SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Fokus pokus!

Fokus pokus!

Jaša Lorenčič
28. oktober 2015

Zasedba Trash Candy z novim albumom in novo pevko. Tretja plošča je instrumentalno kot produkcijsko izpiljen, dovršen, profesionalen album.
Zasedba Trash Candy z novim albumom in novo pevko. Tretja plošča je instrumentalno kot produkcijsko izpiljen, dovršen, profesionalen album.
Trash Candy:
Focus
(TMA, 2015)

Najbrž je bil res četrtek. Mariborski četrtek, torej mali petek. Ponavadi so se dobivali ob četrtkih. In tako tudi dobro leto nazaj. Pivo, debata, smeh, pivo, debata, smeh, pivo, debata, smeh. Nakar je pevka Pija Tušek povedala: glejte, nekaj vam moram povedat. Da ne bi vlekel na ušesa, sem se raje presedel stran. Šlo je zares, obrazi preostale četverice so povedali vse. To je bil res šok. »Fultrefer.« Okej, menjava bobnarja je eno. Niko Rakušček bi oziroma je sam izbral Tomaža Medvarja. Ena najelegantnejših primopredaj palčk v zgodovini. Nobene frke.

Koncertni spisek je bil lepo popolnjen, špili v Nemčiji, Belgiji, Warped Tour, kandidati za MTV Best Adria Act ... Ja, na krilih dveh albumov, postsrednješolskega What's Your Story (2010) in zelo ambiciozno dodelanega Running from Something, Searching for Anything (2013), je zasedba Trash Candy žagala vse višje cilje in si hkrati postavljala nove.

Potem pa – bum. Pija je rekla nasvidenje; izzive, prihodnost, zaslužek je šla iskati daleč, predaleč, da bi jo Trash Candy čakal, četudi je bila ravno Pija osrednji glas, stas, melodija, lingvistična karizma banda. Njena angleščina je – kar se pri nas le redko poklopi, v tem trenutku morda najbolje pri Koala Voice in Happy Ol' McWeasel – v vsakem komadu band peljala čez meje. Hudo daleč. Seveda gre za mariborski band, toda zvok, poanta, štos je bil ravno v tej kombinaciji sodobnega melodičnega trash punk rocka. Povedano drugače, s Pijo so bile to najbolj ameriške terce v državi na najbolj nasmejan kitarski dvojec Martin Potočnik & Jernej Metež.

Najprej se niso pobrali. Niso bili jezni. Prevelik šok. Spili so raje še kakšno pivo. Ne enega. Lahko bi se ga na mrtvo napili na sedmino svojega banda. Vendar ne. Morda ravno zato, ker so ostali člani vse bližje ali pa čez trideset let, vsekakor pa Trash Candy (še) ni imel poslovilnega špila. Preostali so raje naredili avdicijo, kar je vedno nehvaležna naloga. Iskali so pravo kemijo, nekoga, ki bi se resnično ujel tako z angleščino, energijo, kitarami ... Hm, Špela Gorogranc je Trash Candy prej srečala le pri babici, v časopisju. Nekaj malega je slišala o tej skupini, pravi. Saj kako tudi bi, kajti Candyji so pač žagali na tujem. Špela je bila elektronska pošta številka osem. Dva komada, ki ju je odpela, sta bila dovolj. »Najti pevko za to, kar igramo mi, je v Sloveniji dokaj jebeno,« priznava Tine Matjašič, basist in gonilna sila skupine. Fant, ki je v band vložil vse.

Ne samo da so se takoj ujeli, v slabem letu dni je tu zdaj plošča. Tretja plata, ki je v bistvu prva. Menjati dva člana se pozna, že bobni se poznajo, kaj šele vokal. Ampak ta »muzika na bando«, kjer žoga ne more v avt, še vedno ohranja, grize v vsakdanji živež eskapizma. To je fuzbal visokega ritma. Le da Trash Candy nikamor ne beži in ne zabija avtogolov, ne igra bunkerja. Na protinapade gre. Tokrat brez nahrbtnika. To je muzika za mulce ali tiste, ki so mulci vsakič, ko kitare tako zelo visokoleteče žagajo.

Producent Martin Bezjak, mariborski guru za produkcijo kitarsko dodelane ideje, je imel »pravo glasanja« le v Should have listened. Zame osebno nedvomno najboljša skladba s plošče, to je njihov Nothing Compares 2 U. Aha. Kar od nekje se je vzela ta balada, ki ji uspe v zadnji tretjini vsaj malo ustaviti ploščo. Vse ostalo zveni točno tako, kot pravi Matjašič. Candyji so morali dati to ploščo ven. Na polno. Do konca. Brez predaha. Samo žagaj.

Po dolgi debati sem Tinetu, ko me je vprašal, koliko bi Focusu prilimal od ena do pet, rekel, da bi šenkal štirko. Zaradi truda, zavoljo želje. Res, lahko bi obupali nad ploščo, ki v uvodni skladbi The Way I Feel Now še ne pove vsega, ravno tako ne v drugi Something To Believe In. Obe bi zlahka pristali na prejšnji plošči. Zato pa je Lone Wolf, prvi single, očitno tisto, na kar nova ekipa stavi. Bum, dras, polni šus. Ne da bi dinamika kitar kam izginila, to ni. Zelo ritmično dodelana Useless, ki se podaljša v The Downfall, ponuja zapomljiv refren, toda kakšnega Dance ali A Perfect Day s prve plošče tukaj ne iščite. Ekipa je prerasla srednješolske vragolije, zdaj se raje potopi, zapodi, zabubi v komade.

Morda ob prvem poslušanju izpadejo skladbe po prvi tretjini preveč podobne druga drugi (kot mašili delujeta Not a Part of This ter zadnji trije komadi), ampak kot celoti Focusu ne manjka fokusa. Morda je bilo na drugem albumu več ... čustvenega naboja ravno z bolj dinamičnimi prijemi. Morda. Toda to ne pomeni, da je Focus kakršno koli nazadovanje. Ne. Je nova pot, nov poskus, nov zagon. Zato lahko na tem mestu pohvalim Špelo, ki je marsikaj, kar Pija ni bila, a jo glavni zalogaj vendarle čaka na odru, kjer je Pijina svojevrstnost dala bandu tisto piko na i. Špelin glas je brez dvoma vse, kar je bil že Pijin, in v njem se vsekakor sliši želja dekleta, ki se iz Sevnice (in ne Selnice ob Dravi) cijazi z vlakom v Maribor na vaje. Ali povedano preprosto, Pijo boste na Focusu težko pogrešali.

Morda ob prvem poslušanju izpadejo skladbe po prvi tretjini preveč podobne druga drugi (kot mašili delujeta Not a Part of This ter zadnji trije komadi), ampak kot celoti Focusu vsekakor ne manjka fokusa.

Gre za nov začetek, tretja plošča je tako instrumentalno kot produkcijsko izpiljen, dovršen, profesionalen album. Še vedno pa ostaja vprašanje, zakaj takšnih albumov ne more snemati tista mlajša populacija, ki jo v akordih in nestandarno uglašenih kitarah nosi ta band. Po poslušanju je samo vprašanje, kaj čaka fantka z naslovnice (našli so ga na »internetih«) zdaj.

Akustično sporočilna Wasted in pozivajoča You Matter kažeta na to, da bi skupina rada nagovorila mladež. »Mi smo tisti, ki se trudimo narediti vaš dan boljši,« je dobra popotnica (You Matter), »ti si me zmerjal« pa dobra obramba (Calling Me Names), čeprav je zadnja skladba res hud šus. Ampak saj piše na ovitku: stand up against hatred! Vstani proti sovraštvu. Torej – vstani. Ti, kdorkoli in kjerkoli že si. Vse dni v tednu, ne samo na mali petek.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice