne jasen vsem. Meja vedno obstaja.

O kakšnih mejah govoriš?

Boštjan Narat: Koliko lahko posegamo, spreminjamo, dopisujemo. Zame je takšna meja, ko govorimo o ustvarjalnem procesu, izjemno osvobajajoča. Ko mi je jasno, kaj bi rad in do kam lahko grem, sem v svojem kreativnem početju veliko bolj svoboden in suveren. Težje je štartati iz nič in brez jasnih pravil. To sem v življenju že počel in gre za izjemno dolgotrajne procese, pri katerih ne moreš nikoli jamčiti, da bodo pripeljali do dobrih rezultatov. To je izjemno tvegano in naporno početje. Ko pa je neki okvir vzpostavljen, se lahko znotraj njega precej bolj suvereno giblješ.

Če torej konkretno premerimo novo ploščo, do kam ste šli tokrat? Koliko je ljudskega v njej, koliko avtorskega? Kaj vse ste počeli z gradivom?

Polona Janežič: Vse – od tega, da smo vzeli tekst v celoti in ga uglasbili, do tega, da je Bela lilija tudi obstoječa glasbena tema, pa ji je dodano marsikaj drugega, do tega, da smo vzeli le eno besedo in je iz tega nastalo celo besedilo, kot je na primer Cipcipilicipilonika. Boštjan (Narat) je vzel samo to besedo in igro, ki jo predpostavlja, in napisal popolnoma nov tekst. Nekje smo vzeli samo en verz kot nekakšen »lajt motiv«, ki se ponavlja. Tak je Križ kraž Kralj Matjaž, kateremu je dodan moj avtorski tekst.

Boštjan Narat: Vzeli smo tudi zgodbo oziroma pravljico in jo spremenili v pesem – pri Mačku, kjer se izštevanka pojavlja samo kot igra med mačko in mišjo. Bilo je ogromno različnih pristopov, pri vsakem komadu je bil uporabljen kak drug princip … Ljudsko blago je spreminjajoče, ves čas živi svoje življenje, dokler ga ne zabetoniramo. To velja za vse, kar smo počeli do sedaj. Pri izštevankah se mi pa še posebej zdi, tudi zato, ker so same po sebi igra in ker so otroška igra, da je ta svoboda še toliko večja, saj prav in narobe ne obstajata. Vse je prav, vse gre skozi.

Polona Janežič: Ta svoboda, ki si jo omogočiš znotraj mej, je zelo inspirativna. Pri izštevankah je bila drugačna inspiracija, saj je bila na podlagi igre, ni bila tako abstraktna, ampak konkretna in zabavna igra.

Ljudsko blago je spreminjajoče, ves čas živi svoje življenje, dokler ga ne zabetoniramo. To velja za vse, kar smo počeli do sedaj. Pri izštevankah se mi pa še posebej zdi, tudi zato, ker so same po sebi igra in ker so otroška igra, da je ta svoboda še toliko večja, saj prav in narobe ne obstajata. Vse je prav, vse gre skozi.

In hkrati se, za razliko od prvih plošč, kjer je imel Boštjan vodilno vlogo, danes bolj enakovredno vključujete v kreativni proces? Pod aranžerstvo se podpisujete praktično vsi.

Boštjan Narat: Kak mesec ali dva po izidu plošče Kmečka ohcet ali Tretji prispevek k slovenski blaznosti, ko sva bila s Tiborjem (Miheličem Syedom, basist – op. K. J.) še sostanovalca, je prišla na obisk Vesna (Zornik, pevka – op. K. J.), zaprla sta se v sobo, me po kake pol ure poklicala ter mi razložila, da sicer čisto spoštujeta mojo kreativnost in koncepte, ki jih hočem speljati od začetka do konca, ampak da v tem bendu obstajajo tudi drugi ljudje in da ne bi bilo slabo, če bi morda kdaj pripustil poleg še koga drugega. Potem se je zgodila ta mini revolucija, in sem vesel, da se je, saj bi bil v nasprotnem primeru ta bend veliko bolj dolgočasen.

Kaj v tem času pomeni biti bend? Kaj pomeni biti Katalena (niste več zgolj bend, ampak tudi »brand«), sploh glede na to, da obstajate v prvotni zasedbi že vsa ta leta? Imate kak nasvet, kako ostati družina v dobrem in slabem, tudi glede na to, da ima vsak od vas še cel kup svojih projektov?

Polona Janežič: V resnici lahko povemo samo to, kaj pomeni biti Katalena. Pri nas se je obneslo to, da smo si od začetka puščali svobodo do te mere, da smo vsi lahko počeli vzporedno karkoli, nikoli se nismo omejevali. Po drugi strani pa smo imeli tudi neznansko srečo ali pa je Boštjan tako dobro premislil zadevo in nam ni povedal že 14 let nazaj, da smo se tako dobro ujeli na osebnem in umetniškem nivoju, da imamo podobne cilje, vrednote, okuse … Naredila bi vse, da se ta zgodba nikoli ne bi končala. Je kot dober zakon, zveza.

Boštjan Narat: Res je, kot pravi Polona, zelo ključnega pomena to, da si nismo nikoli omejevali vzporednih glasbenih in drugačnih zgodb, ker potem bend precej lažje vztraja pri neki svoji lastni estetiki in umetniškem credu, ki si ga je zastavil na začetku. Če te mika odvod, ga uresničiš drugje. Ko pa si v Kataleni, si znotraj tega konteksta in estetike, ki pa se tudi spreminja. Če se mi zdi, da bi delal svoj kantavtorski projekt, ga pač uresničim zunaj tega, hkrati pa tisto, kar se mi zgodi tam, prinesem nazaj, kot vsak izmed nas.

Skratka, pri vas ni tega pritiska biti monogamen bend oziroma biti bend, ki mora biti ves čas na turnejah in ves čas producirati nov material?

Boštjan Narat: Polonino ubeseditev dobrega zakona bi obrnil na glavo. Poanta je ravno v tem, da nismo poročeni (Polona prasne v smeh).

Torej ste v svobodnem zakonu ali odprtem razmerju? (smeh)

Boštjan Narat: Zelo svoboden zakon/odprto razmerje, na tem nivoju brez kakršnega koli ljubosumja, celo obratno, zanima nas, kaj kdo počne drugje.

Recimo, da vaš oboževalec/ka uleti na vajo ali prisede v kombi, ko se odpravljate na festival. Kaj vidi, čemu je priča?

Polona Janežič: Odvisno od dneva, zadnje čase se težko naberemo na kup za vaje, in ko se to zgodi, resno delamo.

Boštjan Narat: S tega stališča smo zelo dolgočasni, če pa pride do daljše ture, ne traja dolgo, da postanemo tako rekoč banda bedakov, ki imajo svoje interne šale. Ena ljubših zgodbic glede tega se je zgodila pred leti, ko smo igrali na gimnaziji Želimlje. Po koncertu so nas povabili v menzo, kjer smo sedeli sami, družbo nam je delal le ravnatelj gimnazije. Po petnajstih minutah, ko je bil priča neprestanemu gobcanju in stresanju šal, je izkoristil edini trenutek, ko smo bili vsi tiho (verjetno smo imeli polna usta), in rekel sledeče: No, dolgčas vam pa ni! (smeh)

Boštjan, eno napol ontološko vprašanje. Koncerte že vsa leta pričenjaš s stavkom: »Mi smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo ljudsko muziko.« Obenem vsaj zadnja leta delate tako, da je ljudska glasba le izhodišče, vir vašega navdiha, ustvarjalnosti. Kakšno ljudsko muziko torej igra Katalena?

Boštjan Narat: Ta stavek je ena velika laž, po drugi strani pa absolutno stojim za njim, iz albuma v album bolj. Dlje ko gremo od tega, kar se imenuje etno ali folk glasba, bolj se mi zdi resničen, ker je to, kar počnemo, naš način vzpostavljanja komunikacije s preteklostjo tega prostora, te kulture, tega naroda, z ljudmi, ki so tu prebivali in puščali za sabo neke pesemske, glasbene, besedilne preostanke. S tem poskušamo komunicirati in ta komunikacija gre v obe smeri. Najlepši dokaz za to smo dobili po albumu Cvik Cvak, ko smo dejansko šli v Rezijo, kamor so nas povabili ob 170. obletnici društva Val Resia. Po koncertu so nam Rezijani zelo jasno dali vedeti, da je to, kar smo naredili, prav oziroma resnično, če si že začela z ontologijo. Od te točke dalje nimam več dvoma v to, kar počnemo. Zaradi tega ta stavek, ki si ga prej omenila, izrekam še s toliko večjo suverenostjo.

Polona Janežič: Pred tem koncertom nas je bilo strah, saj nismo vedeli, kako bodo reagirali. Rezijani so precej izolirani v tistih vasicah, v svojem jeziku, kulturi, nimajo se ne za Slovence ne za Italijane. Lahko bi čisto legitimno rekli: »To je naše, pustite to pri miru!« A že med koncertom je bilo jasno, da so nam naklonjeni. Ko pa smo se priklanjali, sem gledala publiko. Vsi so stali. Šlo mi je na jok, gledala sem gospo, ki je jokala in ploskala. Da ne bi zajokala, sem se obrnila stran, kjer je bil Boštjan (Narat), in videla sem, da se mu je tresla brada, tako da sem potem tudi sama podlegla tem mukam. Takrat smo po moje dobili največjo potrditev, da je to, kar počnemo, prav.

Se z ljudsko muziko lažje plačuje račune kot z avtorsko? Misliš, da bi imeli takšen uspeh, če bi že od samega začetka Katalena igrala izključno avtorsko muziko?

Boštjan Narat: Z ljudsko muziko se gotovo da lažje plačevati račune, ampak mi ne igramo ljudske muzike. Mi igramo svojo muziko. Če govorim o prvem albumu – tak način obdelave ljudskega materiala se je zgodil ob pravem času. Takrat so nas tako mediji kot publika blazno hvaležno pograbili. Na tem nivoju tvoj skriti očitek, ki ga seveda razumem kot zdravo provokacijo, absolutno sprejemam. Da pa bi bil premislek, ki je vodil v ustanovitev Katalene, povezan s tem, to pa absolutno ne drži. Moja osnovna ideja je bila enotedenska delavnica ali, kot se šalimo, enkratni projekt, ki zdaj ni več enkratni, ampak enkraten (smeh). Tega načrta torej ni bilo. Širše gledano pa smo mi bolj malo potegnili od tega, da bi bili neki reprezentanti Slovenije v tujini.

Z ljudsko muziko se gotovo da lažje plačevati račune, ampak mi ne igramo ljudske muzike. Mi igramo svojo muziko.

Kako vsakič znova (za vsak projekt posebej) na novo iznajti sebe in svoj material?

Boštjan Narat: Od tretjega albuma dalje je ključna stvar za nas precej domišljen koncept. Začrtati meje. In če smo pri Noči čarovnic uporabljali izraz laboratorij, bi ga sedaj lahko nadomestili s peskovnikom. V resnici pa gre za isti princip – tukaj smo in to hočemo narediti. Ko je ta ideja enkrat poenotena in sprejeta s strani vseh, takrat se delo šele prične. Pri nas komadi ne nastajajo kar tako, vmes.

Kaj pa radovednost? Je tudi ta bistveni del tega procesa nenehnega iznajdevanja samega sebe in svojega materiala?

Polona Janežič: Da, a je bolj celostna. Ta radovednost je usmerjena v nek koncept, v zgodbo, ki je celota.

Boštjan Narat: Lahko podam paralelo s svojimi kantavtorskimi izkušnjami. Oba moja albuma sta se napisala strnjeno. Obakrat je šlo za neko posebno obdobje v mojem življenju oziroma za neko fazo, ki je zahtevala, da se na novo premislim in se na novo konstituiram tudi skozi glasbo in besedila. Pri Kataleni gre za precej podoben princip, samo da se dogaja na kolektivni ravni. Ne moreš pa teh stvari izsiliti. Od Noči čarovnic so minila štiri leta, kar je najdaljša pavza v naši zgodovini, ampak tega pritiska si niti nismo postavljali, ker tega ne moreš izsiliti. Stvari so se morale poklopiti do te mere, da smo spet skupaj in spet tukaj.

Glede na to, da bo premiera plošče za odrasle na letošnji Drugi godbi, kot že dvakrat prej (predstavitev albumov Z/godbe in Cvik-Cvak), me zanima, zakaj je Druga godba pomemben festival tako za vas kot nastopajoče kot za vas kot poslušalce?

Boštjan Narat: Druga godba je festival, ki najbolj celovito prevprašuje glasbeno dogajanje na polju, na katerem se gibljemo tudi sami. Predvsem zato je za nas kot ustvarjalce in poslušalce tako pomemben.
 

NE SPREGLEJTE:


Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Neca Falk in Boštjan Narat: Od daleč in od blizu
sobota, 30. avgust 2014
Srce na dlani
sreda, 21. maj 2014
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Te kaj še pesem nese?
sobota, 20. junij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice