SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Gallusova dvorana dvakrat pokala po šivih

Gallusova dvorana dvakrat pokala po šivih

Tanja Benedik
11. oktober 2012

Uvodne besede Pedra Karlssona, ki si je posebej za to priložnost nadel telovnik in klobuk: »Tako sem se oblekel zato, ker mi telovnik in klobuk pomenita prijateljstvo, dobro hrano in kozarček ali dva.« (foto: Irena Herak)
Uvodne besede Pedra Karlssona, ki si je posebej za to priložnost nadel telovnik in klobuk: »Tako sem se oblekel zato, ker mi telovnik in klobuk pomenita prijateljstvo, dobro hrano in kozarček ali dva.« (foto: Irena Herak)

Perpetuum Jazzile je že nekaj let sinonim uspešnosti, če ne zaradi drugega, ga je na svetovni piedestal postavila objava glasbenega videa Africa na portalu youtube. Dvomi v dolgoročno uspešnost ob dejstvu, da gre za amaterski zbor, so se razblinili, saj je ta v zadnjem letu in pol obiskal Ameriko, Švedsko in se pravkar odpravlja na nemško turnejo, ki bo trajala od konca oktobra do decembra. Na koncertu smo slišali na novo naštudiran program pod novim vodstvom, ki je nedvomno prinesel svežino v pevske vrste. Ko se človek pogovarja z znanci, ki jih zelo pogosto srečuje na koncertih, ne more mimo dejstva, da nekateri sploh niso feni zbora Perpetuum Jazzile, temveč jih privabljata radovednost in kasneje neverjetna energija, ki veje iz vsakega pevca posebej. Na zborovskih koncertih pogosto naletimo na mrke, resne obraze izvajalcev (ki so, roko na srce, večinoma ogledalo osebe, ki stoji pred njimi), ki lahko še tako popolno in sterilno izvajajo zelo zahtevne programe, a jim manjka tisto nekaj, kar človeka prikuje na sedež.


In tak občutek dobimo na koncertu Perpetuum Jazzile. Avtorica prispevka sem prva pred nekaj leti na koncertu v Trebnjem rekla – ne grem nikoli več, ker to je pa res grozno. Če zbor spremljaš od začetka (ko je tovrstne glasbe nevajeno publiko presenečal še kot Gaudeamus), se moraš zavedati, da obstajajo vzponi in padci; a vendar je bil takrat trenutek, ko so se morali pevci odločiti, kaj bodo sami s sabo. Odločili so se seveda – to vidimo zdaj – povsem pravilno. Imajo profesionalnega managerja. Omislili so si umetniškega vodjo, ki se za spremembo s tovrstno glasbo ukvarja celo življenje in ima za seboj nekaj desetletij praktičnega udejstvovanja na odru (švedska skupina The Real Group, ki je ikona na področju vokalne a capella glasbe). Človek, ki točno ve, kaj hoče, in to od zbora dobi. Človek, s katerim so pevci povezani, čeprav ne stoji ves čas pred njimi. Z njim osvajajo vse po vrsti. Kako jim ob »normalnem« življenju uspeva še obisk vseh vaj, koncertov, turnej, bo za nas večna uganka. Upamo, da bo trajalo čim dlje.


Premierni koncert je poleg obvezne Africe, Avsenika in Poletne noči prinesel nekaj novih aranžmajev, ki niso delo strokovnjakov, kot je skladba Gøta umetniškega vodje. Perpetuum Jazzile zelo uspešno vzgaja tudi svoje lastne aranžerje. Kar nekaj priredb so prispevali pevci (recimo Jovano, Jovanke ter Last train home), kar je zagotovo dobrodošlo, saj dobro poznajo svoje ter zmožnosti svojih kolegov. Ogromno je tudi solistov, ki se izmenjujejo na odru, tako da je kljub veliki želji težko reči, kdo je boljši. In nekateri med njimi se razen tega uspešno predstavljajo še izven zbora kot back vokali različnih izvajalcev. A to še ni vse; svojo priložnost namreč najdejo tudi za »dirigentskim pultom«, ki je dejansko daleč od pravega pomena te besede. Seveda temu, kar počnejo, težko rečemo klasično dirigiranje, tako ne dirigira niti Karlsson, toda učinki so kljub temu brezhibni. Vse stoji, dinamika, ritmika in izgovorjava so na trdnih temeljih. Če smo še vedno v dvomih, ker svoje pač naredijo tudi mikrofoni, se zbor postavi naprej in odpoje Dream with the angels v povsem akustični preobleki (zbor je vodil Luka Černe). In dvomi so se razblinili. Perpetuum Jazzile zna peti kot vsak drug kakovostni zbor, le da svojo glasbo prezentira preko mikrofonov in naredi žur. Z razlogom. S koreografijo in svetlobnimi učinki vred.


Se pa moramo v tem prispevku seveda dotakniti tudi gostov. Zbor vsako leto v goste povabi eno vodilnih skupin. Tokrat so nam na odru svojo glasbo predstavili člani finske skupine Rajaton, ki deluje profesionalno že 15 let. Dejstvo je, da imajo severnjaki poseben zvok, ki ga še nihče ni uspel razvozlati. Svetlost, čistost vokalov, perfekcija, ki vedno znova preseneča. In ki ni v živo prav nič drugačna kot na posnetkih. Skupino radi vabijo k projektom, kot so izvedbe skladb Abbe in Beatlesov, vabijo jo tudi k sodelovanju s simfoničnimi orkestri, zadnji projekt pa je zgoščenka finskih pesmic za otroke. Eno o zajčku smo slišali tudi v Cankarjevem domu, in prav nič nas ni motilo, da jezika ne poznamo. Aranžmaje Rajaton med drugim pišejo Mia Makaroff, basist skupine Jussi Chydenius in drugi priznani skladatelji, saj je skupina na višku svojih moči. Skupina je Perpetuum Jazzile spoznala letos v Stockholmu.

Za konec pa še mnenje Fincev o našem zboru. Pogovarjali smo se s sopranistko Essi in tenoristom Hannujem.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice