SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > »Harmonika je dno … in vrh.«

»Harmonika je dno … in vrh.«

Miroslav Akrapović
28. februar 2014

Drago Ivanuša je med tistimi domačimi harmonikarji, ki nadaljujejo tradicijo in razširjajo zvočna obzorja ter odkrivajo nove glasbene dimenzije. Ob tem nas (po)peljejo v nova območja sprejemanja in dojemanja glasbe. (Foto: Matjaž Vrečko)
Drago Ivanuša je med tistimi domačimi harmonikarji, ki nadaljujejo tradicijo in razširjajo zvočna obzorja ter odkrivajo nove glasbene dimenzije. Ob tem nas (po)peljejo v nova območja sprejemanja in dojemanja glasbe. (Foto: Matjaž Vrečko)

Drago Ivanuša je vrhunski virtuoz na harmoniki. Virtuoz harmonike. Virtuozni harmonikar. Tisti, ki dvomijo v te moje besede, pa ni nujno, da so v zmoti ali da so pristranski. Nestrokovni ali ne poznavalski. Igrati danes profesionalno harmoniko v Sloveniji je podobno kot igrati nogomet v Ligi prvakov (op. a. UEFA Champions League). Ob tej primerjavi si pridržujem pravico – za koga navijati. Bibič, Hatlak, Dovč, Debevc, Tori, seveda Ivanuša in še marsikdo drug iz domačih logov častno nadaljujejo tradicijo in ohranjajo slovensko podobo romantizma v harmoniki. Nemalokrat so ti glasbeni mojstri tudi tisti, ki razširjajo zvočna obzorja, odkrivajo nove glasbene dimenzije in nas ob tem (po)peljejo v nova območja sprejemanja in dojemanja glasbe. Njihova dejanja bi bila v vseh drugih sferah, ki nam zapolnjujejo ali praznijo življenje, razglašena za revolucionarna. Kot napredna, nesebična, svetovljanska in požrtvovalna. Eno takšnih glasbenih dejanj ali glasbenih remek del je album Whitman. Z Dragom Ivanušo, harmonikarsko polovico dueta, ki je povil omenjeni album in ga že uspešno premierno predstavil naši publiki, sva se pogovorila o glasbi … med črkami in številkami.

Vajina (skupaj z Enosom Kuglerjem) glasbena mojstrovina Whitman ni le posvetilo kultnemu ameriškemu pesniku Waltu Whitmanu, ki je usodno zaznamoval ne le ameriško, temveč tudi svetovno književnost XX. stoletja. Poslušalec dobi občutek, da sta njegovo poezijo, ki je globinsko vplivala na bitniško generacijo, dobesedno razčlenila na bit – e. Od kod je sploh prišel navdih za Walta Whitmana?

Ideja o ukvarjanju z Whitmanovo poezijo na glasbeni način izhaja iz spoznanja, da je to po obliki vendarle sodobna literatura, z vsebinsko ravno dobro oddaljenimi temami in hkrati tistimi, ki so nam še kako blizu. Oblika, ritem in nasičenost Whitmanovega verza so se izkazali za sorodne čutenju glasbe našega časa in najinemu načinu igranja in razmišljanja. Sicer pa je to poezija, ki človeka, četudi nanjo ne izvaja muzike, osvoji s svojo lepoto, svobodo in brezčasnostjo.

V enem svojih zadnjih intervjujev praviš, da »glasba lahko govori več, kot govorijo besede«. Povsem se strinjam z takšno tvojo primerljivostjo glasbe. Kdaj pa besede postanejo ključ do glasbe? Ali če sem natančnejši, v kolikšni meri so Whitmanova besedila dograjevala in nadgrajevala vajino glasbo?

Že od začetne ideje o igranju Whitmana se je pojavljalo vprašanje odnosa med besedami in glasbo. V tem primeru se namreč ne dogaja klasična relacija, kjer besedilo v popolnosti prevzame vlogo nosilca sporočilnosti in je glasba nekakšna spremljevalka ali komentatorica. Želela sva ustvariti ravnovesje, ki bi izzivalo poslušalca z nekakšno »menjavo vlog«. To zaradi svoje idiomatskosti Whitmanova poezija omogoča ravno skozi zvočnost besed in posledično skozi besednost glasbe. Predstavljaj si, da poljubno izbrano besedo ponavljaš v nedogled … sčasoma bo izgubila pomen in bo samo še ogolel glas nekdanjega pomena. Vidiš, tudi s tem se igrava pri Whitmanu, le da pogosto v obratni smeri.

Obratno ali nasprotno, če se lahko tako izrazim, od vajinega prejšnjega projekta, ki ga vsaj na prvi pogled ali posluh zaznamujejo številke. Zaporedje lihih in sodih skladb, ki se zdijo kot matrična transcendenca.

Pri albumu z oštevilčenimi skladbami je bil osnovni izziv odkrivanje mehanizmov improvizacije, komunikacije in osebnega resetiranja. »Igrati tako kot še nikoli prej.« Naloga je bila odvreči znanje, navade, izkušnje, pomene, besede in vse, kar improvizator pridobi z leti prakse, in se čim bolj približati točki nič.

Zvočna algebra časa. V čem je simbolika?

Mogoče bo zvenelo kot razočaranje, toda številke skladb so v tem primeru oznake za posamezne posnetke, skrbijo za red, obenem pa razbremenijo naslove skladb, da jim ni treba nositi pomena. Se pa strinjam, da same številke vedno tvorijo skrivnost, zame podobno tisti, o kateri piše Jorge Luis Borges v Labirintih, in predvsem takrat, ko govori o skrivnostnosti umetnine.

V čem pa je simbolika ali nujna pot duhovnosti, ki jo nosi s sabo Whitmanova poezija in vajin minimalistični (harmonika + bobni) pristop k njeni uglasbitvi?

Pri Whitmanu je fascinanten njegov »pogled od zgoraj«, njegova vseobsežnost, transcendenca, obenem pa visok humanizem in etika. Vse te vrednote danes ali manjkajo ali pa jih svet ne prepoznava več tako čisto in brezpogojno. Danes, v času vsesplošnega konservativizma, v času brez utopij, zveni Whitman kot možnost upanja. Ko bereš dolge pasaže naštevanj svetovnih krajev v Travnih bilkah, je tako, kot da bi potoval z miško po enem od internetnih virtualnih globusov, vsa ljudstva, ki jih našteva, in vse ostalo je del nekakšnega prvobitnega globalnega pogleda, le da se dogaja v glavi. Najin del je le drobec in poskuša biti v tem primeru ustvarjalec dialoga z vsebino in obliko, ki nam jo je dal pesnik. Midva poskušava ostati v zvezi z Whitmanom kolikor se da skromna.

Harmonika v Sloveniji je v precepu kulturnega boja, ideološko političnega konflikta, ki je imanenten družbi, v kateri pač moramo živeti. Predstavlja dno in vrh. Ravno ta dvojnost daje vsebini inštrumenta možnost, da v umetnikovem objemu spreminja svojo vlogo in se igra s svojimi pomeni. Harmonika je sociološko deviantna, kar pa je za ustvarjanje idealno.

Ali je harmonika dovolj (o)cenjena znotraj kulture, naj bo to subkultura ali visoka kultura, ki jo preferiramo pri nas? Včasih se zdi, da je še vedno močno prisotno mnenje, da harmonika ne sodi v resno kulturo. Nenehno analiziranje na vseh nivojih in samo spraševanje o tem, ali je harmonika levi ali desni inštrument.

Najprej, nobeden od inštrumentov se ne pojavi slučajno. Rojstvo inštrumenta je zmeraj proces in od njegovega začetka do neke ustaljene forme mine kar nekaj časa. Harmonika je pač glasbeni inštrument kot vsak drug, le da je v primerjavi z večino drugih relativno nov. V Sloveniji so debate okoli harmonike pogosto trivialne, ker se ta inštrument uporablja za radikalno različne namene. Po eni strani ustvarjalci iščemo njegov izraz v polju sodobnega, kot skladatelji, improvizatorji ali izvajalci glasb. V tem primeru je harmonika drugim glasbilom enakovreden medij, ki ima določeno število igralcev, ki jih to zanima in ki se s tem ukvarjajo. Kot tak ponuja izjemne izrazne možnosti, saj je v principu kombinacija več inštrumentov, je okreten in zlahka zveni na različne načine. Harmonika je zame bila od nekdaj inštrument urbanega. Na drugi strani poznamo fenomen harmonike kot ljudskega inštrumenta, ki pa glede na glasbo, ki stoji za tem, to seveda ni. Gre za globoko kodirano, skomercializirano in do konca profano kvaziljudsko, po besedilih pogosto žaljivo, po emociji zlagano, populistično, ideološko nazadnjaško in nesvobodno zabavo najslabše vrste, ki služi skupinskemu poudarjanju pripadnosti plemenu, spolu in alkoholu. Središče te ideološko etične črne luknje je harmonika, je njen simbol in podpis. Harmonika v Sloveniji je v precepu kulturnega boja, ideološko političnega konflikta, ki je imanenten družbi, v kateri pač moramo živeti. Predstavlja dno in vrh. Ravno ta dvojnost daje vsebini inštrumenta možnost, da v umetnikovem objemu spreminja svojo vlogo in se igra s svojimi pomeni. Harmonika je sociološko deviantna, kar pa je za ustvarjanje idealno.

Če se pošaliva, je v tvojem igranju harmonike dominantna leva ali desna roka? Ali je to uigrana simbioza obeh?

Odgovor je v sredini – meh …

Ali zaupaš novi, mladi generaciji kulturnikov, ki se bolj ali manj ne ravnajo po subvencioniranih kvotah ali denarju države? Novi generaciji glasbenikov, ki so morda res (so)odvisni od internetnega dojemanja sveta in družbe, a ni njihovo dojemanje kulture nič manj pomembno in kritično od najine generacije, ki je odraščala v posttitovskem času osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kakovostna glasba je spet v poziciji, da se kljub sodobnim orodjem, ki ji omogočajo »met v daljavo«, bori za košček tiste pozornosti, ki smo je vajeni skozi tradicionalne medije, kot so televizija, radio, tisk. Glasba vedno najde pot, je konstantni čudež ki se dogaja brez prestanka. Eni igrajo in pojejo, drugi poslušajo – oboji razmišljajo, včasih tudi plešejo. Dokler bomo razmišljali, bomo nepremagljivi v razmerju do oblasti in večine. Mogoče je glasba eden od darov, ki niso namenjeni uničenju, kdo ve. Načini se bodo vedno menjavali, glasbeniki, ki imajo kaj povedati, se bodo vedno ravnali po kriteriju svobode, ne glede na denar.

Kakšen je sploh tvoj odnos do internetne resničnosti ali resnice, ki smo ji priče malodane na vseh področjih našega življenja?

Internet je prinesel določeno dostopnost za poslušalca in neodvisnost za ustvarjalca. Toda podobno kot velja za stari sistem založnikov in medijev, mislim, da v primeru interneta še ni vzpostavljena dokončna relacija, ki bi definirala odnos med ustvarjalcem in internetom, ki bi bil dovolj kritičen. Odnos je svež in malo raziskan, prihodnosti se veselim.

Ko si na kolesu poslušal Charlesa Mingusa, njegov koncert iz Carnegie Hall, si izračunal njegovo dolžino – 11 kilometrov. To bi lahko bila, po parametrih dojemanja, četrta ali peta dimenzija v glasbi. Zdi se mi zelo zanimiva (za)misel za glasbo ali glasbe.

Pogosto sodimo o tuji moči in še pogosteje se motimo o svoji. Meje lastnega bivanja preizkušamo vedno, posebej ko nam ne gre najbolje. Glasba je bila zame vedno povezana s telesnim, bodisi z bolečino ali naslado. Mingusova glasba je zame ena najbolj telesnih, ob njej bolečina izgine, v meni se prebudi športni duh, telo počasi izginja, misli se zbistrijo, odnese me lahko zelo daleč.

NE SPREGLEJTE:


Ko moraš posneti film
četrtek, 31. oktober 2013
Milko Lazar in Matjaž Drevenšek z gosti na Ljubljanskem gradu
torek, 10. marec 2015
Harmonikarska alternativa po slovensko
ponedeljek, 09. februar 2015
Avanturistična godba in nenehna vzhičenost
torek, 25. februar 2014
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Spoj izkušenj in mladosti
sreda, 09. september 2015
Salonski godci
ponedeljek, 20. maj 2013
Poletni festivali 2015
ponedeljek, 22. junij 2015
Oči pesmi
petek, 30. januar 2015
Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča
torek, 17. december 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice