SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > I am a God!

I am a God!

Miha Blažič
29. september 2013

Miha Blažič alias N'toko v prvih Mnenjih preko Kanya Westa o sodobni družbi ... (Foto: arhiv avtorja)
Miha Blažič alias N'toko v prvih Mnenjih preko Kanya Westa o sodobni družbi ... (Foto: arhiv avtorja)

»ALL YOUR DREAMS WILL COME TRUE, ALL YOU HAVE TO DO IS ACT SUPER FUCKING ANNOYING AND PUSHY AND MAKE EVERYONE KINDA SCARED OF YOU.«
- Lil’ Internet on Twitter

Fasciniran sem nad likom Kanya Westa. Tip je neverjeten, ni kaj. Obstaja na svetu neumnejši, bolj iritanten megalomanijak? Svoj nizki IQ, zoprnost in samovšečnost dokazuje znova in znova in znova in znova in znova in znova. Ena blamaža je večja od druge. Če koga na svetu ne smemo jemati resno, je to Kanye West. A kljub temu da več kot očitno ni človek, ki bi imel kaj pametnega povedati, ga tako splošna publika kot kritična javnost vedno jemlje smrtno resno. Še več, njegove albume proglašamo za najpomembnejša, najbolj vizionarska in prelomna dela tega časa. Znova in znova in znova in znova. Počasi, a zanesljivo Yeezy postaja tisti obraz popularne glasbe, ki bo zaznamoval zadnje desetletje. Wow!

Nekateri bodo pač rekli, da je pop itak neumna kreatura zahodnih korporacij, zato se nima smisla ukvarjati z njegovo vsebino. Ampak v vsaki fazi novejše zgodovine je bila ravno pop glasba tista, ki je odražala, kaj se s svetom dogaja. Kaj je tisto, kar si želijo slišati urbane množice? Kakšno sporočilo jih nagovarja? Kateri del prebivalstva je tisti, ki diktira trende? In nenazadnje, s kakšnim človekom se istovetimo? Danes ni nič drugače kot v času Beatlov. Svetu se dogaja Kanye West in mislim, da se možakarja še kako splača pobližje ogledati. Če že zaradi drugega ne, zato, ker je tako zabaven.

Poglejmo najprej najbolj v nebo vpijajoče paradokse te kompleksne osebnosti. Na primer tole: Kanya Westa, tega najpopularnejšega človeka na svetu, nihče ne mara. Nihče. Enostavno ni všečen človek. Je pa hkrati človek, ki ima milijon (!) sledilcev na twitterju. Kanye je enostavno večji od všečnosti. Prevelik je, da bi nam lahko ne bil všeč. Ni važno, kaj si mislimo o njegovih besedah, važno je, da vemo, kaj je rekel, zato ga spremljajo tudi njegovi zadrti hejterji. Kaj hejterji, še predsedniki ZDA se morajo ukvarjati z njim! Vsaka afera, vsaka neumnost, vsaka neusmiljena kritika je samo voda na njegov mlin; pomeni namreč, da ga ljudje poslušajo. Kar naenkrat si cel svet želi slišati, kaj bo Kanye povedal. On seveda o svetu nikoli ne pove ničesar, saj ves čas govori samo o sebi. In več ko govori o sebi, o svoji moči in svojem bogastvu, več ga ima. »Beseda je meso postala,« smo lahko slišali pri maši. Za nekoga, ki je tako neumen, West prekleto dobro razume, kako funkcionira svet. Ljudje nimamo pojma, kaj nam je všeč. Zato je škoda izgubljati čas in se truditi z všečnostjo, priboriti si moraš le našo pozornost. Ko si jo enkrat dobil, si ti tisti, ki diktira, kaj je všečno in kaj ne.

 Bolj pa njegovi glasbeni presežki govorijo o trendu, ki ga opazujem zadnjih deset let: progresivne glasbene ideje vse redkeje prihajajo iz podzemlja. Alternativna gibanja kot da izgubljajo svojo ostrino in se le še reciklirajo, subkulture pa druga za drugo kopnijo ali postajajo spomenik samim sebi. 

OK, Ye ima našo pozornost, lahko počne, kar mu paše. Zanimivo je, kaj z njo počne. Naslednji veliki paradoks je namreč ta, da velika pop ikona našega časa izdaja zelo netipično pop glasbo. Lahko bi rekli, da v celi karieri ni izdal klasičnega radijskega hita. Njegova muzika vedno odstopa od norme, tako po formi komadov, po dolžini in vsebini kot po produkciji. Še več, z naraščajočo popularnostjo se je njegova produkcija še bolj oddaljila od norme, postala je nepredvidljiva, surova, minimalistična, na trenutke bi rekel že bizarna. Posluša pa ga vse več ljudi. Ne, Kanyu Westu ne moremo očitati pomanjkanja talenta, niti drznosti in inovativnosti. Po eni strani je težko kritičnemu poslušalcu požreti, da ima lahko tako intelektualno inferioren lik prebliske genialnosti, ampak včasih znajo zoprni egomanijaki (in to ne samo glasbeniki!) narediti tudi kaj pametnega. Bolj pa njegovi glasbeni presežki govorijo o trendu, ki ga opazujem zadnjih deset let: progresivne glasbene ideje vse redkeje prihajajo iz podzemlja. Alternativna gibanja kot da izgubljajo svojo ostrino in se le še reciklirajo, subkulture pa druga za drugo kopnijo ali postajajo spomenik samim sebi. Komercialno nagnjeni producenti so v bitki za ušesa mladih posegli po precej radikalnejših prijemih, mainstream pop pa je v svoje naročje sprejel cel kup nadobudnih ustvarjalcev (ali vsaj njihovih idej), ki so tako preskočili nekoč obvezno turanje po DIY sceni in skočili naravnost na velike odre. Povedano drugače: alternativna gibanja ne nagovarjajo več mladih. To lahko opazimo že po površnem opazovanju družbenega dogajanja. Od konca devetdesetih je garažo zamenjal klub, kjer veljajo povsem drugačna pravila.

Ko Kanye govori o svetu, govori o sebi. In ravno s tem bolje od vseh drugih zajame današnje stanje duha. V tem ni nič drugačen od vseh nas; njegovi pogledi na svetovna vprašanja so zgolj modni dodatki. Ideologija pomlad/poletje 2013!

V zadnjih tridesetih letih smo na MTV-ju že videli belce, ki se trudijo biti kar se da beli, nato črnce, ki se trudijo biti beli, nato črnce, ki se trudijo biti črni, in na koncu spet belce, ki pa se trudijo biti črni. Velikemu sociologu Westu pa je uspelo nemogoče: v eno osebo je združil vse od Georga Michaela do Michaela Jacksona, od Dr. Dreja do Eminema. Pred zadnjim albumom je malo pogledal, katerih čevljev še ni obul, in odkril Johnny Rottena.

In tako smo pri zadnjem, najpomembnejšem paradoksu: Kanye West kot punk artist? Naj zveni še tako absurdno, ampak plošča Yeezus ni bila le napovedana kot njegov punk album, pač pa so jo kot tako kritiki in publika tudi sprejeli. West tu nastopa kot jezen, temačen in nihilističen upornik proti zlim silam tega časa in v isti sapi z vsako kitico ponosno deklarira svojo pripadnost tem silam. V besedilih rasno segregacijo apartheida primerja z njegovo prepovedjo približevanja bivši partnerki, dvignjena pest se iz simbola civilnega boja spremeni v orodje za fisting, vse dileme sodobnega človeka pa so zreducirane na izbor pravih modnih znamk. Ko Kanye govori o svetu, govori o sebi. In ravno s tem bolje od vseh drugih zajame današnje stanje duha. V tem ni nič drugačen od vseh nas; njegovi pogledi na svetovna vprašanja so zgolj modni dodatki. Ideologija pomlad/poletje 2013!

................

Najprej se nas je prepričevalo, da lahko vsi postanemo predsednik, ker pa se je to izkazalo za nekoliko nerealno, smo mladi od oglaševalcev kupili drugo plat: vsi lahko postanemo uporniki! Če se Kanye odloči, da je revolucionar, potem za to ne rabi ničesar drugega, kot da v to prepriča medije. 

Yeezus je materializacija ameriškega sna; tista točka, kjer sta frazi »Bodi to, kar si!« in »Uresniči svoje sanje!« postali meso. Vsi lahko postanemo »to, kar si želimo postati«. Še več, da že smo to, kar želimo biti, le druge moramo prepričati. Ali to res smo ali ne, tu ne igra popolnoma nobene vloge. Najprej se nas je prepričevalo, da lahko vsi postanemo predsednik, ker pa se je to izkazalo za nekoliko nerealno, smo mladi od oglaševalcev kupili drugo plat: vsi lahko postanemo uporniki! Če se Kanye odloči, da je revolucionar, potem za to ne rabi ničesar drugega, kot da v to prepriča medije. Neumno bi bilo dejansko postati revolucionar. Za kaj takega ne moreš biti multimilijonar z ekscesnim življenjskim slogom in delnicami v velikih korporacijah. Važno je, da izgledaš kot upornik. On ima za to na voljo vse medije, ostali pa imamo vsaj družbena omrežja. S fascinacijo spremljam Westov trud, da bi nas prepričal v svojo privrženost idealom Črnih panterjev, pri čemer tako on kot celi svet verjameta, da je za to dovolj obleči črne usnjene hlače. Če se počutiš kot Črni panter, potem nedvomno si Črni panter. Občutek, da spreminjaš svet, je namreč postal nekaj, kar se da kupiti. Dobrodošli v kraljestvu individualnega. Tukaj smo vsi kralji, če le dovolj trdno verjamemo. Kaj kralji, bogovi!

Westov obrat na punk estetiko pravzaprav sploh ni paradoks, saj se je individualizacija urbane mladine razcvetela ravno s Sex Pistols. So bili Pistolsi kaj več kot modni projekt Vivianne Westwood? Svoji generaciji so sporočili: »Če se oblečete tako kot mi, boste uporniki!« In če je punk upor preko imidža, potem je Kanye punk as fuck. Sex Pistols generacija je naravnost požrla neoliberalizem Thatcherjeve, tako kot ga požiramo mi. Razlika je le v tem, da se ona v bitki proti staremu svetu ni zavedala teh paradoksov, mi pa se jih zavedamo že tako dolgo, da se jim le še smejimo. V veliki meri več ne sanjamo o varnosti in stabilnosti, po katerih so hrepeneli naši starši, pač pa o bogastvu naših zvezdnikov. O bogastvu, za katero vemo, da nam ni dosegljivo. Naše sanje zato sežejo le še po zabavi, po entertainmentu. Tako smo se naučili uživati celo v bogastvu in aroganci naših elit.

Kanye West uteleša to shizofreno stanje družbe. Uteleša shizofrenost sveta, v katerem borzni špekulanti v petek zvečer žurajo na isto glasbo kot najstniki na ulicah Brooklyna. Sovražiti ga pomeni sovražiti svet, v katerem živimo. Uživati v njegovem delu in pojavi pomeni uživati v svetu, kakršen je. Ignorirati ga pomeni ignorirati svet. Ga imeti rad? To je pa skoraj tako težko kot imeti rad samega sebe. 

NE SPREGLEJTE:


New Money
ponedeljek, 14. oktober 2013
Bolnica
ponedeljek, 21. oktober 2013
Terraneozaver Rex
četrtek, 22. avgust 2013
Spoštuj glasbo!
sreda, 09. oktober 2013
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Prvi poskus na platformi Ewok
četrtek, 25. april 2013
Planet starcev
petek, 21. marec 2014
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014
Obala ima bite!
nedelja, 10. maj 2015
Glasba in migracije skozi gledališke oči
petek, 17. maj 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice