SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Glasba in drugačnost

Glasba in drugačnost

Uredništvo
09. september 2014

Dr. Rajko Muršič je velik del svojega predavanja namenil terminološkim vprašanjem in zagatam pri prevajanju (foto: arhiv Odzven).
Dr. Rajko Muršič je velik del svojega predavanja namenil terminološkim vprašanjem in zagatam pri prevajanju (foto: arhiv Odzven).

V četrtek, 28., in v petek, 29. avgusta, je v prostorih ljubljanskega Mestnega muzeja pod okriljem festivala Noči v stari Ljubljani potekal mednarodni večdisciplinarni simpozij z naslovom Glasba in drugačnost/Music and Otherness, ki so ga skupaj organizirali Kulturno in etnomuzikološko društvo Folk Slovenija, Mednarodno združenje za tradicijsko glasbo – International Council for Traditional Music (ICTM), Ustanova Imago Sloveniae, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Na simpoziju so bili predstavljeni izsledki dognanj v različnih znanstvenih disciplinah, ki so poskušali osvetliti današnjo situacijo nekaterih izbranih glasbenih praks. Posebne pozornosti so bile deležne glasbene dejavnosti oseb s posebnimi potrebami, priseljencev, starejših občanov ter nosilcev nenavadnih vokalnih in inštrumentalnih izrazov. Slavnostna govornica je bila priznana strokovnjakinja z Inštituta za raziskave ljudske glasbe in etnomuzikologijo Univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju prof. dr. Ursula Hemetek.

Simpozij se je začel z uvodnim predavanjem Svaniborja Pettana, v katerem je prisotne spomnil na odmevno kampanjo Sveta Evrope iz leta 1995 »Vsi drugačni – vsi enakopravni« proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti na splošno, ki je močno odmevala tudi v Sloveniji. Slogan je namreč med drugim opozarjal na podrejeni družbeni položaj določenih skupin, ki ga je bilo treba ozavestiti in po možnosti seveda izboljšati. Tako je tudi glasba zaživela kot sredstvo, s katerim se je poskušalo pozitivno vplivati na percepcijo drugačnosti in posledično prispevati h kvalitetnejšemu sožitju. Nadaljevala je že omenjena Ursula Hemetek, ki je med drugim razložila, da se je komparativna muzikologija, iz katere je izšla etnomuzikologija kot disciplina, tradicionalno ukvarjala z glasbo »drugih«, za razliko pa je bilo pri raziskovanju ljudske glasbe lastnega naroda v prvem planu vedno »sebstvo«. Po njenem mnenju je kategorija »drugačnosti« pri raziskovanju že nekoliko zastarela, predvsem v primeru preučevanja manjšin znotraj njihovega lastnega teritorija.

Sledil je sklop dveh nekoliko bolj teoretsko zastavljenih prispevkov. Rajko Muršič je predstavil teoretske razprave o drugosti v antropologiji in uvedel ter razložil pojem »druge glasbe«, a ne kot »glasbe Drugih«, torej nekako v smislu festivala »Druga godba«. Predstavil je dva primera »druge glasbe« z območja nekdanje Jugoslavije, in sicer Borisa Kovača in Maria Marzidovška (o njem smo na naših straneh že obširneje pisali (http://www.sigic.si/odzven/v-hrupen-spomin-mario-marzidovsek-1961-2011). Kritično se je obregnil ob predstave o domnevnem odnosu med zvrstmi glasbe in družbenim kontekstom, v katerem se razvijajo, ter tako opozoril na nekatera zmotna razumevanja odnosa med družbenimi skupinami in »njihovo« glasbo, ki temeljijo na procesih esencializiranja in avtentizacije. Po njegovem mnenju je namreč glasba razpoka med realnostmi različnih svetov, kar je utemeljil z neproblematičnim in uspešnim skupnim muziciranjem glasbenikov iz zelo različnih družbenih skupin. Nadaljevala je Maja Bjelica, ki je v svojem prispevku osvetlila določene povezave med filozofsko obravnavo drugosti in drugega ter glasbeno dejavnostjo posameznika oziroma skupine. Zanimala so jo vprašanja: kdo (ali kaj) je drugi nasploh in kdo (ali kaj) je drugi v glasbi? Ali glasba pripomore k sprejemanju drugega, drugačnosti in drugosti ter kako? Ali je mogoče z glasbeno dejavnostjo vzpostavljati strpnejše medsebojne odnose? Izpostavila je dejstvo, da vse več filozofov, muzikologov in drugih znanstvenikov (npr. nevroznanstveniki) obravnava glasbo kot pomemben, celo ključen družbeni in psihični element vzpostavljanja odnosov med posamezniki in skupinami. Tovrstno razumevanje glasbene dejavnosti naj bi ponujalo možnost za učenje in spoznavanje novih načinov ustvarjanja etičnega sveta oziroma, po repliki Rajka Muršiča, glasba naj bi delovala tudi kot etična praksa.

Sledil je obširen tematski sklop, kjer je kar sedem predavateljev predstavilo zelo različne vidike razmerij med glasbo in ljudmi s posebnimi potrebami. Subhangi M. K. Herath je izpostavila paradoksno vlogo estetske katarze pri vzpostavljanju identitete med univerzitetnimi študenti s posebnimi potrebami na Šrilanki. Gledališčnica Alenka Vidrih je s pomočjo videoposnetkov iz bogate lastne prakse osvetlila nekatere vloge glasbe pri integraciji oseb s posebnimi potrebami oziroma (gledališki, glasbeni) oder kot prostor za raziskovanje in razumevanje drugačnosti. Manč Kovačič z mariborske Osnovne šole Gustava Šiliha je v inspirativnem prispevku predstavil nekatere praktične izkušnje inkluzivnega glasbenega pedagoga pri delu z otroki s posebnimi potrebami, seveda na področju ustvarjanja in izvajanja glasbe. Predstavil je nekaj konkretnih primerov individualnega pristopa, načinov aranžiranja, izbire glasbil ter učinkov muziciranja. Vojko Veršnik se je s svojim predavanjem vrnil nazaj k sloganu »Vsi drugačni – vsi enakopravni« in opozoril, da ima ravno glasba kot medij prav poseben pomen za tiste, ki so v družbi označeni kot »drugačni«, saj lahko z njo izrazijo, česar sicer ne morejo. Osredotočil se je na starostnike in ljudi s posebnimi potrebami, ki s pomočjo glasbenih aktivnosti lahko razvijajo ali vsaj ohranjajo miselne, govorne in motorične sposobnosti, izražajo čustva ter pridobijo občutek samozavesti. Marija Klobučar z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU je na primeru poslednjega slovenskega guslarja, »Pravutinskega slepca«, osvetlila povezanost slepih z glasbo pri slovanskih narodih. Glasbena terapevtka Špela Loti Knoll z dolgoletnimi izkušnjami dela z žrtvami domačega nasilja v Varni hiši pa je predstavila uporabo glasbene improvizacije kot spodbujevalke za odkrivanje podzavestnih in nepoznanih vzorcev delovanja svojih klientov. Preko medmrežja sta nato svoje predavanje izvedla še ameriška skladatelja Robert Gross in Kenneth Downey, ki sta na primeru lastne skladne Diskord: Koncert za Menierovo bolezen in elektroakustični orkester razpravljala o uporabi glasbe pri rehabilitaciji sposobnosti intonacijske percepcije pri ljudeh z Menierovo boleznijo.

... tematike in izsledki večine prispevkov na simpoziju vsekakor zanimivi tudi za širšo zainteresirano javnost, in le upamo lahko, da bodo našli pot izven ozkih strokovnih krogov tudi v kakšne laični javnosti bolj priljudne medije.

Prvo petkovo jutranje predavanje je imela Wei-Ya Lin, in sicer o praksi petja tradicionalnih pesmi in krščanskih cerkvenih himen v skupnosti Tao (avtohtona etnična skupina v Tajvanu) in se spraševala, kakšni so vplivi krščanstva na njihove glasbene prakse. Sledilo je predavanje Amre Toska o legendarni pevki sevdalink Emini Zečaj in njenem velikem vplivu na mlajše umetnike, zbrane okoli založbe Gramophon, denimo na novo kultno figuro na sceni Boža Vreća, frontmena skupine Halka. Muzikolog in glasbenik Manfred Bartmann je prepričljivo ponazoril delovanje aplikativne etnomuzikologije, in sicer na primeru preučevanja protestne pesmi v pogovorni nemščini, razširjene med vzhodnofrizijskim kmečkim prebivalstvom okoli leta 1930, v kateri se zrcalijo strukture moči v tej pokrajini na meji med Nemčijo, Nizozemsko in Dansko in ki še dandanes ostaja občutljiva tema. V ta namen je izvedel tudi dve svoji pesmi: prva je govorila o prej omenjeni stari pesmi in o njegovem terenskem delu iz leta 1984, druga pa je staro pesem vključila v neko angleško ljudsko pesem, ki prav tako govori o izkoriščanju. Sledil je prispevek Michiko Hirama o stari dvorni glasbi Kitajske in Japonske oziroma o festivalu Baixi iz 7. stoletja n. š. in prenosu njegovih prvin s Kitajske na Japonsko. Nato se je razprava s predavanjem Alenke Bartulović in Mihe Kozoroga ponovno vrnila k sevdalinki, a tokrat v slovenskem kontekstu. V času vojne v Bosni in Hercegovini je bila namreč prav glasba pomemben del begunske izkušnje. Še zlasti sevdalinka je delovala kot učinkovit mehanizem spoprijemanja z novim, tujim okoljem. V tem obdobju so begunci oblikovali dve glasbeni skupini, Dertum in Vali, ki sta izvajali sevdalinke. Predavatelja sta izpostavila, da pojav sevdalinke v Sloveniji bolj kot strategijo bojevanja za bošnjaško identiteto razumeta kot kompleksen in večplasten proces soočanja s travmo in prisilnimi migracijami, ki se je prepletala z mladostniško kreativnostjo in stremljenjem po izrazni svobodi. Smiselno je nato nadaljevala Maša Marty, ki je prav tako ostala pri »slovenski tematiki«, a iz obrnjene perspektive. Predstavila je namreč gostovanja slovenskih glasbenikov v Švici (dokumentirana so že vse od časa pred prvo svetovno vojno), afirmacijo »avsenikove glasbe« in termina »oberkrainer« v širšem evropskem prostoru, vlogo pionirjev (Fantje na vasi, Slovenski oktet itd.) ter pomen slovenske diaspore v Švici pri vseh teh procesih.

Po premoru za kosilo je nadaljeval Branislav Ostojić s prispevkom o Romih in romski glasbi v hrvaški Istri, s poudarkom na vlogah in funkcijah glasbe v njihovem življenju, na repertoarnih značilnostih in posebnostih v primerjavi z Neromi ter na vprašanjih interakcije in percepcije v neposrednem stiku z Neromi. Petra Rakić je na podlagi aplikativnega etnomuzikološkega dela podala poročilo o tem, kako »Metelkova – Mesto v mestu« skrbi za sprejemanje drugačnosti skozi glasbo. Nadaljeval je Ta-Hsin Kuo s predstavitvijo glasbene prakse ljubiteljskih saksofonistov v tajvanskem mestu Taichung, ki se jo pogosto dojema kot »drugačno« iz dveh razlogov: ljubiteljski glasbeniki izbirajo stare in skorajda popolnoma pozabljene tajvanske popularne pesmi, poleg tega pa glasbe ne igrajo na »pravi« način. Zaključno predavanje simpozija je pripadlo Aniti Prelovšek z ljubljanske Akademije za glasbo o flavti na pogrebnih slovesnostih. Z uvajanjem različnih solističnih instrumentov v zadnjem času glasba namreč na pogrebih dobiva drugačno podobo, kar pomeni, da se razširjajo možnosti in načini pogrebnih slovesnosti, ki tako dobivajo drugačno podobo ter vedno bolj poudarjajo individualnost.

Poročilo lahko zaključimo z ugotovitvijo, da bi bile tematike in izsledki večine prispevkov na simpoziju vsekakor zanimivi tudi za širšo zainteresirano javnost, in le upamo lahko, da bodo našli pot izven ozkih strokovnih krogov tudi v kakšne laični javnosti bolj priljudne medije. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice