SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > »Helou Slovinija«

»Helou Slovinija«

Jože Štucin
23. avgust 2012 1

Punkovske počitinice v Tolminu (foto: Jože Štucin)
Punkovske počitinice v Tolminu (foto: Jože Štucin)
Punk Rock Holiday
Tolmin, 15.–18. 8. 2012

Druge punk-rock počitnice v Tolminu, ki so se zgodile med 15. in 18. avgustom, so pustile nekaj vtisov, ki jih je nemara smiselno predelati. Kot prvo lahko ugotovimo, da se je festival (nekakšna mini punkerska repriza velikega metalskega brata) dobro prijel in zbral prav lepo število navdušenih »dopustnikov«. Po oceni organizatorja se je v kampu naselilo okrog 2000 duš, ki sta jim na vse pretege stregla tako vreme kot glasbena ponudba na dveh odrih.

Zadeva je vsekakor zanimiva do te mere, da bi jo kazalo razvijati naprej in seveda nadgrajevati. Ne vemo sicer, s kakšnimi konkretnimi težavami se spopadajo organizatorji, vsi pa jamrajo in obupujejo. Verjetnost, da v lokalnem občinskem »akvatoriju« nimajo 110 % podpore, je precejšnja. Zatika se namreč vsem, ki skušajo izkoristiti naravno danost in krasoto tolminskega Sotočja. Občutek, da domača uprava na vse te dogodke še vedno gleda kot na nekakšne čudaške poskuse posameznikov, ki želijo samo pokasirati dobrine okolja in se finančno porediti, je vedno prisoten. Sodelovanje je vsakič podčrtano z nekakšnimi »astralnimi« zapleti, z nekompatibilnostjo (bolje: z nefleksibilnostjo) vseh vpletenih struktur in služb, o čemer pričajo razgovori z organizatorji, ki potem (to je tudi zanimiva zgodba) grozijo z odhodom v druge kraje. Mimoidočemu se zdi čudno, da »ablast« iz nepričakovane ponudbe ne zna izvleči več. Predvsem v dolgoročnem smislu, čeprav so zadnje nepreverjene informacije spodbudne, vsaj kar se tiče metalcev. Čez poletje se na festivalih (takole čez prste) v Tolminu izmenja kakšnih petnajst tisoč mladih. Večina med njimi so bodoči družinski očiji in mamice, skratka turisti, in treba jih je sprejeti z odprtimi rokami. Slovenija (pa celo širše) že ve, da je Tolmin zanimivo festivalsko prizorišče, alora, čas bi bil, da se vse to tudi strateško vkorporira v turistično politiko kraja. Kje je tu turistična promocija? Kje je tu občinsko vodstvo, ki (p)odpira te festivale? Še prva pomoč je bila tokrat uvožena iz Ljubljane, kot se je dalo razbrati po njenem »taboru«, ki zelo očitno ni imel veliko dela. Izobraževanje v tujini, kako se tem rečem streže, ne bi bilo odveč. Zgleden primer je Nemčija z nekaj podobnimi prizorišči, kjer festival odpre celo domača pihalna godba, gospod župan pa kot petelin kikirika v veselje vseh. Tudi zato, ker so Tolminci vse začetne dvome že zdavnaj vrgli čez rame.

Vse je OK, bi lahko rekli, vse je itak rokenrol – tudi našminkana bejba, ki je modno pisto zamenjala za blatno in prašno pozicijo pod punkerskim odrom.

Gre namreč za to, tu smo že na strokovnem področju, da vsi ti festivali, pa naj se imenujejo tako ali drugače, nimajo več nobenega anarhističnega, destruktivnega ali kako drugače družbeno nesprejemljivega »pointa« – so samo še komercialna podoba glasbe, ki jo ponujajo, bolj ali manj umirjena, včasih že do smešnega ponižna in priljudna. Metalci se z odra sicer derejo v satanski tonaliteti jeze čez vse, punkovci preklinjajo, da je veselje, prava furmanska folklora, kaj vem, hkrati pa eni in drugi ljubeče pozdravljajo državo (najbolj slišan refren je gotovo »Helou Slovinija«), kot da bi bila to neka obljubljena dežela rokenrola. Vsi so, z eno besedo, čisto nadzorovana kompozicija, ki ne skrene s tirnic niti za las. Vsem se dogaja, da so »padli v svoje vloge in skušajo v danih okvirih iztržiti nekaj zase«. Pač, pantha rei (vse teče), tudi rokenrol – vsak hudournik se prej ali slej izlije v morje. In v tem ni NIČ spornega. Rokenrol je vedno prenesel vse, tudi solzavega Elvisa pa blazirane Beatles v zadnji fazi kariere, ali Lovšina, ki je delal revolucijo, sedaj pa sloni na krasnih popevkah dobro udomačenega šanka. Vse je OK, bi lahko rekli, vse je itak rokenrol – tudi našminkana bejba, ki je modno pisto zamenjala za blatno in prašno pozicijo pod punkerskim odrom.

Skoraj petdeset bendov je nažigalo v bolj ali manj visokih obratih (izboru ni kaj očitati), predstavili pa so mavrično paleto »punkovstva« (...)

Letošnja punk-rock veselica je bila sicer nadvse dobro opremljena z glasbo. To je vsekakor treba poudariti. Skoraj petdeset bendov je nažigalo v bolj ali manj visokih obratih (izboru ni kaj očitati), predstavili pa so mavrično paleto »punkovstva« v razponu od mehko kuhanih različic Green Daya do trdih spominov na stare čase, ko je bil punk še družbeno-politično angažiran. Sedaj je dobro garažiran v svoj svet, v svoj čarni naboj, ki vedno potegne, to je treba priznati, in dvigne pulz, a le do varne frekvence, nato se konji umirijo in svet se kotali naprej nemoteno, brez prask.

Začelo se je v sredo, 15. avgusta, z ico – popoldanskim soncem, ki je žgalo do kosti. Kamp se je veselo polnil že dan prej (po mnenju organizatorjev se je zbralo okrog 2000 privržencev punk rocka), uvertura v dogajanje, ki se je ob Sotočju kresalo do sobote, pa je že prvi dan navrgla nekaj udarnih bendov, ki so nas cvrli brez milosti.

Ker je bila gostota nastopajočih enormna (skoraj petdeset skupin z vseh koncev), je bilo dosledno upoštevanje urnika še kako zaželeno. In je delovalo, skoraj do minute točno. Zbirka nastopajočih je bila resnično pestra in punktirana direkt v žilo; rokenrol ob Sotočju je bil živ in podprt z dobrimi vižami. Še v dnevni svetlobi prvega dne je podpisanega najbolj razvnel A Wilhelm Scream iz ZDA, ki mlati še po starem – trda basovska linija, kričeč vokal in brezkompromisno bobnarjevo zaledje. Vse štima, kot mora, in za hip je bilo bolj vroče od morečega sonca.

Večerni del se je stopnjeval do prave punk veselice, za finalni sklep pa sta poskrbela znana benda Sick of it All in Anti-Flag. Oba v maniri prave punk horde, le da je bolj prepričljivo žebelj v uho zabil prvi, ki prihaja iz Queensa. Pozna se mu kilometrina, saj njegovi začetki segajo v zlato dobo hardcore punka, v leto 1986, ko se je igralo še zaradi koncepta in vsebine.

Težko bi bilo v tem kratkem diskurzu (pravi panker bi tu zagotovo izkoristil priložnost in tujko podomačil v dis-kurc, ampak o tem ne bi) poanalizirati vse nastopajoče, čeprav se je podpisani pošteno trudil, da bi jih v uho ujel čimveč, ker je bila mavrica tako pisana, da ji v naravi ne najdeš podobne. Torej, punk, nekoč enovita in ENA jeza, je postal mnogovitična trta, kjer kakšno pivo še pade, nemara tudi zadiši po »kamilicah«, sveta pa se ne dotakne več, pogo pod odrom pa je tako vljuden in previden, da ga lahko brez škode za objektiv pofotkaš na centimeter od blizu.

NE SPREGLEJTE:


Metaldays 2014, Punk Rock Holiday 1.4. in začetek cikla vsakoletnih rockovskih spektaklov v centru prestolnice
nedelja, 09. marec 2014
Enkratnost živega koncertnega dogodka
sreda, 24. avgust 2011
Čez dan butično, zvečer pa eruptivno in uživaško
torek, 23. julij 2013
dvatisoč11 s šestimi udarnimi bandi
sreda, 21. december 2011
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015
V spomin Branetu Bitencu
četrtek, 11. september 2014
Uf!
ponedeljek, 11. junij 2012
Trade mark Elvis Jackson
ponedeljek, 23. marec 2015
Toronto Drug Bust v tujini
nedelja, 05. avgust 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Punk4Ever, 11.09.2012, 21:35

za prvo sliko avtorske prosim ! ha ha ne sej se hecam zakon fotka ne ! :D

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice