SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Glasbeni vtisi in zvočne vizije izpod mikroskopa

Glasbeni vtisi in zvočne vizije izpod mikroskopa

Maia Juvanc, Tomaž Gržeta
24. oktober 2014

Celotni koncert je potekal kot enovit preplet teatra in glasbenih nastopov, ki so tekoče prehajali drug v drugega, tako da se jih ni dalo razločiti, kar je mestoma povzročilo nepričakovane iskre duhovitosti in smeha. (Foto: Zavod Sploh)
Celotni koncert je potekal kot enovit preplet teatra in glasbenih nastopov, ki so tekoče prehajali drug v drugega, tako da se jih ni dalo razločiti, kar je mestoma povzročilo nepričakovane iskre duhovitosti in smeha. (Foto: Zavod Sploh)
Predihano- Zvokotok
Bojana Šaljić Podešva: Iz časa v čas
Cankarjev dom, Klub Cankarjevega doma
1. 10. 2014
Teja Saksida, sopran
Petra Stump, klarinet
Tomaž Lorenz, violina
Jerko Novak, kitara
Nina Prešiček, klavir
Luka Juhart, akordeon
Bojana Šaljić Podešva, elektronika

Avtorski večer mlade slovenske skladateljice Bojane Šaljič Podešva je v sredo, 1. oktobra, v intimnem vzdušju Kluba CD izpostavil skladateljičin specifičen odnos do zvoka, do komponiranja in njeno željo po zaokroženem glasbenem dogodku

Koncertni program Iz časa v čas so za odprtje cikla Predihano (v sodelovanju s ciklom Zvokotok) s skladateljico elektroakustične glasbe izvajali sopranistka Teja Saksida, klarinetistka Petra Stump, violinist Tomaž Lorenz, kitarist Jerko Novak, pianistka Nina Prešiček in akordeonist Luka Juhart.

Nekonvencionalno zasnovo koncertnega dogodka je razkrila začetna točka večera, ki jo je prepričljivo izvedla sopranistka Teja Saksida že v dvigalu na poti do dvorane. Pevka je z zaprtimi očmi recitirala stavke oziroma misli posameznika v stiski: »nič ne pomaga, premočna svetloba slepi, stiska te v želodcu in boli, nikogar ni...«. Ob vstopu v dvorano se je vzdušje povsem spremenilo, saj so v zatemnjenem prostoru preko krožno razporejenih zvočnikov predvajali meditativnejše zvočne efekte, ki so postopno prenehali ob presenetljivi zapolnitvi dvorane.

Celotni koncert je potekal kot enovit preplet teatra in glasbenih nastopov, ki so tekoče prehajali drug v drugega, tako da se jih ni dalo razločiti, kar je mestoma povzročilo nepričakovane iskre duhovitosti in smeha. Recimo, ko so se glasbeniki postavili na oder in pričeli z uglaševanjem ter nadaljevali s sproščenim pogovorom, ki je vseboval tudi kakšno pikro opazko. Največ teatra in najmanj glasbe je vsebovala druga skladba, ki se je odvila na samem koncertnem prizorišču. Tomaž Lorenz in Jerko Novak sta za svoje instrumente uporabila bič, kovinski obroč, verigo in dva majhna hropeča radio tranzistorčka. Zaradi njunega prerivanja in gestike se je zdelo, da je »skeč« komentar na današnjo kulturo in da sporoča nekaj globokega, pomenljivega, morda glede statusa glasbe v današnjem času. Močno simbolično navezavo na to misel je imel predvsem konec, saj se je akterjema posrečilo umiriti in uskladiti z radio tranzistorčkoma, ki sta našla svoj enakomerni zvok nad prsmi na levi strani, torej nad srcema glasbenikov.

Skladateljičino družbenokritično nagnjenje se je v polni meri izrazilo v skladbi za klarinet in elektroniko Highway to Dadaab, ki je vsebovala poleg izrazito vživetega in odličnega nastopa klarinetistke Petre Stump tudi posnetke glasov arabskih žensk in afriških moških, ganljiv otroški glas in izseke novinarskega poročanja iz ameriških poročil o beguncih. Skladbi, ki je najprej delovala kot uravnotežen in presenetljivo usklajen dvogovor z rahločutno igro dveh »instrumentov«, elektroniko in klarinetom, so posnetki glasov kontrastirali in kar ostro zastrigli s svojo neposredno sporočilnostjo. Čeprav je bilo konkretno sporočilo morda ravno skladateljičin namen, je kljub temu nekoliko nasilno vdiralo v skladbo, ki bi bila že brez posnetkov dovolj semantično oprijemljiva, namreč že samo zaradi gestično razgibanega nastopa klarinetistke, ki je vseboval koreografijo.

V mikroprostor klavirskega zvoka se je potopil nastop pianistke Nine Prešiček in Bojane Šaljič Podešva na elektroniki. Glasbenici sta v skladbi Sij ali 8 zvočnih invencij docela preiskali različne razsežnosti klavirskega zvoka in ga slekli vseh konvencij in stereotipov. Tako je klavir kot instrument na odru deloval kot pod mikroskopom, najprej se je slišalo odmevanje posameznih tonov (nekaj tipk), katerih »sij« ali odzven je ujela in ojačala ter obdelala Bojanina elektronika. Zlasti zanimivo je bilo slišati, kako »melodično« lahko zveni pritiskanje na pedala tako rekoč »v prazno«, brez tipkanja. Glasbenici sta iz klavirskega trupa priklicali pravo bogastvo raznolikih zvokov, ob katerih je prišla v ospredje predvsem Bojanina občutljivost za notranji svet zvoka in njena osebna vizija glasbe kot organskega oziroma abstraktnega zvočnega jezika.

Zmanipulirani klavirski zvok je z obdelavo postal podoben zvoku kapelj kislega dežja, ki so se prelile v naslednjo skladbo za elektroniko solo. Nenazadnje se je glasbenemu dogodku pridružilo še slikarstvo. Med elektronsko invencijo je harmonikar Luka Juhart slikal na prosojnice in jih za zaključek koncerta postavil zaporedno na grafoskop ter jih z vrhunskim igranjem in absolutno spojitvijo s svojo harmoniko uglasbil oziroma interpretiral naslikane črte, vijuge in pikice. Juhartov nastop je deloval kot izvajalski vrhunec večera, saj je s svojo igro povsem jasno in virtuozno ponazarjal dogajanje v abstraktnih slikah ter hkrati svoji interpretaciji vdihoval širok spekter zvočnosti. Razen tega se mu je posrečilo vsaki sliki oziroma skladbi vdahniti svojstven, originalni zven.

Enovitost v programski zasnovi in logično razporejen potek skladb kaže na skladateljičin občutek za umetnost kot formalno urejen dogodek, ki je v tem primeru poslušalca najprej ogrel, nato šokiral, popeljal skozi njen intimni svet doživljanja glasbe ter zaokroženemu dogodku vdahnil pomen tako na simbolni kot tehnično izvajalski ravni.

Enovitost v programski zasnovi in logično razporejen potek skladb kaže na skladateljičin občutek za umetnost kot formalno urejen dogodek, ki je v tem primeru poslušalca najprej ogrel, nato šokiral, popeljal skozi njen intimni svet doživljanja glasbe ter zaokroženemu dogodku vdahnil pomen tako na simbolni kot tehnično izvajalski ravni. Eden izmed ponavljajočih se simbolov koncerta je bila oblika kroga oziroma pojem kroženja – med drugim je na to opominjalo gibanje nastopajočih, ki so nastopali najprej na levi strani, potem na sprednji in na koncu na desni strani publike. Prav tako morda ni zgolj naključje, da je zadnja slika pri Juhartu vsebovala spiralo. Skladateljičin umetelno dodelani in premišljeni koncertni koncept je omogočala tudi celotna skupina zavzetih glasbenikov.

Predvsem pohvalna je skladateljičina želja, da se s publiko pogovori in razkrije na licu mesta svoj glasbeni jezik, verjetno v upanju, da bi ga ta razumela in posledično bolj uživala v njem. Prisotnih ni samo nagovorila med predstavo, temveč jih je povabila na pokoncertni pogovor in s tem izpostavila problematiko različnih sodobnih glasbenih kod, ki se jih dandanes izpušča iz šolskega sistema. S tem odnosom je nakazala smer reševanja problema občega nerazumevanja sodobne umetnostne glasbe. Trdni temelj, na katerem lahko gradijo pomembne glasbene ustanove, da si pridobijo in ohranijo mlade poslušalce, ljubitelje umetnosti, tiči namreč prav v glasbeni refleksiji oziroma razlaganju (koncertnih pogovorih).

Bojanin koncert je imel name še nenavadni »stranski učinek«: ob izhodu iz Cankarjevega doma mi je pridobljena izostrena pozornost predrugačila dojemanje okolja. Zdelo se je, da vse dojemam glasbeno. Slišala sem kot še nikoli, vsak svoj korak, ki je donel in odzvanjal v mojih ušesih, in vsak kamenček, ki se je odbil od čevlja, je razkril različne zvočne odtenke.

Maia Juvanc


Kljub visokim pričakovanjem (stvaritve Bojane Šaljić Podešva so vedno intimne, globoko segajoče in izvirno povedne) je skladateljičin avtorski večer deloval kot prijetno presenečenje in izjemna osvežitev, tako rekoč prevetritev misli in tolažba, kakršno lahko doživimo v iskreni komunikaciji z umetnikom – opazovalcem, kritikom, uporabnikom in nenazadnje članom družbe. Zato naj te besede ne bodo zgolj poročilo o glasbeno-scenskem dogodku, temveč tudi opis vzdušja ter prenos nekaterih skladateljičinih misli, ki odsotnim niso prišle do ušes.

Skladateljica je pokazala izjemno prepričljivost izražanja skozi različne umetniške forme – od konkretne glasbe, ki ima lahko tudi izrazito programski značaj in s katero skladateljica, raziskujoč zvoke, raziskuje svoj notranji svet – do performansa, ki skozi karikaturo umetnosti prinaša neposredno kritiko današnje družbe in pozicije kulture znotraj nje.

Skladateljica je pokazala izjemno prepričljivost izražanja skozi različne umetniške forme – od konkretne glasbe, ki ima lahko tudi izrazito programski značaj in s katero skladateljica, raziskujoč zvoke, raziskuje svoj notranji svet – do performansa, ki skozi karikaturo umetnosti prinaša neposredno kritiko današnje družbe in pozicije kulture znotraj nje.

Konkretna glasba, podzvrst oziroma smer elektroakustične glasbe, ki temelji na manipulaciji naravnih, konkretnih zvokov, posnetih na nosilec zvoka (magnetofonski trak ali računalnik), je medij, v katerem je Šaljićeva našla bogat navdih in obilo glasbenega materiala, iz katerega tke svoje zgodbe. Zvok žive elektronike je združila z zvokom klarineta v programsko zasnovani, tragičnim človeškim zgodbam posvečeni skladbi Highway to Dadaab, v kateri se ji je na odru pridružila izvrstna klarinetistka Petra Stump. Nina Prešiček je izvedla klavirski part krstne izvedbe dela Sij ali 8 zvočnih invencij za klavir in elektroniko. Gre za absolutno glasbo, ki kljub odsotnosti »zgodbe« deluje izpovedno, kontemplativno in nikakor ne zgolj kot niz študij pretakanja akustičnih zvokov klavirja v subtilno uporabljene elektroakustične učinke. Skladateljica je kot izvajalka elektroakustičnega parta nastopila kot izjemno spretna solistka v Tihi glasbi in Sekvoji na Slovenski, skladbah, v katere je skrila svoje doživetje sočasnosti bivanja v realnem času in prostoru ter v lastnem doživljajskem svetu. Pri krstni izvedbi performansa Abstinenca 3: x/y/z/t se ji je pridružil Luka Juhart. Ta je z metodo action paintinga najprej ustvaril slikarske predloge na prosojnicah, potem pa je pred elekroakustičnim ozadjem na harmoniki improviziral glasbene vtise ob opazovanju ustvarjenih slik na grafoskopski projekciji. Morda najbolj povedno je bilo sporočilo prvih dveh delov cikla Abstinenc – šlo je za še dva performansa. Pri prvem sta Tomaž Lorenz in Jerko Novak skozi kratko gledališko igro predstavila poskus posameznika, da se upre diktaturi potrošniške družbe, ki kljub svojim razvadam kot vrednoto povzdiguje abstinenco. Med osebno borbo izvajalca najdeta lastni mir v Tihi glasbi, ki je ves čas v nas (v tej predstavi, v etru), in sicer tako, da najdeta lastno »frekvenco« s pomočjo radijskega tranzistorja. Sopranistka Teja Saksida, pianistka Nina Prešiček in akordeonist Luka Juhart so izvedli Abstinenco 2 – zaigrali so vloge naivnih, od strani družbe zmanipuliranih in »vzgojenih« umetnikov. Pred preizkušnje jih postavlja skladateljica v vlogi odrskega tehnika, v kateri je skrit predstavnik družbe. Iz njihovega medsebojnega nesporazuma se rojevajo situacije, ki z ostrim rezilom humorja razpirajo paradoksni prepad med današnjimi družbenimi normami in splošnimi človeškimi vrednotami.

Kot je povedala sama skladateljica: »Abstinenca je družbeni hit, ki nam sugerira, da je mogoče živeti brez marsičesa. Brez ministrskega resorja za kulturo. Brez plač. Brez upokojitve. Brez spoštovanja in etike. Kaj je torej tisto, kar res potrebujem, in od česa lahko abstiniram? V materialnem smislu se lahko marsičemu odrečem. Ne morem pa abstinirati od svojega bistva, od svojih vrednot.«

In pod ta stavek se podpišem tudi sam.

Tomaž Gržeta 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice