SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Hladna Vojna in mir Larryja Coryella

Hladna Vojna in mir Larryja Coryella

Maia Juvanc
30. december 2014

S kompozicijo Vojna in mir si je Coryell prizadeval za nekakšno združitev ali sopostavitev jazza in klasične glasbe, la celovito in bi, tako kot veliko operno delo, občinstvu predala pomenljivo sporočilo. (Foto: Cankarjev dom)
S kompozicijo Vojna in mir si je Coryell prizadeval za nekakšno združitev ali sopostavitev jazza in klasične glasbe, la celovito in bi, tako kot veliko operno delo, občinstvu predala pomenljivo sporočilo. (Foto: Cankarjev dom)

2. decembra je bila Linhartova dvorana Cankarjevega doma prizorišče svetovne premiere glasbeno-scenskega dela Larryja Coryella, ki svojo tematiko in naslov povzema po Tolstojevem romanu Vojna in mir. Večplastni projekt je vpel ustvarjalne moči študentov iz AGRFT, ALUO, Fakultete za računalništvo in informatiko ter mlade glasbenike, pevce in simfonični orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani.

Slavni kitarist Larry Coryell je v svoji obsežni glasbeni karieri vstopil v mnogovrstne glasbene svetove in si utrl eklektično pot skozi različne glasbene žanre. Med drugim je študiral tudi klasični kitarski repertoar, svoj pečat pa je dal predvsem jazz fusion improvizaciji.

S kompozicijo Vojna in mir si je Coryell prizadeval za nekakšno združitev ali sopostavitev jazza in klasične glasbe, ki bi delovala celovito kot operno delo z osredotočeno tematiko in bi, tako kot veliko operno delo, občinstvu predala pomenljivo sporočilo. Na drugi strani so slovenske univerze s projektom želele vzpostaviti sodelovanje med študenti umetniških akademij ter skozi preplet tehnološkega in umetniškega pripeljati slovenske glasbene odre v tesen stik s sodobnim trenutkom.

Coryellovo glasbeno delo je potekalo kot niz songov, ki po svojem stilu aludirajo na Songfest (1977) Leonarda Bernsteina. Toda čeprav tako Songfest kot Vojna in mir vsebujeta poteze ameriškega eklektičnega duha, torej mešanja glasbenih žanrov, se s kompozicijskega vidika precej razlikujeta. Glasbeno zasnovo pesmi oziroma arij, kot jih je malce posiljeno poimenoval Coryell, zaznamuje nekoliko površinsko kompozicijsko tipanje. Skladbe so sestavljali raznoliki glasbeni elementi, med drugim jazzovski ritmi in harmonije, pop in folk melodika ter spogledovanje z atonalnostjo, disonancami in coplandovskim glasbenim jezikom, vendar se vsega tega Coryellu ni posrečilo vpeti v smiselno in logično celoto. Arije so na oblikovni ravni razpadale na niz melodičnih okruškov, iz katerih niso mogle zares vznikniti oprijemljive melodične teme, in to niti ne samo v disonantnejših arijah, temveč niti v tistih s prevladujočo tonalno funkcijsko zasnovo ne. Fragmentacija se je zrcalila v različnih točkah kompozicije. Poenostavljeni kadenčni nizi so med kontrastnejšimi deli znotraj posameznih arij le na kratko in brezefektno napovedali prihajajočo harmonsko spremembo. Orkestrske sekcije so si druga drugi podajale povsem nespremenjene in registrsko enolične melodične ideje, kar je odsevalo v povsem enoslojni orkestraciji in je postavljalo orkestrski part v vlogo nepovedne spremljave, v kateri ne pride do motivično-tematskega razvoja ali trenja. Zdi se, da je bila taka linearna orkestracija plod predvsem jazzovskega razmišljanja.

Nekaj tega, kar se je dogajalo na ravni motivično-formalne zasnove opernega dela, je prehajajo tudi v širšo zasnovo projekta in ga zaznamovalo z neskladji. Med uverturo so se nad orkestrom odvijale črno-bele projekcije vojnega dogajanja, ta pa je igral vesele melodične ideje, potopljene v durovske harmonije. Mestoma je glasba spominjala na tipičen dinamično izrazit izsek glasbe iz vesterna, kar je bilo dokaj neprimerno z ozirom na surovo in resno tematiko vojne.
 

Skladbe so sestavljali raznoliki glasbeni elementi, med drugim jazzovski ritmi in harmonije, pop in folk melodika ter spogledovanje z atonalnostjo, disonancami in coplandovskim glasbenim jezikom, vendar se vsega tega Coryellu ni posrečilo vpeti v smiselno in logično celoto.

V statični prizor kvadratne in vselej prisotne projekcije (ki je med jazz vložki delovala kot »screensaver«) ter orkestra in pevcev na odru sta nekaj dramatične razgibanosti vnašala nastopajoča plesalca, ki sta s kombinacijo tradicionalnih ruskih uniform in sodobnejšimi plesnimi gibi ponazarjala dogajanje.
Coryellovi intermediji so predstavljali svetlo točko programa. V njih Coryell ni le blestel v jazz improvizaciji, temveč je radodarno delil žaromete s kitaristoma Nenadom Stefanovićem in Igorjem Bezgetom. Predvsem slednji se je ob tej posebni priložnosti poleg Coryella izkazal kot izvrsten kitarski interpret.

Čeprav so jazzovski vložki delovali kot popestritev, se je, gledano v celoti, ostali, »klasični« del opere bolj kot kaj drugega izkazal za skupek raznolikih scenskih elementov: grafike, modernejšega plesa, starinskih kostimov in opernih glasov v orkestrski spremljavi, ki so delovali precej vsak sam zase. Na žalost so k tej nepovezanosti scenskega in glasbenega dogajanja precej prispevali še manjkajoči podnapisi. Čeprav je bila opera peta v angleškem jeziku, bi bili podnapisi zelo dobrodošel adut, saj bi verjetno bistveno prispevali k razumevanju vsebine.

Coryellovo udejstvovanje v polju klasične glasbe je spet dokazilo, da mojstrovina resne glasbe ni ne logična ne naravna kulminacija rockerske, pop in niti jazzovske kariere, temveč plod dolgoletnega izobraževanja in preizkušanja, skupaj s številnim drugimi subtilnejšimi človeškimi in morda v nekaterih primerih tudi nadčloveškimi faktorji. Coryella na podlagi tega dela ni mogoče prišteti h klasičnoglasbenim komponistom oziroma k ustvarjalcem tehtnih opernih del, temveč ga imamo lahko kvečjemu za nadaljevalca tradicije in ambicij odličnih glasbenikov, kakršen je denimo Paul McCartney s svojimi simfoničnimi deli: po obsežni in uspešni karieri zagrizejo v idiom umetnostne glasbe in, če nikogar drugega, pustijo na hladnem glasbene kritike.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice