SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Gostilniške digresije II.

Gostilniške digresije II.

Bratko Bibič
12. april 2011

Bratko Bibič na lanskem decembrskem nastopu v Gromki. (foto: Iztok Vidmar)
Bratko Bibič na lanskem decembrskem nastopu v Gromki. (foto: Iztok Vidmar)

Aprila v rubriki Mnenja gostimo Bratka Bibiča, svetovno priznanega harmonikarja, ki je že v 70. letih prejšnjega stoletja, predvsem z bandom Begnagrad (ki je kot prvi pri nas zamešal etno, rock, jazz, klasiko in še kaj), spremenil marsikateri stereotip o vlogi in funkciji harmonike kot domač(n)ega glasbila. Po razpadu tega banda, ki ima še danes kultni status, se je Bibič udinjal v različnih projektih, od solo nastopov prek igranja v mednarodno odmevni zasedbi Nimal do ustvarjanja glasbe za plesne in druge predstave. V 90. letih je ustanovil band The Madleys, ki še danes vztraja in se ves čas obnavlja. Je član mednarodne zasedbe Accordion Tribe, ob glasbi pa je dejaven tudi kot mislec in aktivist; med drugim je napisal knjigo Hrup z Metelkove. V drugem zapisu za Mnenja zaključuje dvedelni članek Gostilniške digresije ter povezavam med pitjem in petjem pritakne še kajenje, kajpak v navezavi s problemi javnega glasbenega udejstvovanja.
 

II. del: Glas in dim, ali: »Kaditi prepovedano!«

Da nam tudi v kapitalizmu ne bi bilo dolgčas, je bilo nedavno tega poskrbljeno z napisi »Kaditi prepovedano« v domačih gostiščih. Kaj skupnega imajo pitje, petje in kajenje? Marsikaj. Ko je Tobačna tovarna Ljubljana v petdesetih letih izumila legendarne cigarete »Filter '57« in na škatlico poleg Prešernovega verza »al lepše od Urške bilo ni nobene,/nobene bilo očem bolj zaželene ...« umestila logotip ljubljanskega zmaja, je slednjega ljudska anamorfotična domišljija pretolmačila v skodelico kave. Tolmačenju je bolj kot ponarodela Cankarjeva mati botrovala množična priljubljenost te družabnostne ritualne pijače in njena povezanost s cigareto. Kava brez cigarete je, če smemo tako reči, kakor Mona Liza brez nasmeška (enako velja za toplo pivo in špagete brez parmezana).

Kadilec zavzame stališče onkraj koristnosti ali etike, ubija čas dela ali odgovornosti, zato pa je priča čistemu minevanju, ki je skupno tako kajenju kot glasbi. Drama, ki v središču odra poteka med Carmen, Don Joséjem in Toreadorjem, poteka v okviru kajenja neštetih cigaret, katerih kroženje je prepleteno s tokovi glasbenega časa.

V šestdesetih letih je imela Tobačna tovarna Ljubljana svoj vokalno-instrumentalni ansambel, s harmoniko ob strani, žensko pevko v središču in mikrofonom v ospredju. Sodeč po njihovi kostumirani podobi in instrumentalni zasedbi (ob navedenem inštrumentu še bobni, kontrabas, akustična kitara, klarinet in violina), niso igrali samo narodne zvrsti novokomponirane zabavne glasbe. Navsezadnje je bilo to obdobje vrhuncev slovenske popevke, Big band RTV Ljubljana je od Adamiča prevzel Privšek, ljubljanski mednarodni jazz festival je začel svoje očitno nesmrtno življenje, naokoli so že razgrajale domače beatlesovske ipd. kopije – kadilo pa se ni samo v gostilnah, ampak tudi na avtobusih, vlakih, letalih, v trgovinah, bankah, tovarnah, kinematografih, nemara celo v koncertnih dvoranah in zdravstvenih domovih. Duhu časa (Zeitgeist) in duhu dima (Zeitrauch) ustrezno lahko sklepamo, da je repertoar VIS Tobačna tovarna vseboval tudi priredbo kakšne od popularnih arij iz Bizetove opere Carmen. Carmen ni samo črnolasa, temnopolta, volčje- in mačjeoka fatalna ženska, Ciganka, je tudi »fatalna delavka« v tovarni cigaret v Španiji, ki je bila sredi 19. stoletja, v obdobju nastanka Mériméejeve predloge libreta za opero, verjetno edina evropska dežela, kjer so bile cigarete splošno znane in zlasti pri ženskah široko priljubljene. (Carmen je prva ženska, ki v evropskem romanu kadi cigarete: moški cigare- podeli sufiks -tte, žensko konotacijo.) Bizetova opera, v kateri so, tako kot v romanu, cigarete prisotne povsod, opredeli vse temeljne motive kajenja cigaret v moderni dobi. Enega od naukov kajenja odpoje desetnik Morales že ob otvoritvenih taktih opere: »Pri stražarnici,/da bi ubili čas,/kadimo, kramljamo in gledamo/mimoidoče.« Kajenje kot nedelo, govorjenje zaradi govorjenja samega, nezainteresirano opazovanje, kontemplacija mimoidočih: kadilec zavzame stališče onkraj koristnosti ali etike, ubija čas dela ali odgovornosti, zato pa je priča čistemu minevanju, ki je skupno tako kajenju kot glasbi. Drama, ki v središču odra poteka med Carmen, Don Joséjem in Toreadorjem, poteka v okviru kajenja neštetih cigaret, katerih kroženje je prepleteno s tokovi glasbenega časa.

Prepoved petja ni nikoli ključno vplivala na pitje, govorjenje in kajenje v gostilnah, nenazadnje tudi na petje ne. Za to so bili potrebni drugi, raznovrstnejši dejavniki. Evropa ni sledila zgodnjemu ameriškemu zgledu prohibicije alkohola, ki je, kot je znano, prispevala k uveljavitvi podzemlja kot enega od ključnih gibalcev politično-ekonomskega razvoja sodobnega kapitalizma. V Evropi unikatno prohibicijo si je pod vplivom gostinskega lobbyja omislila Slovenija s prepovedjo prodaje alkoholnih pijač v trgovinah po 21. uri. S tem se je končalo kratko obdobje nočnega rajanja mladine in drugih socialno hendikepiranih v okolici ponoči odprtih trgovin in bencinskih črpalk, bodisi ob spremljavi glasbe iz avtomobilskih boom boxes bodisi kakšne akustične kitare. Evropa pa je pridno sledila ZDA v prohibiciji kajenja tobaka – postopoma na določenih in končno na vseh javnih mestih, vključno z gostinstvom. V »tradicionalnih« kulturnih ustanovah – gledališčih, koncertnih in opernih dvoranah – je bilo do takrat kajenje dovoljeno vsaj kot del spektakla. Po tem so se morale tiste uprizoritve opere Carmen, v katerih so nastopajoči, od zbora do solistov, na odru med petjem dejansko kadili, dokončno odreči naturalistični zvestobi libretu. Na obeh straneh »velike luže«.

Znano je, da ima prepoved kajenja v javnosti sploh in v gostiščih posebej celo vrsto neizrečenih ideoloških predpostavk in nereflektiranih družbenih učinkov, ki jih prekriva strogi medicinsko-farmacevtski pogled na zdravje duha in telesa. Izpostavim naj opredelitev problema s samega začetka antitobačne histerije v ZDA, ko je bila prepoved kajenja na notranjih letalskih letih v ZDA še zgolj zle slutnje vzbujajoča novost: »Svobodo kajenja bi morali razumeti kot pomemben del razreda svoboščin; zato moramo takrat, ko je ogrožena svoboda kajenja, nemudoma preveriti, katere druge svoboščine še so podvržene zaostrovanju nadzora.« V primeru gostinstva in z njim inherentno povezanih kulturnih oziroma glasbenih kontekstov, kot so na primer jazz, rock klubi itd. – gre za segregacijski poseg v zanje specifične strukture javnosti in (sub)kulture javne družabnosti. Gon po »nadzorovanju in kaznovanju« je očitno neizčrpen in poln dimišljije, ups! – pravilno »domišljije« – tudi v obdobju politične korektnosti, v katerem postaneta npr. ukinitev prepovedi vstopa temnopoltim ljudem v »belski« javni lokal ali nepotrebnost barvanja »belih« glasbenikov v »črne« jazziste zgodovinski učbeniški dokaz za prihodnje neustavljivo globalno širjenje svobode. Vsaj tako nas prepričujejo »ideološki aparati kapitala«: tudi »pri nas doma« je v devetdesetih letih obstajala franšiza tematskih jazz lokalov, pred vhodom v katere je bila instalirana plastična replika črnega saksofonista v rdečem sakoju. V njih so predvajali glasbeni repertoar radia Hit (Edison, Tesla in SAZAS so mi priča).

Jim Jarmusch je s filmom Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003) kavarniškemu obredu pitja kave in cigaret, katerega tretji, pivotski člen je pogovor, postavil spomenik, v katerem glavne vloge igrajo prav glasbeniki in glasbenice. Tako med drugim pevca Tom Waits in Iggy Pop ob kavi in cigaretah razpravljata o prenehanju kajenja, medtem ko Jack in Meg White iz benda The White Stripes paberkujeta o dobrobitih Teslovega izuma električne tuljave za sodobno glasbo. Glasova slednjih kažeta, da je bilo (ponovno) odkritje Teslove tuljave v glasbi nekako v zraku, bolje rečeno v dimu. Istega leta kot film nastane v Avstraliji opera Tesla: Lightning in his Hand, ki govori o življenju in delu Nikola Tesla, tistega liškega Srba, ki je v New Yorku patentiral prenos radijskih valov in bíl stalno bitko s Thomasom A. Edisonom, izumiteljem fonografa, brez naslednikov katerega nam niti v gostilnah več živeti ni. V instrumentalni zasedbi opere se je znašel razen tega še theremin, ki je po prodoru (patentiranju) v ZDA v dvajsetih letih 20. stoletja omogočil akuzmatično uprizarjanje glasov duhov (umrlih ljudi) in zunajzemeljskih bitij v zgodnjih hollywoodskih grozljivkah in znanstveni fantastiki. Teh glasov je bilo vse polno tudi v obdobju izumljanja snemanja, prenosa in ponavljanja zvoka oziroma zvočnih zapisov.

V svoji mladosti je bil Tesla popolnoma zasvojen s kavo in hud kadilec, predvsem cigar. Kaditi je prenehal, ko mu je na smrt bolna sestra rekla, da je od tega odvisno njeno zdravje. Sestra je ozdravela in Tesla odtlej ni več kadil. To bi bil happy end, katerega podton bi lahko dodala kmalu zatem izumljena psihoanaliza Sigmunda Freuda, rednega, če že ne strastnega kadilca. Čeprav je Tesla nehal piti tudi kavo, si jo je še naprej pustil točiti v skodelico, saj se ni mogel odreči njenemu vonju. Marcel Proust je bil astmatik.

Kritiško ocenjevanje gastronomske in koncertne ponudbe so umestili v skupni pripovedni kontekst, hrano in pijačo so ocenjevali v glasbenih terminih, glasbo pa v gastronomsko enoloških.

Prepoved kajenja ima za gostinstvo seveda določene negativne ekonomske posledice, dasiravno to gotovo ni edini objektivni razlog za vse težave. Razen tega najdemo kakšen subjektivni razlog pri gostincih samih, kot denimo pri levoročnem predvajanju glasbe v pogovornih kontekstih. Pa vendar: vedno obstaja kakšna rešitev tega problema. Če nič drugega, so eno od možnih formul odkrili že v New Yorku (kje pa drugje), in sicer v času ekonomske depresije 1911–1912 (le kako bi bilo drugače), ko so drug za drugim propadali ugledni lokali »downtowna«. Takrat si je eden izmed »enterpreneurjev« pri odprtju za Veliko jabolko takrat novega tipa lokala – cabareta – pomagal z idejo pojočih natakarjev, ki jih je zaposloval v svoji manj ugledni špelunki (saloon). Takole je sklepal: »Če so obiskovalci te beznice lahko črpali največji možni užitek iz poslušanja natakarjev, ki pojejo, ni nobenega razloga, da bolj kultivirani ljudje ne bi bili zadovoljni s predstavami višje kakovosti.« Osemdeset let kasneje so (spet v New Yorku) s »postmodernistično« spektakularizacijo – kabaretizacijo – restavracijskega pogona odprli gostom, ki so čakali na svojo dobro zdizajnirano porcijo, pogled na prej od jedilnice fizično ločeno kuhinjo, kjer so koreografirani delovni proces priprave hrane (rezanje, sekanje, strganje, kuhanje ...) odžonglirali pojoči kuharji. K razširjanju postmodernistične oglaševalske zavesti in učinkovitemu delovanju simbolne politične ekonomije je svoje prispevala tudi sočasna hibridizacija besednjaka gastronomsko-enološke in glasbene kritike. Kritiško ocenjevanje gastronomske in koncertne ponudbe so umestili v skupni pripovedni kontekst, hrano in pijačo so ocenjevali v glasbenih terminih, glasbo pa v gastronomsko enoloških. S tem so razbili monopol vizualne kritike slow food in nouvelle cousine gastronomije, ki je slednjo vrednotila glede na umetnost oblikovanja ornamentalnih razmerij med minimalno količino maksimalno raznovrstne hrane na ozadju velikih površin krožnikov za karseda visoko ceno.

Pojoči natakarji bi z izmeničnim prepevanjem prve in zadnje kitice Zdravljice animirali goste k večji frekvenci praznjenja kozarcev, gostinci bi s tem povečali dohodke ter obenem odprli nišo zaposlovanja glasbenikov na malem notranjem trgu dela.

Za naše razmere, kolikor ne črpajo iz zgodovinskega izročila kabareta (te izrazito velemestne urbane kulturne institucije v času njenega nastanka iz radikalnega umetniškega modernizma in njenega viška v vseh evropskih prestolnicah v teh krajih namreč niso poznali, glasbena kritika pa uspešno skriva svoja gastronomsko-enološka nagnjenja), in za današnji čas, v katerem je vse manj tistih, ki si še lahko privoščijo piti kaj več kot kavo v gostilnah, kaj šele jesti, bi zadoščalo zgledovanje po špelunki oziroma beznici. Pojoči natakarji bi z izmeničnim prepevanjem prve in zadnje kitice Zdravljice animirali goste k večji frekvenci praznjenja kozarcev, gostinci bi s tem povečali dohodke, posredno bi prispevali k vzdrževanju minimalne patriotske kohezivnosti naroda v času, ko ta izgublja posluh in tla pod nogami, ter obenem odprli nišo zaposlovanja glasbenikov na malem notranjem trgu dela in razrešili protislovje med njihovo nemožnostjo preživetja od (»čiste«) glasbene umetnosti in nujnostjo opravljanja drugih (»umazanih«) del.

Če bo ta priložnost, ki jo ponuja kriza, kakor ponavadi zamujena, lahko za to okrivimo natakarice, ko in ker kadijo cigarete v zaodrju (back stage), namesto da bi delale za šankom ali stregle za omizji (front stage). Še posebej, če so natakarice študentke, kar praviloma so, in še bolj posebej v primeru, če so študentke opernega petja, kar praviloma niso. Pa tudi če bi bile, skoraj zagotovo ne bi kadile cigaret. Kvečjemu bi žvečile tobak, kar bi lahko počele med delom v gostilni. In pri tem seveda molčale. Idealna rešitev (za malodelodajalce). Snov za pisanje novega libreta za novo opero Carmen v dobi njene neoliberalne reprodukcije. Da o snovi za novo operno glasbo ne govorimo.

*****

Post scriptum

V ponedeljek, 4. aprila 2011, ob 16:26:17, je – medtem ko sem pisal zgornje besede – na zaslonu (ne samo) mojega računalnika vzniknila »OKROZNICA Radia Student« z obetajočim naslovom: »Nagrade Zavoda Radio Študent na 20. Slovenskem oglaševalskem festivalu«. Kot zvesti poslušalec tega radia, ki vključuje tudi obdobje »antireklam« v osemdesetih letih in ki ga za razliko od Oblakov ni mogoče slišati v nobeni gostilni, sem se kakopak razveselil in začel brati: »Spoštovani, z velikim veseljem Vas obveščamo, da se je Zavod Radio Študent uvrstil med osrednje nagrajence 20. Slovenskega oglaševalskega festivala, katerega žirija je naši medijski ustanovi podelila: veliko nagrado ... in zlato priznanje za najboljše delo v skupini Radijski oglasi ... /za/ oglas 'Temna stran sle'.« Ko sem v nadaljevanju prebral, da je naziv nagrajene oglaševalske kampanje, katere naročnik je Evropska komisija (HELP), »Za življenje brez tobaka«, se mi ni bilo težko odločiti med alternativo, ali naj bi se jokal ali smejal. Nasmejal sem se skoraj do solz, saj je smeh, kot pravi stara modrost, pol zdravja.

NE SPREGLEJTE:


»Harmonika je dno … in vrh.«
petek, 28. februar 2014
Oči pesmi
petek, 30. januar 2015
Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča
torek, 17. december 2013
Ni formule
ponedeljek, 10. december 2012
Meh in smeh
sobota, 01. januar 2011
Ko moraš posneti film
četrtek, 31. oktober 2013
Harmonikarska alternativa po slovensko
ponedeljek, 09. februar 2015
Glasba in migracije skozi gledališke oči
petek, 17. maj 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice