SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Glasba in migracije skozi gledališke oči

Glasba in migracije skozi gledališke oči

Igor Bašin
17. maj 2013

Režiser Mare Bulc se je z izbranimi glasbeniki izvirno lotil več kot aktualnega vprašanja o migracijah ter v prvi vrsti zabrisal mejo med glasbo in gledališčem. (Foto: Urška Boljkovac)
Režiser Mare Bulc se je z izbranimi glasbeniki izvirno lotil več kot aktualnega vprašanja o migracijah ter v prvi vrsti zabrisal mejo med glasbo in gledališčem. (Foto: Urška Boljkovac)

Letošnji, osemnajsti festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos je v Stari mestni elektrarni v Ljubljani odprla gledališko-glasbena predstava Gremo vsi!, v kateri se je režiser Mare Bulc z izbranimi glasbeniki izvirno lotil več kot aktualnega vprašanja o migracijah ter v prvi vrsti zabrisal mejo med glasbo in gledališčem, kar nas je napeljalo k temu, da smo se usedli skupaj z njim in spregovorili o tem izzivalnem projektu.

Kako si prišel na idejo za gledališko-glasbeno predstavo Gremo vsi!?

Realno stanje v državi me je napeljalo nanjo (smeh). Še pred par leti nisem razmišljal o odseljevanju iz države, zadnja leta pa sem opazoval mnogo primerov, znance, prijatelje, sorodnike, ki so se izselili iz naše, nekoč tako imenovane perspektivne države. Začel sem se ukvarjati z mislijo, da bi naredil predstavo o migracijah. Kar nekaj časa sem imel to idejo v paci, nisem pa vedel, kako naj se je lotim. Nekega dne me je prestrelilo, da se glasbeniki selijo iz benda v bend in da bi to lahko bila dobra metafora. Na srečo sem se prejšnje poletje zadebatiral s Tino Dobnik, producentko Maske, ki jo je zanimalo, če delam na kakšnem novem projektu. Omenil sem ji to zamisel, ki jo je pritegnila, kar me je spodbudilo, da sem začel razvijati idejo in iskati konkretne ljudi. Nisem hotel imeti benda, ki že obstaja, razmišljal sem o heterogeni skupini glasbenikov, ki ne grejo skupaj na prvo uho. Pomembno mi je bilo, da gre za različne ljudi, ki prihajajo iz različnih glasbenih okolij. Začel sem z Ludovik Material, nato sem vprašal Ireno Preda, nato še Polono Janežič (iz zasedb Katalena in Melodrom) in N’Toka – vsi so bili takoj za, in tako sem dobil heterogeno skupnost, ki jo lahko pojmujemo kot bend, kot prebivalstvo države ali kot gledališko ekipo. Zaradi obveznosti je od projekta odstopil bobnar iz Ludovik Material, zato sem njegova sočlana, Tino Perić in Matijo Dolenca, zaprosil, naj najdeta drugega bobnarja. Pripeljala sta Jako Bergerja, ki ga za razliko od ostalih nisem poznal z glasbenih odrov, vendar je že opis, kje vse je bobnal, zadostoval, za povrh pa sva se še ujela. Vmes sem se menil tudi z Juretom Vlahovićem, ker mi je bilo pomembno najti dobrega zvočnega manipulatorja in tehnika, nekoga, ki bo skrbel za tehnično in zvočno plat projekta. Štejemo ga za sedmega člana ansambla.

Kaj te je pritegnilo pri Ludovik Material, da si njegovimi člani začel sestavljati ekipo?

Od naštetih so bili zadnji, ki sem jih videl na koncertu. Zbiral sem takšne, ki so me prepričali z nastopom. Moj hendikep oziroma poklicna deformacija je, da vse, kar gledam in berem, ocenjujem skozi gledališki filter in razmišljam, kaj bi bilo vredno uporabiti v predstavi. Tina, frontmanka Ludovik Material, ima fenomenalno prezenco. Matija ima za sabo kariero didžeja, ukvarja se z elektroniko, je klasično izobraženi kitarist, ki uči mlade kitariste na glasbenih šolah. Njihov bobnar igra bas v ŠKM Bandi. In zdeli so se mi dovolj zanimivi, predvsem pa široki in odprti. Ireno Preda sem poznal, še preden je začela peti opero in je odšla na študij v London. Ko sem jo prvič gledal na odru, je bila to zelo močna izkušnja. S svojo arijo me je tako pretresla, da sem celo potočil solzico. Po tej hudi izkušnji sem ji rekel, da morava v prihodnosti narediti kaj skupaj. Ona si je prav tako želela sodelovati z mano. Polona je iz bendov, ki so mi zelo všeč. Ploščo Kmečka ohcet od Katalene in drugo plato Melodroma sem ves čas poslušal v avtu, N’toka pa spremljam, odkar je na sceni. Izbor nastopajočih je vezan na moj glasbeni okus in na močno koncertno izkušnjo. Nisem hotel najti le nekoga, ki zna igrati ali peti, ampak takšne, katerih nastop se mi je zdel zanimiv, vendar ne zrežiran. Izziv je bilo delati z ljudmi, ki vedo, kaj sta oder in publika, in ki se soočajo z gledališkim problemom nastopa, ki pa je pri glasbi popolnoma drugače zastavljen in nima gledališke logike. Zanimalo me je, kaj lahko kot gledališki režiser sploh režiram oziroma kaj je smiselno režirati.

Nisem hotel najti le nekoga, ki zna igrati ali peti, ampak takšne, katerih nastop se mi je zdel zanimiv, vendar ne zrežiran. Izziv je bilo delati z ljudmi, ki vedo, kaj sta oder in publika, in ki se soočajo z gledališkim problemom nastopa, ki pa je pri glasbi popolnoma drugače zastavljen in nima gledališke logike.

Rdeča nit predstave so migracije, vendar je mene osebno, kar verjetno izvira iz moje profesionalne deformacije, presenetila pretočnost med klasično in popularno glasbo. Predstava namreč ruši tabu o njuni nezdružljivosti, vrhunec pa doseže, ko Irena Preda pošteno zarapa. Ste o tem razmišljali pri delanju predstave ali je do tega prišlo čisto spontano?

Dosedanje kritike so bile iz bolj gledaliških vod, zato me ne čudi, da se nihče še ni dotaknil tega. Vsak od nas je prinesel kos sebe v predstavo. Prve tedne smo ogromno debatirali in od prve vaje naprej smo zelo odprto sodelovali. Seveda smo se na začetku tipali, vendar moram poudariti, da je bil ves proces dela zelo igriv. Obenem imajo drug do drugega zelo velik rešpekt. Zelo redko pa smo naleteli na ločnico, kaj je klasika in kaj ni. Ko sem jih združeval, sem iskal klišejsko nemogoče kombinacije. Zanimalo me je, kaj se zgodi, ko združiš vrhunsko operno pevko in odličnega MC-ja z »noise« bobnarjem. Na mojo pobudo smo združili načeloma nezdružljivi skladbi, pesem Zemlja, ki jo napisala Polona za klavir in jo poje Irena, skupaj z N’Tokovim rapom Staycation. Niso rekli ne, le opozorili so, da verjetno ne bo šlo najbolje skupaj. Zašpilali so ju kot mash-up in meni se je slišalo kot dva istočasno prižgana televizorja. Prav to sem hotel. Dogovorili smo se, da ju uskladijo. V to omleto so dodali tretji komad, Let’s Unite!, kar jim ni bil napor. Ne gre za ljudi, ki bi živeli zaprti v stolpih in ne bi vedeli, kaj se dogaja okoli njih. Povezava klasike in naše predstave mi sproža asociacijo na knjigo Vdih – Izdih Vinka Globokarja. Nisem poznavalec klasike, vendar so se odvodi iz klasike dotaknili mojega glasbenega sveta, ki ne priznava predalov, mej in ločenih zvrsti, ampak išče spoje, mash-upe, crossoverje in se ne ustavi samo pri glasbi, ampak preide še kam drugam.

Predstava je nastajala v času protestov in vstaj, kar se nedvomno pozna na samem besedilu.

Da, seveda! Večinoma smo bili vsi aktivni protestniki oziroma smo se udeleževali protestov. Ukvarjanje z odločitvijo, ali oditi iz države ali ne v kombinaciji z aktivnostmi, ki so se odvijale na ulicah, je sprožilo številne debate o različnih temah, ki so se odpirale v sklopu predstave in protestov. Na vajah smo razpravljali, ali oditi ali ne. Še preden smo se začeli dobivati na vajah, sem jim zastavil to vprašanje kot domačo nalogo. To je bilo decembra, že v času protestov. Veliko jih je reklo: »Zdaj pa res ne grem! Mogoče sem pred pol leta še razmišljal, da bi šel, ampak zdaj pa ne grem nikamor. V takšnem času ne morem biti nikjer drugje. Moram biti zraven.« In demonstracije so bile direkten vpliv na temo predstave.

Tvoj brat dvojček živi v tujini, kar je avtobiografski okvir predstave.

Del zgodbe je avtobiografski, vendar ne v smislu najine zgodbe, ampak začetne situacije. V projekt smo namreč vstopili z osebnimi izkušnjami, česar pa nisem vpeljal skozi svoje tekste in besede, ampak skozi preplet izkušenj nastopajočih. Do siamskih dvojčic pa je prišlo zelo naravno. Te ideje ni bilo na začetku, padla je sredi vaj, ko sem Tini in Ireni rekel, naj stopita skupaj, in zgodil se je klik, ki je izgledal noro. Vsi smo bili takoj za to, da morati biti v predstavi »povezani«, kar je pripeljalo do tega, da sem vpeljal nekatere stvari, ki so speljale predstavo v povsem novo smer.

Vprašanje o odhodu v tujino me je napeljalo na razmišljanje o razlikah med Slovenci in Srbi. V Srbiji so pred dvajsetimi leti doživeli enormen odhod mladih in odliv kulturnega kapitala v tujino, v našem primeru pa se mi zdi, da smo še vedno dokaj prikovani na lastno zemljo.

Tega si ne bi upal tako radikalno potrditi. Enostavno še nismo tako globoko zabredli, kot so v Srbiji pred dvajsetimi leti. Vstaja in protesti dajejo oziroma so dajali še nekaj upanja. Če bi bila situacija še slabša, je vprašanje, če bi protesti držali ljudi tukaj. Smo na točki, ko upanje med ljudmi še ni popolnoma izgubljeno, vsaj ne tako množično. Drugače pa ne maram narodnostnih in skupinskih kategorij, kaj je slovenstvo in ali zemlja drži Slovence. Ne verjamem v to. Sam menim, da je med ljudmi, tudi med kulturniki, malo takšnih, ki se danes politično odločijo za izselitev iz Slovenije. Gre za preplet številnih faktorjev. Seveda zaostrena politična situacija doda spodbudo k takšnih odločitvi. Številni, ki so odšli, so mi povedali, da iz tujine še vedno spremljajo domače medije in situacijo v državi. Čeprav jih ni tukaj, so pravzaprav tukaj. Pred kratkim sem slišal super definicijo doma od dramatika Gorana Stefanovskega, brata Vlatka Stefanovskega, ki že dolgo živi v Veliki Britaniji. Povedal je, da je dom tam, od koder prihajajo večerna poročila, ki jih redno gledaš in spremljaš, in da sam ne ve, kaj govorijo v britanskih poročilih, vsak večer pa spremlja makedonski teve dnevnik, čeprav živi na otoku. Veliko ljudi, ki je zapustilo domači prostor, je vanj še zelo vpetih in zato se pogosto ukvarjajo z razmišljanjem, kaj narediti od tam za svojo deželo, iz katere so odšli, ali naj se vrnejo.

Predstava posrečeno ponazori, kako se živi in dela v bendu. Sama predstava je na trenutke kot javna vaja, polna prekinitev in novih začetkov.

Našli smo veliko principov, ki veljajo tako v gledališču kot v glasbeni skupini. Prekinitve naj se ne bi dogajale, ne na koncertih ne v teatru, so pa na koncertih mogoče bolj sprejemljive. V sodobnem teatru pa se jih včasih zanalašč uporablja. In v tem je podobnost. Na vajah je ustavljanje nekaj običajnega. V našem primeru sem iskal glasbeni svet v gledaliških prizorih. V končni uprizoritvi je to zabrisano, je pa v nekaterih prizorih to več kot očitno. Se pravi, kako gledati na vajo benda, tonsko probo, garderobo in kako vse skupaj uprizoriti na odru. Za to sem imel dva razloga. Eden je bil čisto praktičen: zdelo se mi je smiselno, da nastopajoči vstopajo v teater skozi stvari, ki jih poznajo. Drugi je vsebinski: v predstavo sem hotel vgraditi metaforo, da je bend država, glasbeniki v bendu pa so njeni prebivalci. To metaforo lahko širimo na druge aspekte glasbenega sveta. Ko smo kopali po tem, sem jih spraševal, ali so kdaj bili na avdiciji za kakšen bend in kaj se tam dogaja; kaj se zgodi na vaji, če nekoga ni; kaj se zgodi, ko nastane komad, ki jim ni všeč in ga petdesetkrat predelajo, a še vedno ni v redu. Ti procesi so se mi – v okviru vprašanj o migraciji – zdeli podobni asimilaciji. O tem smo veliko debatirali. Zanimivo je, da vidiš te povezave z glasbenim svetom. Nekdo drug vidi v teh prizorih glasbene inštrukcije, glasbeno šolo. Pri meni pa to izhaja iz prilagoditve, asimiliranja.

Sam sem bil na predstavi, na kateri se je ekipi pridružil mladi kitarist, in iz poštenega jama je nastal cel komad. Doživel sem ga kot namig, da smo vsi zamenljivi.

Ja! Ta prizor je vedno improviziran in zapakiran v logiko, da en član manjka in da se išče novega iz publike. To je edini prizor, ki je popolnoma prost, muzika pa je prepuščena naključju. Zgodi se, kar se zgodi, desetminutni jam ali minutna katastrofa, do katere pravzaprav skoraj ne more priti, saj je na odru minimalno pet odličnih glasbenikov. Ker lepo teče predstava, ki je sestavljena iz razdrobljene dramaturgije, sem hotel vnesti rez, ki izpade, kot bi nekaj ne štimalo, kot da se ne ve, ali je zmenjeno ali ne, da se ne da prebrati, ali je gost od tukaj ali ne, ali je del nas ali od kod drugod. Doslej se je večinoma zgodilo, da so kar znali igrati. Je pa prizor določen že v začetku z ločevanjem občinstva na glasbenike in neglasbenike. Seveda je od gledalcev odvisno, ali bodo po pravici povedali, če igrajo kakšen instrument oziroma ga ne. Kdor igra, ima svoj del tribune. Povlekli smo ločnico …

Predstava pokaže, da je meja točka dogovora, neka konvencija, ki loči dva predala. Toda kje potegniti mejo med glasbo in teatrom, kje potegniti mejo z nekom, ki se je preselil v tujino, ali je tam doma ali na tujem? 

… na del »theater« in del »music«, ki se v toku predstave zabriše.

Naš princip je bil popolnoma radikalizirati to, kar delamo. To ločnico smo naredili z brezveznim vizualnim simbolom, ampak zelo vidno. Razmejitev je zelo jasna in je od daleč videti kot popolnoma radikalna ločitev. Ampak vsi vemo, da so obmejna območja popolni mash-upi. V večini primerov gre za kaos prehajanja. To začrtano mejo predstava povozi, da s samo mejo nimaš kaj početi. Predstava pokaže, da je meja točka dogovora, neka konvencija, ki loči dva predala. Toda kje potegniti mejo med glasbo in teatrom, kje potegniti mejo z nekom, ki se je preselil v tujino, ali je tam doma ali na tujem? Imam prijatelja, ki že leta živi v tujini, ki pa prek Facebooka pošilja več sporočil o Sloveniji kot tisti, ki tukaj živimo. Bolj je v naši politični situaciji kot pa v tisti, v kateri živi. Meje so zelo relativne, sploh v sedanjih časih, ko se skozi sodobne oblike komunikacije in socialna omrežja vidi, kam je usmerjen interes nekoga, ne glede na to, kje živi.

V dosedanji karieri gledališkega režiserja imaš veliko izkušenj z delom z naturščiki. Predstava Gremo vsi! pa ni prva, v kateri si delal z glasbeniki.

Eno sem delal z Damirjem Avdićem, Tri zdrave Marije in en oče naš pa s tremi člani Katalene in pripovedovalkama Ano Dušo in Špelo Frlic, a te ne štejem za čisto zaresno predstavo. Označili smo jo za glasbeno pripoved. Ko me je Damir Avdić povabil k režiji njegove monodrame Most na krvi, sem mislil, da bova vpletla kitaro in kakšen njegov komad, postavil pa je striktno pravilo, da ne bo igral kitare. Sicer je potem pel na koncu predstave. Čisto nežno. Čisto drugače kot na koncertih. Pri Treh Marijah je bilo obratno: veliko glasbe in veliko pripovedovanja zgodb, a zelo malo gledališke igre. Gremo vsi! je moja prva izkušnja z glasbeniki, ki hkrati igrajo glasbo in igrajo v predstavi v živo na odru.

Kaj ti je pokazalo delo z glasbeniki?

Ne glede na to, ali je glasbenik ali igralec, si pri vsakem projektu želiš dobiti človeka, ki je predan, ki gre v projekt z veliko mero zaupanja, ki je odprt, ki daje in sprejema ter ki pove, zakaj mu ni kaj všeč, se pa vseeno vrže na glavo. Ta projekt mi je dal takšno ekipo, kot si jo lahko samo želim. Njih šest je delalo vse, kar sem želel oziroma smo si izmislili. Seveda je bila debata ali pomislek, kam to vodi. Če sem vedel odgovor, sem ga seveda povedal, če nisem, sem pač rekel, da ne vem. Tako kot jaz, so tudi oni povedali, kaj jim diši in kaj si želijo. Na primer, Irena si je želela zarapati. Iskali smo situacije v obe smeri, tako tiste, ki so jim dišale, kot tudi tiste, ki jim niso. Vse smo probali. Prej sem pozabil omeniti, da sem sodeloval še z nekaterimi drugimi glasbeniki, z Naratom, Valterapom, Bratkom Bibičem, Brankom Rožmanom, skupino Deca debilane, ki so delali glasbo in zvočne svetove za moje predstave. Za razliko od teh dosedanjih projektov imam tokrat na odru šest glasbenikov, ne pa samo enega, in to mi je dalo neverjetno izkušnjo. Vedno sem imel frustracijo, da se ne znam pogovarjati z ljudmi, ki mi delajo muziko za predstave. Po tem projektu sem zdaj zelo sproščen, kar se tiče pogovora z glasbeniki. V zadnjih mesecih sem skozi debate z njimi izgubil strah, da gre za svet, ki ga ne poznam, ne razumem. Gre za vprašanje prehajanja, o katerem sva govorila. Veliko mej si ustvariš v glavi, ker sam ne igraš nobenega inštrumenta. Z debato pa se to dokaj enostavno reši. Vsaj s temi glasbeniki … Če se spet navežem na ločnico med klasiko in popularno glasbo ali undergroundom: v njihovi družbi nisem imel občutka mej med svetovi, ampak da jih konstantno prehajajo. Odkril sem, kako bogat in sproščen je njihov svet. Imel sem občutek, da vsi vejo, kaj hočejo v življenju, vsaj v glasbi, v katero vključujejo ogromen svet že obstoječe glasbe, ki jo poznajo. V gledališkem smislu mi je to blizu. Sploh ne vem, zakaj potrebujemo ločnice. Te se še posebej kažejo skozi kulturno politiko, ki na primer zahteva jasno ločitev na oddelek za glasbo in oddelek za uprizoritveno umetnost. Kam spadajo potem tisti, ki to prepletajo?! Sodobna umetnost je že zdavnaj prepletla ta področja.

Natančne definicije in predali, logika kvantitete in merljivosti so na polju umetnosti popolnoma zgrešeni. Razumem, da to potrebuje birokratski aparat, da lažje funkcionira, ampak umetniške scene in umetnike to ne zanima.

Govoriva o hermetični zbirokratiziranosti kulture.

Natančne definicije in predali, logika kvantitete in merljivosti so na polju umetnosti popolnoma zgrešeni. Razumem, da to potrebuje birokratski aparat, da lažje funkcionira, ampak umetniške scene in umetnike to ne zanima. Ne zanima me, koliko obrazcev mora izpolniti birokrat, da na podlagi tega dobi plačo. Zanima me, da ta servis (!) deluje in se prilagaja času in načinu delovanja sodobne umetnosti, da vidi, da sodobna umetnost nastaja v prepletu področij. Ne pa, da se sprašujemo: kam naj prijavim projekt, ker nisem niti od enih niti od drugih? Še večji absurd je, da ga nimam kam prijaviti. Sicer se to ni zgodilo v tem projektu, ne govorim o Gremo vsi!, ki sodi pod uprizoritveno umetnost. Ampak ali res spada samo pod to področje? Obstoječa logika odločanja ne prihaja od vsebine in samih ustvarjalcev, ampak s strani gospodarja. Precej žalostno, da ne moreš kandidirati kot sodobna umetniška institucija, ki se ukvarja z vsemi področji enakovredno oziroma jih meša med sabo in črpa iz malhe, ki bi se ji reklo »za sodobne umetniške producente«.

Si reden obiskovalec klubov in koncertov. Kolikšen je njihov navdih za tvoje ustvarjanje?

Ogromen. Nimam takšne zgodbe kot veliko gledališčnikov, ki so si želeli biti igralci od otroštva. Nisem si želel biti režiser od otroštva. V času srednje šole nisem hodil v gledališče, a sem bil prisoten na enem koncertu na teden. Skozi devetdeseta leta, za časa srednje šole in študija, sem bil reden obiskovalec rokenrol koncertov oziroma hard core in punk koncertov. To je bil vstop; s časom se je okus razširil. Ko sem šel pri devetnajstih letih na faks, je prijatelj z Vrhnike, Rok Košir, omenil, da ustanavlja gledališko skupino – zdajšnji Dejmo stisnt teater – in me vprašal, če bi bil ustanovni član. O tem nisem nikoli razmišljal, sem pa vseeno probal. Vzporedno sem še vedno veliko hodil na koncerte, hkrati je zaživela Galerija Kapelica, kamor sem tudi zelo pogosto zahajal. Šlo je za še en ekstrem. Četudi smo bili z Dejmo stisnt teatrom zelo aktivni, sem zelo malo hodil v gledališče. Še vedno so bili koncerti na prvem mestu pa Kapelica in razstave. S časom se je to začelo spreminjati in vedno bolj sem spremljal teater. Dojel sem, da me ne zanima igra, ampak režija. Danes sicer hodim manj na koncerte, vendar še vedno ostajajo bazen inspiracije. Nasploh dobim največ inspiracije izven teatra, na koncertih, razstavah, v filmih. Zelo mi koristi ogled koncertov skozi teatrske oči.  

NE SPREGLEJTE:


Ne pustimo se pregnati
četrtek, 09. april 2015
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Prvi poskus na platformi Ewok
četrtek, 25. april 2013
Prihajam iz trasha, torej sem trash
nedelja, 09. februar 2014
Pregled poletnih festivalov in glasbenih dogodkov na domači glasbeni sceni
četrtek, 09. julij 2015
Iz luknje na oder, z odra na platno
petek, 13. september 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice