SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Glasbena delavnica Arta Vandalaya

Glasbena delavnica Arta Vandalaya

Matej Krajnc
28. avgust 2013

Popevke Tomija Lorberja so šansoni, zabeljeni s pronicljivim humorjem, z od jazza, bluesa in folka (rocka) navdihnjeno glasbeno opremo in vsakdanjimi temami.
Popevke Tomija Lorberja so šansoni, zabeljeni s pronicljivim humorjem, z od jazza, bluesa in folka (rocka) navdihnjeno glasbeno opremo in vsakdanjimi temami.
Tomi Lorber:
Popevke 2
(Založba plošč Pohištvo Gavrilovič, 2013)
 

Tretja plošča Tomija Lorberja, kantavtorja iz Rogaške Slatine, imenitno dopolnjuje njegov dosedanji opus dveh plošč in ene pesniške zbirke. Lani je pri mariborskem Subkulturnem azilu izšla plošča Jutranji kabaret, na njej je nastopil s svojim Orkestrom, to pot pa je zvočna slika nekolikanj bolj solistična, tako kot na prvi plošči, ki nosi naslov Popevke. Večkratni nagrajenec KantFesta velja za enega najpronicljivejših piscev pesmi pri nas, ki pa mu ni mar za žaromete in lažni medijski blišč – ustvarja po svoje, in še dobro, da je tako. »Pišem popevke,« rad pove. Njegove popevke so seveda šansoni, zabeljeni s pronicljivim humorjem, z od jazza, bluesa in folka (rocka) navdihnjeno glasbeno opremo in vsakdanjimi temami, ki jih obravnava z zornega kota človeka, ki se ne obremenjuje z velikimi rečmi: pomembna sta ustvarjanje in mirno življenje, čeprav se to dvoje marsikdaj izključuje.

Po lanskoletni satirični »odi« zavetju za alkoholike in tematsko umerjeni plošči »jutranjega kabareta«, ko med prvo in zadnjo pesmijo (zgolj na videz) mirno použiješ kavico in čik, se je Tomi Lorber na novi plošči poleg devetih avtorskih pesmi v treh pesmih spomnil tudi glasbenih korenin. Na plošči so tri prepesnitve: ena Dylanova pesem (Nisem ta – It Ain't Me Babe) in dve z repertoarja Beatlov (Hej, kako boš zmogel pot naprej – Hey You've Got To Hide Your Love Away in Norveški les – Norwegian Wood). V zadnji sam France Šankar, žlahtnik velikega Ravija, odigra sitar, v prvi pa s trobili nastopi Vojko Hlupič iz  Wild Brass Orchestra.

Morda ni naključje, da si je Lorber izbral prav dotični dve pesmi Beatlov: sta namreč iz leta 1965, ko se je John Lennon zlasti pod vplivom Dylana vse bolj spreminjal v kantavtorsko osebnost znotraj benda. Morda sta ravno ti pesmi njegovi najmočnejši folk-rockovski stvaritvi, pesmi, v katerih je povezal izročilo folkovskih balad in samoironičnega pristopa k ljubezenski tematiki, s katero so na zgodnejših ploščah v obliki radiu prijetnih popevk briljirali The Beatles. Da je zraven še Dylanova pesem, ki so jo poleg Dylana med drugimi izvajali še Johnny Cash, Turtles in Joan Baez, korenine pa ima v folkovski baladi Go 'Way From My Window (John Jacob Niles, Joan Baez; Pete Seeger …), govori o trdni zakoreninjenosti glasbenega izročila Tomija Lorberja v vseh diapazonih popularnoglasbenega izročila, povezanega z izpovedno tematiko, ki jo v lastnih pesmih vedno znova zabeli z nepretencioznim hahljanjem na račun teh ali onih mentalitet: njegovi besedni preobrati so sveži, če pa uporabi kliše, ga »obleti« s suhim humorjem. Taka je tudi (kvazi)nostalgična lirika prvih treh pesmi: Tam ob vodi, Nežne lune, Slovo v drevoredu. Treba je povedati, da spadajo vse tri pesmi v vrh kantavtorske intimne tematike, seveda s twistom; denimo, Lorber v pesmi Nežne lune v kiticah nariše nostalgično intimo, ki jo v refrenu najprej prekine s »toda, ampak … Ko pa sem še tebe imel, nežne lune so žarele …«, nakar pride na vrsto duhoviti »Šubi dubi du«, intertekstualizacija starega pop klišeja iz popevk, ki v kontekstu deluje imenitno pikro. Dekleta in žene iz Lorberjevih pesmi so izrazito odločne, v Slovesu v drevoredu srečamo verz »… ko je rekla: zdaj boš sam!«. Protagonist je postavljen pred dejstvo, iz samote in bolečine pa se rešuje z resignacijo samoironične sorte. Človek je sam; to je ključna ugotovitev plošče, ki ni vedno nujno depresivna, nasprotno, mojstrska nekonvencionalna interpretacija samoti marsikdaj vdihne vedrino. Podobno je, ko protagonist opazuje božični čas: »Vse bolj sami so ljudje in tesno postaja, sezona je pogrebov, sedmina se dogaja …« (Črna Volga karavan). In vse to v poskočnem jazzovskem ritmu, ki pravzaprav še podžge tragiko samote, vendar ni brezizhodna, saj gre za dejstvo, ki ga je enostavno treba sprejeti.

Človek je sam; to je ključna ugotovitev plošče, ki ni vedno nujno depresivna, nasprotno, mojstrska nekonvencionalna interpretacija samoti marsikdaj vdihne vedrino. 

Ploščo je zvočno obdelal Art Vandalay, saj ste gledali Seinfelda. Pa naj še kdo reče, da pri nas ne znamo pogledati čez meje.

Ne smemo pozabiti, da je Tomi Lorber poleg mojstrskega interpreta tudi izvrsten kitarist, ki se zlahka prilagaja različni ritmiki svojih izpovedi. Obvlada tako ritmično kot solo kitaro, od bluesa, folka do jazza in rocka, kar se sliši na vseh njegovih glasbenih izdelkih, četudi ga ponekod spremlja še kdo drug. In če smo poprej govorili o svojevrstni »tragični« vedrini, na koncu plošče ostaneta kot v opomin samoti in realnosti ljubezni zgolj še veter in zima. Zaključna pesem Robidnica je ena najlepših tragičnih serenad, kar sem jih imel priložnost slišati pri nas, tudi po zaslugi Lorberjeve kitare in glasu, ki ustvarita jeseninovsko vzdušje, nakar se hrepenenje in kesanje končata s srhljivim vetrovnim trkanjem na gluha vrata. Plošča se tedaj konča. »Mar upanje tudi? Vsa ta leta hodil sem po svetu, videl marsikaj, kot ptica v letu. Še sam ne vem, kaj sem iskal, a zdaj sem tu, in mi je žal. Iz hiše več se ne kadi, morda so vsi že odšli. Zunaj je sneg in še sneži, tu ni nikogar, ki me želi. Robidnica, robidnica, odpri, odpri, če si doma … »…


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice