SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Hitoidni jazz

Hitoidni jazz

Mario Batelić
20. oktober 2013

Atanasovski je z albumom Feel ne le elegantno združil jazz in hitoidnost, ampak tudi pretkano zaobšel prislovično past drugega albuma.
Atanasovski je z albumom Feel ne le elegantno združil jazz in hitoidnost, ampak tudi pretkano zaobšel prislovično past drugega albuma.
Vasko Atanasovski Trio:
Feel
(Vasko Atanasovski / Glasbarium / Celinka, 2013)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/01 Remembering.mp3

Vasko Atanasovski Trio: Remembering

Ni ravno pravilo, da se virtuozni inštrumentalist-pihalec, doma v raznolikih zvrsteh (od jazza prek klasike do klezmerja in tako naprej) v nekem trenutku svoje glasbene poti odloči, da bo začel peti. Natančneje: tudi peti. Kajti Vasko Atanasovski, o katerem tukaj govorimo, v svoji novi glasbi, ki jo ustvarja z Vasko Atanasovski Triom, ob prepevanju še naprej pošteno poprime za svoja glasbila, ne da bi pri tem vmes izgubil ognjevitost, domiselnost in intenzivnost. In čeprav sedaj bolj upravičeno govorimo o pesmih kot o skladbah, se v glasbi tria, ki v zgradbi skladb resda sledi pop ali rock pesemskim obrazcem, še kako čuti »skladanost«, ki se še naprej navezuje predvsem na pihalčevi »domači« področji jazza in klasike. Velik (in najbrž sploh ne preprost) dosežek in presežek glasbe Atanasovskega in njegovega tria pa je v tem, da so pesmi poudarjeno plesne in zabavne, celo zabavljaške, a nam obenem postrežejo z odličnim muziciranjem na presečišču jazza, klasike in še česa.

Lahko bi celo šaljivo rekli, da nam trio ob celi paleti občutij, ki jih prej povezujemo s popom ali rockom, torej z veseljaško, zafrkantsko, uporniško, spogledljivo in tudi melanholično muziko, »proda« sila kompleksno, sugestivno in nadvse suvereno zaigrano glasbo, ki se je prej ko ne drži sloves resnosti. Natančneje: triu uspe brezhibno spojiti številne zahtevne zvrsti ter jih smiselno umestiti v zabavne pesmi, ki pa, tudi spričo precejšnje tematske raznolikosti, pod povrhnjico lahkotnosti in brezbrižnosti skrivajo marsikatero modrost. Besedila o propadlih ljubeznih tako niso nikoli le zbadljiva ali obsojajoča, pač pa junak posamičnih pesmi v prekinitvi odnosa vedno najde kak namig za začetek novega življenja ali vsaj novega, bolj sončnega odseka na življenjski poti. Podobno kot na prvencu Come to me so besedila v angleščini in svojevrstni srbohrvaščini, izjema je le v slovenščini zapeta sklepna pesem Ni te več. To je tudi avtorjev prvi v domačem jeziku zapeti komad, saj na prvencu ni prepeval v slovenščini; zametke njegovega pesnjenja v slovenščini sicer lahko najdemo v pesmi Rožnato življenje zdaj z edinega albuma njegovega benda Mljask, na katerem pa sam ni pel, temveč je to prepustil Aphri Tesla.

Večina komadov plošče Feel je kratkih, udarnih in učinkovitih, v njih najdemo prvine songovstva, kanček kabaretskega burkaštva in razposajenosti ali ljudske razigranosti. Izjema, ki štrli iz albuma, je 12-minutna In the land of machine, ki se v prvih petih minutah dejansko ne razlikuje od strukture ostalih komadov (bolj ali manj tipična kombinacija kitice, refrena, sočnih soliranj, intenziviranja dinamike ipd.), a se nato prelevi v razdelan inštrumental z raskavim in žalobnim zvokom saksofona v prvem planu. Ni te več, že omenjena edina pesem v slovenščini, prav tako izstopa. Ne toliko zaradi jezika kot zaradi strukture in zelo občutene izvedbe. Če ne bi vedeli, za katero zasedbo gre, bi jo zlahka zamenjali za kak starejši komad z nekoč razbohotene scene z jazzom popopranih slovenskih popevk ali malo manj starih domačih šansonov. Ta retro občutek zaznamo tudi v nekaterih bolj nabritih komadih, kjer nam Atanasovski v spomin prikliče kultno Azro in njenega frontmana Johnnyja Štulića, pa ne toliko z načinom podajanja, pač pa s samo formo nekaterih komadov in melodiko. Sploh pa ga s Štulićem povezuje zmožnost izrabljanja songovske strukture za jedrnate in udarne povedi z angažirano ostjo, ki je včasih skrita v na videz preprostih liričnih (iz)povedih. Tako v pesmi U valovima, ki jo Vasko spremlja z lirično flavto, ostala dvojica pa se predaja razposajeni igri, pravi: »u valove sam nove pao, pa me traži, ako ti je žao« (»padel sem v nove valove, pa me išči, če se ti žaluje«; svoboden prevod avtorja recenzije; op. p.). Avtor pač jasno in glasno oznani svoj prestop, meno, spremembo, za katero se ne zmeni, kaj drugi o njej menijo, oziroma jih kliče, naj se mu raje pridružijo, namesto da bi to spremembo obžalovali.

... triu uspe brezhibno spojiti številne zahtevne zvrsti ter jih smiselno umestiti v zabavne pesmi, ki pa, tudi spričo precejšnje tematske raznolikosti, pod povrhnjico lahkotnosti in brezbrižnosti skrivajo marsikatero modrost.

Pesmi z novega albuma tria (ki, pohvalno, prihaja le dobro leto po prvencu) je pihalec-pevec tokrat zapel veliko bolj suvereno oziroma prepričljivo. Skratka, ko iz njegovih ust slišimo besedilo, ne glede na to, ali je zbadljivo ali smrtno resno, mu scela verjamemo. Toliko bolj, ko po petju nekaj kitic prime za saksofon in zapiha tako nalezljivo melodijo, ki se ti hipoma zareže v spomin, plesni čeveljci pa te začnejo cukati za hlačnico, češ: »Saj bomo zaplesali …« Glasbeno je Atanasovski ob pomoči zvestih in enako imenitnih članov tria, vsestranskega Dejana Lapanje z električno kitaro in spremljevalnim vokalom ter Marjana Stanića z nikoli mirnimi bobni in tolkali, tako rekoč ustvaril, vsaj za naše podnebje, popolnoma nov slog. V pesmih se poleg zabavnih in bistrih besedil enako navdušujemo nad razbeljenimi inštrumentalnimi vložki, ki enkrat »usekajo« po klezmerju, drugič po liričnem jazzu, tretjič po rocku, (renesančni) klasiki ali divji freejazzovski improvizaciji.

Hitre izmenjave med klasično pesemsko formo »kitica–refren–kitica« in vihravimi inštrumentalnimi deli so toliko bolj občudovanja vredne na koncertu, kakršen je bil odličen promocijski špil v nabito polni Gala Hali 10. oktobra, ko je namesto vodje tria kar publika prepevala istoimenski hit s prvenca. Da naša ugotovitev z začetka, da nam namreč trio ob zabavnih komadih »proda« kompleksno godbo, ni iz trte izvita, priča tudi dejstvo, da se je na tem koncertu prvi od dveh dodatkov začel z zgoraj omenjeno 12-minutno In the land of machine; publika je ob norem jazziranju tria skandirala enako zagreto kot pri »hitih«.

Atanasovski je torej ne le elegantno združil jazz in hitoidnost, ampak tudi pretkano zaobšel prislovično past drugega albuma. Čeprav gre za smiselno nadaljevanje zgodbe in godbe s Come to me, ni preprosto ponovil formule, marveč je postregel s še bolj zaokroženimi, v še bolj mikavne inštrumentalne okraske odetimi komadi, za katere smo si bili že ob prvem posluhu na jasnem, da bodo po »hitoidnosti« enakovredni doslej najudarnejšemu komadu tria, Come to me

NE SPREGLEJTE:


Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Suprematizem in renesansa
torek, 25. junij 2013
Povsod so kakšne zapornice ...
nedelja, 20. april 2014
Kjer je sam' patetika
četrtek, 18. junij 2015
Avanturistična godba in nenehna vzhičenost
torek, 25. februar 2014
Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice