SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Glasbeniška perfekcija pred vsebinskim bistvom

Glasbeniška perfekcija pred vsebinskim bistvom

Gregor Pompe
24. junij 2012

Kot vsi formati SACD, izdani v okviru založbe LSO Live, tudi ta močno trpi zaradi suhosti londonske dvorane Barbican.
Kot vsi formati SACD, izdani v okviru založbe LSO Live, tudi ta močno trpi zaradi suhosti londonske dvorane Barbican.
LSO/Noseda:
B. Britten: Vojni rekviem (Sabina Cvilak, Ian Bostridge & Simon Keenlyside)
(LSO Live, 2012)

Benjamin Britten spada med tiste redke skladatelja 20. stoletja, ki so vztrajali v tradicionalnem glasbenem idiomu, znotraj katerega pa so na precej virtuozen način našli dovolj prostora za specifičen glasbeni izraz. Najizraziteje se takšna dvojnost kaže v skladateljevih opernih in vokalno-instrumentalnih delih, v katerih je znal Britten vedno znova poiskati literaturi primerno glasbeno rešitev. Precej globoko v 20. stoletju, na začetku šestdesetih let, ko so kompozicijsko Evropo obvladovale dileme o nujnosti serialistične destrukcije tradicionalnega glasbenega stavka in že tudi prve kritike fetišistične zvestobe »številčni« logiki ter pozivi k akustično logičnemu oblikovanju osvobojene zvočnosti, se je Britten spopadel z dosti bolj univerzalno temo – pacifizmom, ki ga je prelil v svoj monumentalno zasnovan Rekviem. Precej značilno za Brittna je, da je izbral tradicionalno zvrstno obliko, mašo za mrtve, ki je v 19. stoletju doživela nekaj razvpitih in tudi bombastičnih uglasbitev (pomislimo samo na Berlioza, Verdija, Dvořáka in Fauréja), v naslednjem koraku pa je idejo monumentalne oratorijske glasbe združil z bolj intimno idejo uglasbitve pesmi. Temu ustrezno so številne izvajalske moči za Brittnov Rekviem razdeljene v tri skupine: veliki orkester z zborom in sopransko solistko (nekakšna celebrantka) je rezerviran za uglasbitev latinskega liturgičnega besedila, komorni orkester spremlja tenorista in baritonista, ki predstavljata poezijo angleškega pesnika Wilfreda Owna, znanega po kruti, realistični poeziji o vojnih razmerah med prvo svetovno vojno, in poosebljata angleškega in nemškega vojaka, prostorsko odmaknjeno pa je postavljen še otroški zbor z orglami, ki ritmično večkrat ni koordiniran z ostalimi sekcijami, s čimer se še krepi občutek nekakšne angelske prisotnosti in nadzemskosti. Kljub navidezni zasedbeni in tekstni heterogenosti je ena največjih odlik Brittnovega dela gotovo homogenost, ki izhaja iz številnih motivičnih reminiscenc in poenotenega gradiva, osrediščenega okoli zvečane kvarte, torej diaboličnega intervala. Hkrati nas mora vedno znova navdušiti tudi to, kako je znal Britten staro zvrst napolniti z novim sporočilom: ideja minljivosti, sicer najgloblje zakopana v liturgiji maše za umrle, se v Brittnovem delu zmeraj bolj umika pred vprašanji pacifizma in smiselnosti vojne ter tako pridobiva občo veljavo.

Novi posnetek je za nas zanimiv predvsem zato, ker v njem nastopa naša priznana sopranistka Sabina Cvilak, kar je mogoče razumeti kot njen dokončni prestop med najpomembnejša pevska imena aktualnega trenutka.

Novi posnetek velikega dela je izšel pri založbi LSO Live, gre torej za zvestobo »privatni« založbi znamenitega Londonskega simfoničnega orkestra; v času popolnega kolapsa velikih diskografskih založb, ki praktično ne snemajo več simfoničnega repertoarja, si skušajo veliki orkestri pozornost zagotoviti s svojimi »domačimi« založniškimi hišami, ki izdajajo posnetke živih koncertov. Seveda pa takšne ad hoc založbe ne predstavljajo izhoda le za velika izvajalska telesa, temveč – nenavadno – tudi za največja dirigentska imena. Tako je gonilno ime založbe LSO Live gotovo šef dirigent Londonskega simfoničnega orkestra Valerij Gergijev, ki se mu pridružujeta sir Colin Davis in Bernard Haitink. Novi posnetek je za nas zanimiv predvsem zato, ker v njem nastopa naša priznana sopranistka Sabina Cvilak, kar je mogoče razumeti kot njen dokončni prestop med najpomembnejša pevska imena aktualnega trenutka. Poleg nje sta nosilni vokalni nalogi prevzela še izstopajoča angleška pevca srednje generacije, tenorist Ian Bostridge in baritonist Simon Keenlyside, dirigentsko vodstvo orkestra, Londonskega simfoničnega zbora in Zbora kolegija Eltham pa je bilo v dirigentskih rokah Gianandrea Nosede.

Posnetek, pripravljen v avdiofilski inačici večkanalnega SACD medija, velja primerjati predvsem s skladateljevim lastnim posnetkom, nastalim kmalu po krstni izvedbi, ter posnetkoma Richarda Hickoxa in Johna Eliota Gardinerja, izdanima v devetdesetih letih. Primerjava je pomembna predvsem zato, ker se zdijo glavne značilnosti nove verzije celo nekakšne univerzalne izvedbene specifike časa, ki ga živimo.

Vendar se zdi, da takšna tehnično-izvedbena popolnost v novem posnetku ni nadgrajena v pravo interpretacijsko izjavo,
s katero bi bilo mogoče povezovati še kaj več kot zgolj glasbeniško perfekcijo.

Najprej omenimo izjemno virtuoznost Londonskega simfoničnega orkestra. Če je Brittnov posnetek iz šestdesetih letih, pripravljen z istim orkestrom, poln intonančnih šibkosti, trobilnih nestabilnosti, slišati je mogoče tudi kakšno zamazano pasažo, zdaj teksturna čistost orkestra povsem navduši, Noseda pa v središče postavlja izredno ritmično eksaktnost, ki izvedbo pogosto premika v območje strojno natančne eksekucije. Podobno osupljiva je občutljivost glasbenikov – pihalni pianissimi v zelo visokem registru v stavku Agnus Dei se približujejo samemu robu izvedljivosti. Profesionalnosti ne gre očitati ničesar, že natančno uvodno ritmično izgovarjanje »Requiem aeternam« in malo kasneje »Confutatis« pa razkrivata tudi dirigentovo premišljenost in doslednost. Vendar se zdi, da takšna tehnično-izvedbena popolnost v novem posnetku ni nadgrajena v pravo interpretacijsko izjavo, s katero bi bilo mogoče povezovati še kaj več kot zgolj glasbeniško perfekcijo. Zdi se, kot da želja po natančnosti hkrati ubija iskanje globljega sporočila Brittnove uglasbitve. Sama Brittnova izvedba je sicer daleč od izvajalske perfektnosti, je pa zato na drugi strani sporočilnost – groza, teror, prizadetost, opustošenje, resignacija, upanje – danes tehnično že precej zastarelega posnetka tako rekoč fizično otipljiva. Vse negotovosti in nepopolnosti so le kamenčki v mozaiku velike, občutene protivojne izjave, v katero so, tako se zdi, vključeni z vso svojo osebnostjo prav vsi nastopajoči. Pri Nosedi nasprotno dobimo vtis, da ima hladna objektivnost prednost pred sporočilno subjektivnostjo.

Daleč najboljša ocena gre Cvilakovi. Četudi se zdi, da njen glas niti ne ustreza nekaterim dramatično izpostavljenim mestom, v razpiranju liričnega glasu v dramatično sfero navsezadnje občutimo tisti kanček napora, ki daje občutek fizičnega, občutenega.

Še očitneje to velja za pevske glasove. Daleč najboljša ocena gre Cvilakovi. Četudi se zdi, da njen glas niti ne ustreza nekaterim dramatično izpostavljenim mestom, v razpiranju liričnega glasu v dramatično sfero navsezadnje občutimo tisti kanček napora, ki daje občutek fizičnega, občutenega. Ian Bostridge obvladuje tenorski part brez težav, s silno zvestobo besedilu, pa vendar na strženih fraz ne premore enake razpokane sladkosti kot Brittnov življenjski sopotnik Peter Pears. Prav gotovo je največje razočaranje posnetka baritonist Simon Keenlyside, čigar glas se zdi mestoma razpokan in, kar je še pomembnejše, neobčutljiva poravnanost njegove interpretacije, zlasti v poslednji pesmi, ki je nekakšen povzetek celotnega oratorija, okrajšan na najbolj elementarne glasbeno-literarne geste, ne odpira polja zbranosti in z njo povezane refleksije.

Še nekaj o kvaliteti posnetka. Kot vsi formati SACD, izdani v okviru založbe LSO Live, tudi ta močno trpi zaradi suhosti matičnega centra Londonskega simfoničnega orkestra, londonske dvorane Barbican. Ves čas imamo občutek, da poslušamo orkester, ki je postavljen za nevidno zaveso, glasni nastopi grmijo nekako v prazno in na koncu kvaliteta zvoka ne dosega niti boljšega formata navadnega CD-ja. Novi posnetek tako lahko imponira s svojo tehnično preciznostjo, izčiščenostjo in virtuoznostjo, malo težje pa v njem prepoznamo osrednje Brittnovo sporočilo, po mojem skromnem prepričanju: bistvo. Toda to je bolezen sedanjosti.

NE SPREGLEJTE:


Čas Elliotta Carterja
ponedeljek, 21. november 2011
»Modernost« in historična izvajalska praksa
četrtek, 04. avgust 2011
Zgodovinska izvajalska praksa?
torek, 08. maj 2012
Zborovski tekmovanji v Mariboru
torek, 17. april 2012
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Z umetnostjo raste tudi družba
sreda, 19. september 2012
Vrhunsko, salonsko in jazzy
sobota, 01. oktober 2011
Uspeh skladatelja Vita Žuraja na Rostrumu
torek, 12. junij 2012
Ubrano bo zapelo več kot 110 slovenskih pevskih zborov
sobota, 16. junij 2012
Tkanine sodobne zvočnosti
petek, 22. julij 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice