SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Glas med stvarnostjo in onostranstvom

Glas med stvarnostjo in onostranstvom

Goran Kompoš
05. november 2011

Za vizualno podobo albuma je poskrbela oblikovalka Mina Fina.
Za vizualno podobo albuma je poskrbela oblikovalka Mina Fina.
iT:
Crying Games
(zavod Projekt Atol, 2011)

Če je eden od temeljev glasbene kritike vrednotenje skozi prizmo oprijemljivega konteksta, potem plošča Crying Games ponuja vse prej kot lahko izhodišče. No, če se opremo na misel Richarda Wagnerja, da je »človeški glas temelj vse glasbe«, morda niti ne. Toda Wagnerjeva definicija o rabi glasu je bila, resnici na ljubo, najbrž precej oddaljena od izraza, s kakršnim se na solističnem prvencu ukvarja Irena Tomažin alias iT.

Da album Crying Games ne ponuja konvencionalnega glasbenega izraza, lahko med vrsticami razberemo že iz ustvarjalnega profila Tomažinove. Ob glasu kot glavnem sredstvu izražanja – pogosto neločljivo – uporablja gib, zato bi njeno členjenje vokalne forme lahko umestili tudi v kontekst performativnih umetnosti. Toda čeprav zvočni zapis presega konvencionalne (popularno)glasbene okvire, na njem zabeleženi univerzalni razpoloženjski jezik nagovarja tudi poslušalca z posluhom, ki ni natreniran za (ekscentrične) zvočne kuriozitete. Skozi razgaljanje najintimnejših osebnih izkušenj Tomažinova stopa po sledeh skorajda mučne neposrednosti glasbenih poetov Blixe Bargelda, Michaela Giraja iz Swans in Scotta Walkerja, ki življenjske izkušnje in travme potiskajo na rob in čezenj.

Glas, ki določeno travmatično dimenzijo skriva že sam v sebi, je idealno orodje za portretiranje vznemirjene, zbegane, ranjene psihe. Ko Tomažinova kriči, hrope in šepeta, se zdi, da jo je obsedlo nekaj demonskega, da se je v njeno telo naselil tujek. Če si izposodimo diagnozo, ki jo s tujo entiteto obsedeni glavni junakinji v filmu Izganjalec hudiča (The Exorcist) postavi Žižek (v filmu Perverznežev vodnik po filmu), dobimo vtis, da Tomažinovo »obsede glas v vseh svojih obscenih dimenzijah«. Glas resda najprej uporablja kot orodje za izražanje subjektivnih izkušenj, toda obenem se kot Žižek sprašuje tudi o tem, »kako domesticirati to strašljivo dimenzijo glasu oziroma kako to tujo silo pretvoriti v orodje za izražanje človeških atributov«. Tu se lahko deloma opremo na Heinerja Müllerja, pri katerem si Tomažinova izposodi iztočnico za skladbo Ophelia Muller / who is it. Müller namreč pravi, da ga odgovori in rešitve ne zanimajo: »nimam odgovorov, zanimajo me problemi in konflikti« (v knjigi Therese Ganter Searching for a new German identity: Heiner Müller and the Geschichtsdrama). Enako kot za njegovo dramsko igro HamletMachine lahko tudi za album Crying Games rečemo, da gre za nekakšno utelešenje glasbe, ki se ne obremenjuje z naracijo.

Skozi razgibano rabo glasu dobimo podroben, intimen in vznemirljiv vpogled v avtoričin značaj ter njeno soočanje s frustracijami, ki jih priložnostno začini s humorjem.

Abstrahirana ljudska pesem ter fragmenti avtorskih in izposojenih poetičnih tekstov, razdrobljeni in razmetani po celotnem posnetku, sami po sebi skoraj ne ponujajo opore. So le platno, na katero Tomažinova riše široko (shizofreno) razpoloženjsko paleto. Strahove, razočaranja, negotovost in druge neprijetne življenjske izkušnje na eni ter igrivost, veselje in duhovitost na drugi strani. Lucidnost teh sugestij si poslušalec, odvisno od lastnih izkušenj, interpretira sam, toda ker so univerzalne, so verjetno dovolj razumljive vsakomur. Bodisi skozi prizmo racionalnega bodisi nezavednega ali še raje v prepletu obeh. Skozi razgibano rabo glasu dobimo podroben, intimen in vznemirljiv vpogled v avtoričin značaj ter njeno soočanje s frustracijami, ki jih priložnostno začini s humorjem.

Privlačno, ganljivo temačnost potencirata (de)konstrukcija skladb in barvita, zvedava zvočna podoba. Vzgibe za konfuzno, na prvi posluh neurejeno formo skladb bi verjetno lahko iskali v sodelovanjih Tomažinove s svobodnjaškimi impro kreativci. Toda še bolj se zdi, da razgibano rabo njenega glasu prej kot improvizacija narekuje intenzivno, evokativno členjenje različnih emocij. Skozi prizmo manipulacije z analognimi snemalniki in kasetniki njena glasba pogosto preči izročila sodobne elektronike in moderne kompozicije, slišimo pa tudi premise ljudske pesmi, bluesa, estetike hauntology ter celo sakralne in konkretne glasbe. Vse te aluzije Tomažinova spretno vpne v svojstven izraz, ki močno presega raznotere trendovske kolaže. So pravzaprav le orodje, s katerim razgali soočanje s svojimi emocijami.

Plošča Crying Games ponuja izrazito večplastno, kompleksno, na prvi posluh zahtevno, celo naporno vsebino, zato od poslušalca terja privajanje in precejšno angažiranost.

Plošča Crying Games ponuja izrazito večplastno, kompleksno, na prvi posluh zahtevno, celo naporno vsebino, zato od poslušalca terja privajanje in precejšno angažiranost. Postane pa izkušnja mnogo bolj oprijemljiva, celo prijetna, ko poslušalec široko paleto razpoloženj poosebi ali v njej najde neločljivo, komplementarno vez med na videz nezdružljivimi emocijami. Definiranje te vezi ne nastane čez noč, zato ni presenetljivo, da je Tomažinova za objavo solističnega prvenca potrebovala pet let. Dolgo čakanje je povsem upravičeno: album s svojim izvirnim, izrazito osebnim avtorskim pečatom ni unikat le v domači glasbeni ponudbi, temveč tudi v kontekstu tuje glasbene produkcije, ki jo danes narekujejo predvsem mlačne generične, potrošniške vsebine.

NE SPREGLEJTE:


Preseganje vzorcev skozi vzorce
sobota, 02. maj 2015
Igra glasov
sreda, 18. januar 2012
Zveneči ostri robovi
petek, 08. maj 2015
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Udarniške konstrukcije v času in prostoru
sobota, 18. februar 2012
Skupinska razstava Glas v galeriji ŠKUC
ponedeljek, 20. april 2015
Skozi SINTEZO
četrtek, 16. april 2015
Relacija tuje–domače na primeru Hillmer / Paris / Karlovčec / Fake Sheikh in Espinal / Berger
torek, 21. oktober 2014
Prisluškujemo trinajsti Documenti
sreda, 08. avgust 2012
Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča
torek, 17. december 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice