SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Fonov nadrealistični orkester

Fonov nadrealistični orkester

Anže Zorman
30. januar 2016

Na plošči se improvizirana zvočenja zapletajo v nowavevovski rock, posoško folklornost in kantavtorski primitivizem. Ne manjkajo niti bolj konvencionalni freejazzovski in altrockovski obrazci ter free jazz, afrobeat in etiojazz.
Na plošči se improvizirana zvočenja zapletajo v nowavevovski rock, posoško folklornost in kantavtorski primitivizem. Ne manjkajo niti bolj konvencionalni freejazzovski in altrockovski obrazci ter free jazz, afrobeat in etiojazz.
Olfamož:
Hupam, da ste dobro
(ZARŠ, 2015)

Po kuloarjih se govori, da je bil promocijski koncert spodaj popisanega albuma izvrsten, da so Menzo pri koritu med špilom redno parali kriki navdušenja in da se je rajanje zavleklo v jutro. Dogodek si je glasbena redakcija Radia Študent izbrala za neformalni sindikalni žur, prav tako se je tam znašel konkreten del aktivnejših domačih muzičistov iz polja svobodne improvizacije. Ne eno ne drugo in tudi nič preostalega ni bilo naključno.

Omenjene glasbenike je v Menzi in na njenem odru, še prej pa v studiu, zbral domači multiinštrumentalist in aktivni ustvarjalec Andrej Fon. Lani se je zavezal, da bo po DIY lo-fi solo prvencu Omahuj (2013) za svoj kantavtorski projekt Olfamož pri novem albumu ubral precej drugačno produkcijsko metodo. In je sestavil kar cel orkester. V tako imenovano Olfamoštvo je povabil kopico glasbenikov, odzvali pa so se strunarji Marko Jenič, Ana Kravanja, Ivo Podržaj in Vitja Balžalorsky, bobnar Jaka Berger – Brgs, brata  Vid in Jošt Drašler (kontrabas in bobni), saksofonist Cene Resnik, polifonik Samo Kutin ter vokalistki Irena Tomažin in Vesna Godler. V Ljubljani je med aktivnimi praktikanti svobodne improvizacije še nekaj vidnejših imen, prav veliko pa pravzaprav ne. Z večino od teh enajstih glasbenikov je Andrej Fon sodeloval že prej, pretežno v ad hoc sestavih, deloma tudi v čvrstejših projektih à la Žoambo Žoet Workestrao in Samo Gromofon. Prav tako je večina muzičistov že sodelovala z večino drugih, in tako je po svoje ta orkester kot nase obsojen potencial obstajal že pred svojim konkretnim vznikom. Potrebna je bila le malce resnejša vzpodbuda (za to je poskrbel Fon) in na koncu leta 2015 je pri Založbi Radia Študent izšel krasen plošček Hupam, da ste dobro.

Muziko na njem lahko za začetek provizorično vpnemo v zgoraj nakazani okvir. Prvo predlagano osišče je, recimo, Metelkova, ki s svojimi heterogenimi vsebinami in vedno novimi (ter starimi) iskalci robnih kulturnih in socialnih izkustev zaznamuje tudi glasbeno tkivo albuma. Ta se v svoji nadrealistični, eklektični in obešenjaški glasbeni maniri kje drugje kot tam niti ne bi mogel predstaviti, prav gotovo ne, recimo, v preveč uglajenem in polikanem Cankarjevem domu. Glasba Olfamoštva v polnosti odzvanja šele na metelkovskem, nekoliko kavbojsko opremljenem odru in zaodrju, s tamkajšnjimi mimobežnimi padalci, v latentni odprtosti za spontano ponočevanje ter v tistih posebnežih, na katere navadno naletiš okoli štirih zjutraj pred Jallo Jallo. Odpor do blaziranih fraz in rutinske gestikulacije, ki seva iz Olfamoževih besedil, je (v pretežno neartikulirani in kontradiktorni obliki) spontan kulturni refleks mnogih obiskovalcev Metelkove, pa čeravno je (disko) prozaičnost do neke mere tudi njen in njihov modus operandi.

Radio Študent je druga ključna koordinata. Ne le da je njegova hišna založba album izdala, prav tako je radio z izdatnim etrskim prostorom Olfamoža že pri prvencu iz robnega dnevnosobnega projekta prelevil v relevantno glasbeno snovanje, vredno premisleka, izpostavljanja in predvajanja. V tem so zajeti uredniški mehanizmi in recenzentski refleksi, ki se, ko gre za (določeno) domačo ustvarjalno srenjo, aranžirajo nekoliko drugače kot v primeru tuje glasbene produkcije. Obstaja namreč tiha zaveza do beleženja in vzpodbujanja lokalnih glasbenih snovanj in tudi vzajemnost z njegovimi protagonisti. Nekatere domače glasbene izdaje so v odnosu do zgodovinske in trenutne konstelacije scene deležne temu primerno obtežene obravnave, pa čeprav mimo večje tehtnosti zunaj lokalno-zgodovinskega konteksta. Album Omahuj, recimo, je bil že taka hecna zadeva, ki, čeravno zanimiva in iskriva, ni imela resnejših možnosti, da bi postala širše relevanten izraz glasbene sodobnosti. A to še zdaleč ni končni horizont glasbenega doživljanja; indie mašinerija vzpostavlja povsem legitimne estetske ključe, ki pa so vendarle zgolj ena od opcij. Robustni prvenec Olfamoža je nagovarjal še čisto druge poslušalske registre kot tuje sorodne muzike, ki se sicer prodajajo kot »new weird« bilokaj. Nekoliko pavšalno bi lahko dejal, da gre za (povsem smelo) afiniteto province do svojih lastnih simbolnih form, ki se ne bi mogle poroditi iz nikakršnih drugih skupnih izkustev.

Pri Olfamožu gre za raznovrstne kontekste, ki jih zajemata tkivi Metelkove in Študenta in ki seveda še zdaleč niso zgolj ljubljanski. Nasprotno, v teh dveh presečiščih celo bistveno vlogo igrajo periferna središča, kot so Čadrg in tamkajšnje s celega sveta napaberkovane ljudske godbe pa bolj hrupna konstelacija prekmurskih ravnic, sotelski rock odvodi in sežansko-primorske prigode, vključno z obmorskim Brecljem in alpskim Feom. V ta preplet robnih, napol institucionalnih okolij se vpleta nekoliko bolj avtohtono ljubljansko rojenje, ki ga zaznamuje (ne pa definira ali zamejuje) Zavod Sploh. V njegovi organizaciji so muzičisti, ki sodelujejo na plošči, izvedli številne nastope, skupne delavnice in obiske koncertov, iz vseh teh dogajanj in srečevanj pa se je razvila do neke mere generacijsko koherentna in predvsem izkustveno bogata skupnost ustvarjalcev, ki imajo za seboj ure in ure skupne igre. Posledično so glasbeniki, ki sodelujejo pri Olfamožu, prepoznavno jedro in baje tudi zelo jasne, izdelane ideje, kar zadeva končni zven, realizirali v izjemno špasno godbo. Ta je zanimiva, idejno prečiščena, v njej mrgoli referenc, ki se napajajo iz raznovrstnega glasbenega imaginarija glavnega snovalca, a tudi iz številnih avtorskih idiosinkrazij sodelujočih.

Na Hupam, da ste dobro se tako improvizirana zvočenja prepletajo s prepoznavno lokalnimi tradicijami, kot so nowavevovski rock Žoambotov, posoška folklornost in kantavtorski primitivizem Danija Kavaša. Ne manjkajo niti bolj konvencionalni freejazzovski in altrockovski obrazci pa afrobeat, etiojazz in še cel kup izmuzljivih aluzij. Vsa ta eklektika je izrazito disciplinirana ter v službi posameznih skladb in ni, za razliko od Fonovega starejšega projekta Kraški solisti, zgolj razposajeno nametana in pank-plakatovsko kolažirana kopica. 

Albuma Hupam, da ste dobro si sicer ne moremo zamišljati mimo domačega konteksta, vseeno pa suvereno presega cinizem domačijske maksime, po kateri velja, da če nekaj ni zanič, potem je kar v redu. Dovolj komunikativen in glasbeno bogat je za stik s tuje govorečim okoljem, predvsem pa se zdi ustvarjen za žive uprizoritve.

Predvsem za to, da jo dojamemo, ne potrebujemo insajderske predispozicije, kvečjemu moramo biti odprti za jezik, ki ga nadrealistična besedila dekontekstualizirajo in potujujejo, sprevračajo in deformirajo. Iz banalnosti na površini jezika se nedoločljivo namiguje na stvari, do katerih se niti ni moč dokopati, a se vseeno nekako zaslutijo. Nekoliko bolj so jasni Fonovi kriki in hropenja, ki artikulirajo skorajda klišejski, a tudi direkten in primaren angst. Njegov glas se često vpenja v glasbene aranžmaje, ki povratno govorijo o njegovem tekstu, in z zazankanimi rifi namigujejo na mehanično urejeno kulturo in družbo. Čeravno je to nekoliko zlizan trik, je treba reči, da se kantavtor Fon za potrebe svoje kritike ne zateka v ceneno družbeno moraliziranje. Celo skladba o fiktivnem pedofilu Antonu Stresu je tako kaotična, surova, zvočno nasičena in efektivna, da se izbira očitne in lahke tarče ne zdi prepoceni.

Albuma Hupam, da ste dobro (slovenski album leta 2015 po izbiri Radia Študent) si sicer ne moremo zamišljati mimo domačega konteksta, vseeno pa suvereno presega cinizem domačijske maksime, po kateri velja, da če nekaj ni zanič, potem je kar v redu. Dovolj komunikativen in glasbeno bogat je za stik s tuje govorečim okoljem, predvsem pa se zdi ustvarjen za žive uprizoritve. Spomnimo, da je bil Olfamožev solo prvenec inštrumentalno tako raznovrsten, da je bil – kantavtorskemu kredu navkljub – za prevoz celotnega inštrumentarija potreben cel avto, kar je seveda problem. No, logistična neprikladnost je sedaj pravzaprav še potencirana, a (h)upamo, da bo kak poletni festival vendarle dovolj ambiciozen, da povabi orkester na oder. Tega res ne gre zamuditi. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice