SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Gostilniške digresije I.

Gostilniške digresije I.

Bratko Bibič
05. april 2011

Bratko Bibič v bifeju na avtobusni postaji na Reki po koncertu zasedbe Begnagrad leta 1983 na Opatijskem jazz festivalu. (foto: Bogo Pečnikar)
Bratko Bibič v bifeju na avtobusni postaji na Reki po koncertu zasedbe Begnagrad leta 1983 na Opatijskem jazz festivalu. (foto: Bogo Pečnikar)

Aprila v rubriki Mnenja gostimo Bratka Bibiča, svetovno priznanega harmonikarja, ki je že v 70. letih prejšnjega stoletja, predvsem z bandom Begnagrad (ki je kot prvi pri nas zamešal etno, rock, jazz, klasiko in še kaj), spremenil marsikateri stereotip o vlogi in funkciji harmonike kot domač(n)ega glasbila. Po razpadu tega banda, ki ima še danes kultni status, se je Bibič udinjal v različnih projektih, od solo nastopov prek igranja v mednarodno odmevni zasedbi Nimal do ustvarjanja glasbe za plesne in druge predstave. V 90. letih je ustanovil band The Madleys, ki še danes vztraja in se ves čas obnavlja. Je član mednarodne zasedbe Accordion Tribe, ob glasbi pa je dejaven tudi kot mislec in aktivist; med drugim je napisal knjigo Hrup z Metelkove. V svojem prvem zapisu se bo Bibič spraševal o povezavi med pitjem in petjem.

 

I. del: Trinkersänger, ali: O pitju in petju

V luči ubranega večglasja, s katerim občestvo ohranja harmonično življenje javnega in zasebnega miru, je razglašeno petje pač motnja, disharmonija, ki ob določenih pogojih na skrajnem robu preide v kakofonijo, v hrup in s tem v javni nered ali celo domače nasilje.

Nad točilnimi pulti slovenskih, zagotovo pa ljubljanskih gostiln, bifejev, restavracij, menz ... je bil v socialističnih sedemdesetih letih 20. stoletja prilepljen napis »Petje prepovedano!«. Vedno se mi je zdel nekako čudaški. Kaj pa je (bilo) bolj značilno za tukajšnjo poljudno glasbeno tradicijo kot prepevanje? In to v časih, ko še ni bilo vseprisotne tehnično predvajane glasbe, péta pesem pa je zvenela tako doma kot v gostilni. Ob pogledu na to prepoved sem včasih, ko nisem imel sogovornika (odsotnost predvajane glasbe in radijskega govora je omogočala nemoteno sledenje toku misli), meditiral o možnih razlogih zanjo. Najprej – v logičnem, ne časovnem smislu – sem najstniško obseden z glasbo in že razmeroma izkušen v nočnem življenju ljubljanskih špelunk sklepal, da se prepoved »petja nasploh« pravzaprav nanaša na prepoved nekega posebnega, v gostilnah pa pogostega »razglašenega petja«. V luči ubranega večglasja, s katerim občestvo ohranja harmonično življenje javnega in zasebnega miru, je razglašeno petje pač motnja, disharmonija, ki ob določenih pogojih na skrajnem robu preide v kakofonijo, v hrup in s tem v javni nered ali celo domače nasilje. Zadostna mera použite ponarodele opojne substance tudi pri pevcih z narojenim posluhom slejkoprej poskrbi za to, da (če pustimo ob strani organ za ravnotežje) dispozitiv »slišati-se-peti« ne deluje več dobro, da se razvežejo povezave med glasom in sluhom in da razpade resonanca lobanjskih kosti z dobro temperiranim klavirjem. Pardon: harmoniko. Pardon: frajtonarico, ki sta včasih sicer zaigrali zraven, a bolj za praznike in tudi bolj za ples. Peti pa je (bilo) mogoče v vsakem navalu navdiha, navdušenja, jeze, melanholije ... polnem trenutku. In ko so tako dnevi prehajali v večere, večeri v noči in je pitje prešlo v petje, petje pa v dretje noč za nočjo, so končno imeli natakarice in natakarji tega dovolj. Čeprav brez licence za razlikovanje med petjem in dretjem, so brž našli soglasje za splošno prepoved petja v gostilnah z obratovodjem lokala (ki je rad poslušal sevdah), z direktorjem podjetja (ki je raje poslušal unterkrainerja Slaka kot pa oberkrainerja Avsenika), s predsednikom občinskega komiteja za gostinstvo (ki je raje gledal hollywoodske mjuzikle po črnobeli TV kot pa poslušal ženo in otroke), z introvertiranim sekretarjem aktiva mladinske organizacije občine Vič Rudnik (ki je med službenim časom naskrivaj poslušal »glasbo svetov«, free jazz in progresivni rock na Radiu Študent), z anonimno uradnico pri samoupravni kulturni skupnosti (ki je v Križankah brez problemov uživala v Šostakovičevih simfonijah v izvedbi Leningrajske filharmonije, srbskih kolih in makedonskih orih v izvedbi Krsmanovićev), s čistilko univerzitetne konference CK ZKS (ki se ji je podrl svet z razpadom Belih vran in Mladih levov in ki od takrat dalje ni poslušala sploh ničesar več).

Če se muzejsko omejimo na novejšo prazgodovino, je bilo že v petdesetih letih, ko še ni bilo potrebe po napisih s prepovedjo petja nasploh, mogoče presedeti noč v zaporu že zgolj zato, ker si v gostilni zapel eno ljudsko z refrenom »Kaj nam pa morejo, morejo, morejo« ali pa »Veselja ni nikjer, nikjer«.

In še več takšnih bi bilo mogoče najti, če bi jih le bilo treba, za to, da je tam obvisel tisti čudni napis. A dovolj je bil – to je drugi donesek moje meditacije – en sam duh, namreč duh Edija Kardelja, ki je prav tedaj v skrbi za uravnoteženje med objektivnim napredovanjem odmiranja države in subjektivnim zaostajanjem samoupravljavcev in samoupravljavk za tem procesom razglašal potrebo po ustanavljanju kulturnih in mladinskih centrov kot alternative gostilnam. V prepovedi »petja nasploh« se je potihoma ohranjalo še drugo, od razglašenega petja in dretja nemara bolj problematično »petje posebej« – petje določenih besedil. Čisto vokaliziranje pač ni del pevskopivske tradicije tega in marsikaterega drugega (evropskega) naroda, razen v dveh častnih primerih – vriskanju in jodlanju. V manj častnem tretjem primeru čiste vokalizacije se je pomnjenje besedila utekočinilo v ritmično-melodično abstrakcijo opotekapojočega se glasu, preden je naslednjega jutra, obenem s spominom na kakršnokoli noč, izhlapelo tjavdan. Nekje v vmesnem prostoru in času med pitjem in petjem pa sta izbor pesmi ali besedilo ušla z vajeti (samo)cenzure. Nič posebno novega: če se muzejsko omejimo na novejšo prazgodovino, je bilo že v petdesetih letih, ko še ni bilo potrebe po napisih s prepovedjo petja nasploh, mogoče presedeti noč v zaporu že zgolj zato, ker si v gostilni zapel eno ljudsko z refrenom »Kaj nam pa morejo, morejo, morejo« ali pa »Veselja ni nikjer, nikjer«. Dve desetletji zatem bi si lahko v trenutku navdiha in po načelu »žive tradicije« kdo zamislil tudi kaj takšnega: »Pušeljc pa mora bit, zelen al' plav – ne pa rudeč, krvav«. V istočasnem kontekstu nastajanja tenzij med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi (in njihovimi politikami) je utegnilo biti problematično že prepevanje Prešernove Zdravljice. Četudi je Prešeren prvo verzijo napisal ob priliki sv. Martina in je gostilna pravi kraj zanjo in četudi bi jo, tehnično gledano, (od)peli vsaj tako spodobno, kot jo je precej kasneje, v osemdesetih letih, v rock priredbi pel Lačni Franz pred polno Halo Tivoli. Vendar osemdeseta leta niso bila sedemdeseta leta in Lačni Franz ni bil Žejni Franc, Zoran »Toti« Predin pa ne France »Ejga« Prešeren. Dvorana Hale Tivoli, kjer se je po zgledu Woodstocka v zgodnjih sedemdesetih letih dogajal osrednji in vsejugoslovanski Pop Boom Rock Festival, ki je kmalu izginil v pogromu šolmoštrskega moralno-političnega paniciranja, je bila tako v osemdesetih letih popolnoma osvetljena, prepovedano je bilo (tako kot v avditorij Križank) vnašanje piva v plastiki; koncertna dvorana pač ni gostilna. Hala Tivoli tudi ni KUD France Prešeren, ki ga še v osvobojenih devetdesetih letih lokalna civilna iniciativa v povsem kardeljanskem duhu obtožuje, da ga ne vodijo kulturniki, ampak gostilničarji. In da je glasnost koncertne glasbe na Trnfestu neprimerljiva z glasnostjo zvonjenja zvonov trnovske cerkve, ki je – skupaj z vsemi drugimi cerkvami – izvzeta iz conske regulacije dopustnega onesnaževanja okolja s hrupom, saj naj bi predstavljala glasbo, ki je ni ne mogoče ne dopustno povezovati z onesnaževanjem. KUD France Prešeren pa ni trnovska cerkev, kamor je Prešernova neuslišana ljubezen, Primičeva Julija, hodila k mašam, med katerimi so se hudomušno spogledovali stoječi pod korom, ko so stare mame in device, ki so sedele v prvih vrstah pred oltarjem, fušale pri liturgičnem petju. Ne vem, ali je v Prešernovih časih, ko je bil trnovski zvon še zvon trnovske cerkve in ne ime gostilne, na kraju KUD Franceta Prešerna že stala kmetija s hlevom. Izročilo vsekakor pripoveduje, da so dobrih petdeset let kasneje slovenski Primorci, ki so pred italijanskim fašizmom prebegnili v Ljubljano, to kmetijo in zlasti hlev konvertirali v kulturni hram izgnancev in ga poimenovali po Francetu Prešernu.

Če petje komurkoli v gostilni sploh še pade na pamet, tako nima dosti druge izbire, kot da zapoje na playback.

Napis »petje prepovedano« je izginil iz gostišč že nekje v osemdesetih letih. Niti med socialističnimi relikvijami tematskega lokala Nostalgija na Starem trgu, ki je deloval v devetdesetih letih, ga ni bilo videti. Vsekakor eden od zgovornih napovedi in znakov, da je nastopila svoboda, v kateri lahko kdorkoli poje karkoli, kadarkoli in kjerkoli. Prepoved petja v gostilnah, čeprav bi si kdo izmislil razlog zanj, niti ni več potrebna: vpričo vsepričujočnosti frontalne jakosti »kulisne« glasbe v večini gostišč praktično nihče več ne poje. Ni več nevarnosti, da bi v dretje in hrup prešlo petje; kot temeljni način intimnega sporazumevanja zdaj preide v kričanje že čisto običajni pogovor. Vinska karta in jedilni list sta sicer predpisano ponujena očem gostom v svobodno izbiro, čisto odveč pa je izobešanje playliste z zaznambo jakostnega razreda predvajane glasbe, na podlagi katere bi lahko obiskovalci izbrali, ali bodo jedli, pili ali se pogovorili ob, denimo, plesni glasbi, na katero nihče ne pleše. Če petje komurkoli v gostilni sploh še pade na pamet, tako nima dosti druge izbire, kot da zapoje na playback. S televizijskimi prenosi športnih tekem državnih junakov in reprezentanc, ki so se v gostilnah pridružili radijski glasbi iz Oblakov, je mogoče na playback brez vsakršne skrbi spet zapeti tudi Zdravljico. Vendar lahko pri tem naletimo na težavo, tako kot se je to primerilo v primeru pravkar preminule (marec 2011) tekme med nogometnima reprezentancama Slovenije in Italije v Stožicah. Tam je zaradi prevelike poodmevnosti stadiona množično himnično petje z izmeničnima zaostajanjem in prehitevanjem v tempu in besedilni aritmiji s predvajanim posnetkom himne prešlo v kakofonični kanon, katerega zvočni vtis se je zelo približal razglašenemu petju v gostilni. Drugače, z večjo naklonjenostjo rečeno: približal se je himni, če bi jo in kakor bi jo skupaj uglasbila kaka Jakob Jež in Vinko Globokar.

Z ustavo in po zakonu je Prešernova Zdravljica v Premrlovi zborovski uglasbitvi postala slovenska državna himna. S tem je njeno prepevanje v javnosti podvrženo določenim pravilom in omejitvam, med drugim tudi določitvi predzadnje kitice kot tiste, ki se jo poje ob z zakonom določenih priložnostih. Medtem ko uglasbitev ostaja samoumevna, je izbor te kitice nedavno problematiziral naš življenjsko, izkustveno in literarno prekaljeni tržaški borec za slovenstvo doma in po svetu. Polemično je izpostavil, da ima za narod večji pomen druga kitica, saj v njej Prešeren »najprej omenja Slovence«, medtem ko naj bi izboru predzadnje kitice botroval »Kardeljev duh«, ki narod podceni na rovaš internacionalizma. Izganjanju »Kardeljevega duha« iz Prešernove himne so se kmalu pridružili nekateri akademiki in pravniki, ki so med drugim ugotovili, da zakon ni ravno zgled pravne konsistentnosti, še zlasti ne v razmerju do ustave, ki kot himno določa celotno Zdravljico in ne ene same kitice. Sam sem že davno prej ugibal o konsistenci tovrstnega diskrecijskega izbora, toda o konsistenci nekega drugega reda. Takole bi lahko šlo po moje razmišljanje tistih, ki so izbirali in uzakonili:

»Petja celotne Zdravljice z zakonom ne moremo predpisati, saj bi, če malo pretiravamo, petje himne trajalo skoraj toliko časa kot vsakokratni dogodek, pred začetkom katerega bi jo peli.« In so šli lepo po vrsti od prve kitice naprej proti koncu in so videli, slišali in ugotovili: »Prvič, prva kitica je preveč univerzalna: lahko bi bila tudi egipčanska ali starogrška ..., skratka himna vseh civilizacij, ki so poznale vino in se v njem utemeljevale. Drugič, skupna značilnost kitic od vključno druge do predzadnje je v tem, da vsaka izpostavlja ključni moment konstitucije slovenstva: slovenski svet; Slovenca; sinove sloveče matere; očakov Slovencev dom; otroke, kar jih ima Slava; Slovenke, prelepe žlahtne rožice; mladeničev ljubezen do domačije ... Izbor ene teh kitic bi bil prejkone arbitrarno in brezupno početje, saj jih med seboj nerazdružljivo povezuje pripoved o genetičnem nizu. Tretjič, slovensko himno pojemo Slovenke in Slovenci v svojem imenu in lastnem jeziku predvsem samim sebi, zato besede s korenom v »Slovencih« ni nujno izrecno zapeti, saj je to samoumevno. Če pa in ko jo pojemo drugim subjektom tujega jezika, slednji besedila ne razumejo, dasiravno ga pojemo še tako jasno in razločno: ne slišijo razlike med Slovenci, Slavonci, Slovinci, Slovaki, Slovani ... Sclavi. Četrtič, obetajo se hudi časi razpadanja jugoslovanske države, grozeče se napovedujejo potencialni ali pa že potekajo nasilni konflikti v boju jugoslovanskih narodov in narodnosti za svobodo, vendar pa bi mi s svojimi sosedi – in vsemi drugimi v globalnem svetu – radi živeli v slogi in miru. Zato bodi, ker jo pojemo sebi, a tudi drugim, pa četudi ti ne razumejo besedila, predzadnja kitica naša himna.«

A mi je do polne konsistentnosti takšnega sklepanja nekaj manjkalo. Vendar ne, kot pravijo polemiki, druga ali tretja ... kitica, temveč – zadnja kitica. Potem ko Prešeren obdela vse velike teme pomladi naroda, v predzadnji kitici pa krepko preseže medsosedske spore glede enega metra njive, sklene pesnitev takole: »Nazadnje še, prijatli, / kozarce zase dvignimo, / ki smo zato se zbrat'li, / ker v srcu dobro mislimo; / dokaj dni / naj živi / vsak, kar nas dobrih je ljudi.« Prešerni »freigeistovski« subjekt, sedeč na gostilniškem stolu, postavi bodočo himno v oklepaj prve in zadnje kitice, ki ju poje omizni družbi (Tischgesellschaft) »s srcem dobromislečih« individuov, moškega spola seveda, katerih najintimnejša liberalna oziroma libertinistična vez je – prijateljstvo. Gorenjski romantik Prešeren in škotski razsvetljenec Adam Smith sta se tako znašla v istem vicu. Odprto ostaja samo še klasično politično-ekonomsko vprašanje: kdo bo plačal zapitek?

 


Prihodnjič bomo v 2. delu gostilniških digresij, »Glas in dim, ali: 'Kaditi prepovedano!'«, poskušali na zgoraj načeto vprašanje odgovoriti s historično podloženim premislekom možnega prispevka glasbe in gostilne k razrešitvi cikličnosti ekonomskih, družbenih in političnih kriz z večnim vračanjem zamujenih priložnosti.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice