SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > knjige > Harmonikarska alternativa po slovensko

Harmonikarska alternativa po slovensko

Luka Juhart
09. februar 2015

Inovativni Bratko Bibič nam je podaril knjigo, ki je takšna kot glasba Begnagrada: ni lahkotna in na prvo žogo, ampak polna podrobnosti in skritih svetov, če si ji le pripravljen prisluhniti.
Inovativni Bratko Bibič nam je podaril knjigo, ki je takšna kot glasba Begnagrada: ni lahkotna in na prvo žogo, ampak polna podrobnosti in skritih svetov, če si ji le pripravljen prisluhniti.
Bratko Bibič:
Harmonika za butalce (Beletrina / zbirka Koda, 2014)

Harmonika je, hočeš nočeš, v našem okolju narodnozabavni simbol. Sicer je vedno bolj prisotna na akademsko-klasični sceni, imamo pa tudi precej pester nabor alternativnih poizkusov, da se harmoniko predstavi in uveljavi kot zanimiv inštrument.

Na slednje omenjenem glasbenem področju je v tem prostoru eden glavnih harmonikarjev, če ne celo kar glavni, Bratko Bibič. Permanentno aktiven kot avtor in izvajalec, je sedaj izdal še obsežno literarno delo. V svoji knjigi Harmonika za butalce največ pozornosti nameni svoji skupini Begnagrad ter takratnima dinamičnima, konfliktnima in kompleksnima kulturno-umetniški in politični sceni. Iz prve roke pripoveduje o pripetljajih in pomenu Škuceve »Mlade slovenske kulture« in o tako imenovanem »škandalu v Operi«. Izvemo zgodbe iz zakulisja o Pankrtih, Art Kinu Dvor, RIO festivalu, Škucu in drugih akterjih tistega časa. Skupini Begnagrad, za katero je značilno nenavadno zlitje jazza in rocka s primesmi folklornih elementov, katere ustanovitelj, poglavitni avtor in izvajalec glasbe je bil ravno Bratko Bibič, je Swiss Music Info dal priznanje, da je bila v 70. in 80. letih »ena od pionirskih skupin pri nastajanju svetovne glasbe«. V tej knjigi pa se zdi, da avtor z natančnim zbiranjem komentarjev iz tistega časa poizkuša najti potrditev njenega dela in prizadevanj ter osmisliti dogajanje okoli delovanja skupine. Knjiga tako služi kot uvod in vabilo k (ponovnemu) odkrivanju te glasbe, ki danes ni nič manj zanimiva, kot je bila takrat. Ob razumevanju Begnagrada in glasbe, ki so jo v tej skupini igrali, se kar sami od sebe postavljata dve vprašanji: ali je bila ta glasba toliko pred svojim časom ali pa je razvoj podobnih zvrsti od takrat tako stagniral? Je bilo ustvarjanje Begnagrada le odraz turbulentnega časa, slepa ulica, ali lahko kmalu upamo na podobno inovativno glasbo?

Avtor spretno povezuje številne citate in nam ponudi pregled harmonikarskega razvoja od takrat, ko je bil inštrument z nihajočimi jezički še zgolj poizkus. Prve inštrumente takoj poveže z narodno-alternativnimi strujami. Oriše dogajanje okoli harmonike po drugih državah ter ves čas kritično secira vlogo harmonike v posameznih bendih in glasbenih zvrsteh. Poizkuse diatonične harmonike, ki bi želela še »kaj več«, kot sicer zmore, realno umesti v mednarodni kontekst in dokazuje, da pri nas poleg narodnozabavne in akademske »scene« obstaja tudi alternativa, ki ni zelo velika, a ima svoje akterje z zanimivimi stališči in pristopi.

Bratko Bibič je eden prvih avtorjev in izvajalcev, ki je harmoniko kot inštrument emancipiral iz polja množičnoindustrijskih in domačijskih stereotipov. In ne samo z glasbo. S svojo knjigo (in harmoniko) poizkuša potegniti vzporednice in razlage za navidez tako bizarne stvari, kot so goveja juha, kranjska klobasa, pražen krompir, lutke, Pavliha in stripi. Predstavi nam svoj pogled na dogajanje okoli harmonike v povezavi s partizani in slovensko politično srenjo. Čeprav bi mu lahko kdo (upravičeno?) očital, da je zajadral na področja, ki ravno ne spadajo v knjigo o harmoniki, da nerazumno secira proslave, sodobni in folklorni ples, človekove pravice, manjšine in tako dalje, mu po drugi strani moramo čestitati za zanimiva zgodovinska odkritja. Izbrskal je informacije o Mahlerjevih začetkih na harmoniki, o njegovi povezavi z »dunajskimi valcer puncami« in prvem nastopu harmonike v Slovenski filharmoniji.

V navidez nestrukturiranem tekstu, ki pa je ves čas utemeljen s citati in komentarji (knjiga jih ima več kot 400), avtor pronicljivo komentira dogajanje ter s harmoniko in »njeno« glasbo povezane dogodke med političnimi akterji in aktualnimi harmonikarji polpretekle zgodovine.

V navidez nestrukturiranem tekstu, ki pa je ves čas utemeljen s citati in komentarji (knjiga jih ima več kot 400), avtor pronicljivo komentira dogajanje ter s harmoniko in »njeno« glasbo povezane dogodke med političnimi akterji in aktualnimi harmonikarji polpretekle zgodovine. Omejeni butalci Frana Milčinskega v Bibičevem naslovu tako dobijo širši pomen. To namreč ni samo knjiga za tiste, ki o tem inštrumentu ne vedo veliko, temveč tudi za tiste, ki dogajanja okoli tega instrumenta in »njegove« glasbe ne razumejo ali ne (z)morejo razumeti med vrsticami. Avtor se (žal) ne meša v kritiko in ne izraža svojega mnenja dobesedno, ampak ga prefinjeno podaja s premišljenimi izseki drugih avtorjev, citati iz medijev in tako dalje.

Za knjigo bi lahko zapisali podobno, kot je Jure Potokar za CD The Madleys: »Bibičeva plošča znova dokazuje, da ne obstajajo bolj ali manj ugledni instrumenti, ampak samo bolj ali manj inovativni glasbeniki.« Inovativni Bratko Bibič nam je podaril knjigo, ki je takšna kot glasba Begnagrada: ni lahkotna in na prvo žogo, ampak polna podrobnosti in skritih svetov, če si ji le pripravljen prisluhniti.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice