SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > film > Glasovi upanja

Glasovi upanja

Igor Bašin
25. januar 2016

Dejstvo, da je bil film posnet in ustvarjen brez denarja, je prililo olja na gverilsko in neposredno podobo dokumentarnega filma, hkrati pa hote ali nehote podčrta še neizumetničeno, angažirano in predvsem človeško plat Kombinata.
Dejstvo, da je bil film posnet in ustvarjen brez denarja, je prililo olja na gverilsko in neposredno podobo dokumentarnega filma, hkrati pa hote ali nehote podčrta še neizumetničeno, angažirano in predvsem človeško plat Kombinata.
Zvonka T. Simčič, Valerie Wolf Gang, Urša Bonelli Potokar: Kombinat, dokumentarni film o ženskem pevskem zboru Kombinat
(produkcija: Zavod CCC)

Ženskega pevskega zbora Kombinat ni treba posebej predstavljati. Letos aprila, na dan upora proti okupatorju, bo obhajal osmo leto obstoja in v tem času je postal stalnica na našem glasbenem, kulturnem in družbenem, tako socialnem kot političnem prizorišču. S pesmimi upora, revolucij in protesta je prekrižaril ulice, trge, travnike, doline, naključna in namenska prizorišča, kulturne domove, proslave in proteste po domovini. Po tej poti nadaljuje naprej. Do živega mu ne pridejo ne uspeh (kot je bil na primer vzpon samizdat plošče na vrh domače lestvice najbolj prodajanih domačih plošč leta 2013, ko je nekaj časa držal prednost pred Modrijani), ne popularnost, ne očitki o komercializaciji, botrstvih in druge nenaklonjene ali celo sovražne obtožbe, obkladanja in diskvalifikacije, skozi katere se v prvi vrsti zrcali popolna polarizacija našega družbenega prostora na »vaše in naše« ter nekultura (dialoga) na Slovenskem.

Ženski pevski zbor Kombinat je živa zgodba, ki traja, raste, dosega nove razsežnosti in vedno znova (rad) preseneti, na primer s flashmob nastopi. Je odgovor na razkroj vrednot, odgovornosti, medčloveškega spoštovanja in empatije. Je borba proti tiraniji, nazadnjaštvu, zaslepljenosti in stereotipom. S poudarjanjem solidarnosti, tovarištva, poguma in pokončnosti razbija strah, apatijo, mračnjaštvo in sovraštvo. Kombinat stoji »na strani človeka in življenja, ne pa okrutnosti in okrutneža. To, da si žrtev okrutnosti, ne opravičuje dejstva, da si okruten,« če si sposodim citat Oye Baydar iz romana Izgubljena beseda.

Fenomena ŽPZ Kombinat se je leta 2015 lotila že Ana Hofman v knjigi Glasba, politika, afekt. V njej nam ob raziskavi »novega življenja« partizanskih pesmi v naši stvarnosti razkriva strukturo dotičnega samoorganiziranega pevskega zbora, njegovo repertoarno politiko, strategijo (samo)prezentacije, družbenega angažmaja, skupinsko dinamiko, situacije in izmenjavo energije tako znotraj kot zunaj zbora, ki je razen partizanskih pesmih obudil tudi druge pesmi protesta in upora z različnih koncev sveta. 

ZPŽ Kombinat je izmuzljiv, nepredvidljiv in živ organizem, in kot prav takšnega ga ujame tudi film, ki sicer ima svoj začetek in konec, a tako kot se je zgodba spontano začela, se spontano nadaljuje tudi po njegovem izteku. Po zaobjetem in videnem kar kliče k nadaljevanju oziroma nadgradnji. Deluje kot dober delaven nastavek, ki zna prerasti v nekaj večjega.

Na začetku letošnjega leta smo na Kinotečnem platnu ugledali še dokumentarni film Kombinat, ki so ga zadnja tri leta snemale, snovale, montirale in režirale Zvonka T. Simčič, Valerie Wolf Gang in Urša Bonelli Potokar. V njem je zaobjeta zgodba Kombinata od njegovega nastanka in (dosedanje) zgodovine do same ideje in drže zbora. Terenski, na pol gverilski in na trenutke tehnično sporni posnetki nastopov na protestih, koncertih, državnih proslavah, javnih in zaprtih vajah so prepleteni s pričevanji in spomini ključnih in izbranih akterk-članic-aktivistk zbora. Razmišljanju sociologinj Renate Šribar, Vesne Leskošek in Tanje Rener, ki ne skrivajo naklonjenosti do ŽPZ Kombinat in ki nastopajo v filmu namesto avtoric filma, je pridodan zunanji pogled opazovalk na pojavnost in sporočilnost Kombinata, ki poudarja mobilizacijsko moč pesmi, ob katerih se naježi koža in telo spreletijo mravljinci ali celo srh. V korelaciji s pomenom ŽPZ Kombinat v vstajniškem gibanju in družbeno angažiranem aktivizmu ti glasovi odprejo in opozorijo na problematičen položaj in vlogo žensk v vstajniških ter drugih družbenih in socialnih gibanjih. Čeprav je film »zgodba o ženskah, ki jo pripovedujejo ženske«, kot pravi ena od avtoric (Simčič), ne gre spregledati, da je film posvečen lani preminulemu Branku Smerdelju, ki je igral mandolino v (moški) spremljevalni instrumentalni zasedbi Kombinatk. Dejstvo, da je bil film posnet in ustvarjen brez denarja, je prililo olja na gverilsko in neposredno podobo dokumentarnega filma, hkrati pa hote ali nehote podčrta še neizumetničeno, angažirano in predvsem človeško plat Kombinata. Filmski dokument pristno ujame Kombinat v akciji in gledalcu za hip omogoči vstop v sam kolektiv. Izogibanje sprotnemu navajanju faktografskih podatkov, kdaj in kje je bil kak posnetek posnet (to izvemo šele v odpovedni špici), sproži zanimiv učinek: čeprav je med gledanjem filma odsotnost kronologije skoraj moteča, se po filmu zavemo, da nista pomembna datum in kraj nastanka posnetka, tako kot ni pomembno, kdo je na oblasti. Sporoča nam, da bo pesem upora trajala, dokler bodo kršene osnovne pravice človeka oziroma ljudi.

ZPŽ Kombinat je izmuzljiv, nepredvidljiv in živ organizem, in kot prav takšnega ga ujame tudi film, ki sicer ima svoj začetek in konec, a tako kot se je zgodba spontano začela, se spontano nadaljuje tudi po njegovem izteku. Po zaobjetem in videnem kar kliče k nadaljevanju oziroma nadgradnji. Deluje kot dober delaven nastavek, ki zna prerasti v nekaj večjega. Nenehna prisotnost kolektivno zapetih pesmi skozi celoten film podčrtuje, da je petje edino orož(d)je Kombinata, katerega moč bo (ostala) neomajna, prodorna in neuničljiva, dokler bodo vihrale mračne sile, ki teptajo pravice človeka do življenja. Hočeš nočeš pooseblja glas upanja, ki umre zadnje.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice