SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Improvizator, ki (tudi) komponira

Improvizator, ki (tudi) komponira

Jože Štucin
02. november 2011

Samo Šalamon (foto: Aleš Beno)
Samo Šalamon (foto: Aleš Beno)

Samo Šalamon, odličen jazzovski kitarist mlajše generacije, je začel kot klasik, kar je za naše okolje razmeroma »klasična« pot vstopanja v glasbeni svet. Glasbene šole namreč seznanjajo svoje učence predvsem z mojstri iz preteklih in polpreteklih dob, učiteljski kader pa je še vedno zavezan predvsem »resni« glasbi. Vendar je v zadnjem času vseeno prišlo do premika in jazz ni več tabu v kurikulu.

Po osnovnem glasbenem šolanju v rodnem Mariboru je v sebi odkril jazzovsko žilico, ki ga je pripeljala v New York, kjer je leta 2000 mesec dni živel in študiral pri Johnu Scofieldu. Očitno je bilo to prelomno srečanje, ki je klasika dokončno preobrazilo v jazzista. Šalamon se je že takoj hotel posvetiti svoji glasbi, oblikovati svoje zvočne kreacije, zato je suvereno stopil na lastno ustvarjalno pot. Doslej je posnel preko 120 izvirnih kompozicij in izdal ducat albumov, seznam glasbenikov, s katerimi je sodeloval, pa je predolg za tale uvod. Tudi načrtov mu ne manjka. Med drugim pripravlja doktorat iz ameriške poezije, kar se zdi za samo glasbo irelevantno, vendar je glede na projekte, ki jih želi realizirati v bodoče in bodo »v živo« združevali poezijo in jazz, še kako smiselno.

Šalamona je ugledna ameriška revija Guitar Player leta 2008 uvrstila med 10 najbolj vročih novih kitaristov na svetu. Je edini slovenski glasbenik, ki je (z albumom Ornethology z začetka njegove kariere!) uvrščen v referenčno knjigo The Penguin Jazz Guide - The History of the Music in the 1001 Best Albums. Za kratek pogovor smo ga prosili ob izdaji novega CD-ja, ki nosi naslov Duality in na katerem se nam predstavi z dvema trioma, ameriškim in evropskim, ter nakazuje nove smernice svojega delovanja.
 

Kako je študij klasične kitare vplival na kasnejši jazzovski pristop k ustvarjanju? Glasba je v principu resda nedeljiva umetnost, ampak tu sta na delu dve popolnoma različni »šoli«.

Klasična glasba je bila pri mojem začetku pomembna, saj sem se naučil osnov teorije glasbe in branja not. Kasneje in danes pa je klasična glasba zame navdih, iz katerega črpam kompozicijske zamisli in ideje za svoje jazzovske koncepte. Tu so pomembni predvsem Bartók, Stravinski, Messiaen, Lutosławski, Šostakovič …

Kaj pa, na primer, avantgarda, modernistične struje? Zdijo se bliže jazzu, vsaj kar zadeva zvočno nepredvidljivost in eksperimentiranje pa seveda improviziranje.

Drži. Vendar me nekako ne pritegnejo. Kljub veliki afiniteti do improvizacije me še vedno zanima melodija. Soliranja enega največjih mojstrov bolj odprtega jazza, Ornetta Colemana, imajo kljub svobodi še vedno melodijo v ospredju, kar se mi zdi zelo pomembno.

Vedno bolj se zdi, da se slogovno vse meša in zleplja v nekaj novega, ki ni niti jazz niti »klasična glasba« niti rock, etno itd. Kako bi opredelili te najnovejše koncepte? Lahko sploh še govorimo o jazzu?

Res je. V glasbi dandanes prihaja do mešanja vseh smeri glasbe, kako pa to poimenujemo, je dejansko nepomembno. Med eno izmed turnej mi je ameriški saksofonist Tim Berne razlagal, da ga ameriški kritiki na vsak način želijo umestiti v eno izmed kategorij jazza, pri čemer se sam temu izogiba. Tudi moja glasba je takšna, saj v njej slišimo vse od rockovskih, klasičnih do jazzovskih vplivov. Glasba je glasba. Branford Marsalis je enkrat dejal, da obstajata samo slaba in dobra glasba. Strinjam se z njim.

Muzikološka znanost si želi formulacij, jasnih opredelitev, vendar je glasba izmuzljiva materija. To drži, toda prav naš čas v tej liberalni »zmešnjavi« odpira teren šarlatanom in bleferjem. Zdi se, da se je tudi jazz »okužil« s svobodo, ki dopušča prav vse, celo neumnosti. Imate komentar na to?

To je absolutno res. V jazzu je trenutno ogromno blefiranja in stvari, ki v glasbo ne spadajo, čeprav upam, da poslušalci to prepoznajo.

Rad sodelujem z obojimi, saj sta oba svetova zelo podobna, a se hkrati tudi močno razlikujeta; zlasti drugačni sta energija in mentaliteta evropskih in ameriških glasbenikov.

Vaše »prehajanje« iz Evrope v ZDA in nazaj – sta ta dva jazzovska svetova še tako različna kot nekoč? V čem so skupne točke in razlike?

Ja, od samega začetka svojega jazzovskega delovanja me privlačita oba svetova, ameriški in evropski. Iz obeh sem črpal številne navdihe – tako v Evropi občudujem glasbenike francoskega (Sclavis, Portal, Godard, Ducret itd.), italijanskega (Rava, Fresu itd.) ali angleškega jazza (Taylor, Mike Walker, Arguelles, Kenny Wheeler, no, slednji je Kanadčan, itd.), a sem hkrati izjemen občudovalec ameriškega jazza (od Ornetta Colemana, Steva Colemana, Chrisa Potterja do Dava Hollanda, Dava Binneyja idr.). S časom sta se oba svetova združila, tako da številni evropski glasbeniki živijo v ZDA in tam ustvarjajo, kar se pa zadnja leta pogosto dogaja tudi z ameriškimi glasbeniki; tudi oni se preseljujejo v Evropo in tu poučujejo in ustvarjajo. Vsi vemo, da jazzovski glasbeniki služijo svoj kruh v Evropi. Rad sodelujem z obojimi, saj sta oba svetova zelo podobna, a se hkrati tudi močno razlikujeta; zlasti drugačni sta energija in mentaliteta evropskih in ameriških glasbenikov. V ZDA mora glasbenik vedno pokazati čim več, kar je pogojeno s številom glasbenikov, na primer v New Yorku. To združevanje ameriških in evropskih glasbenikov se nato kaže v zanimivi fuziji glasbe, ki mi je zelo všeč.

Kako? Mogoče tako, da se združujeta ameriški »frajgajst«, spontanost in evropski intelekt, akademskost?

Recimo, ja. Evropski jazz poleg svoje nemške free struje, ki se je razvila konec šestdesetih let, vsebuje številne elemente klasične glasbe in neke bolj umirjene evropske estetike, medtem ko je ameriški jazz morda nekakšno nasprotje, čeprav se je dandanes vse nekako že premešalo.

Fenomen na naši sceni je gotovo Zlatko Kaučič s svojim širjenjem jazza na literarno področje. Teh povezav pri nas ni bilo ravno veliko. Imate do tega kakšen poseben odnos?

Zlatko je bil eden prvih, ki se je tega lotil pri nas. Res pa je, da v tujini to ni novost; v bistvu gre že za kar izpeto vižo, saj so to počeli vsi, od pesnika Amiri Barake z vsemi free jazzisti do Steva Swallowa (z Robertom Creeleyjem) in Dona Byrona (s Saadiqom), da ne omenjam uglasbitev poezije ameriških pesnikov. To so počeli vsi. Poezija je zame sicer zelo pomembna, saj ravno končujem doktorat na Filozofski fakulteti v Ljubljani s področja ameriške poezije, ki me tako redno spremlja zadnjih 15 let. Sam imam tudi v načrtu, da bi posnel kakšen projekt s poezijo. Vendar morata biti za to prisotna primeren čas in impulz, tako da ne bo nastalo »kar nekaj«.

Kaučič se je preprosto »naslonil« na že napisano poezijo in jo ozvočil. Imate vi v mislih kakšen drugačen pristop? Sam čakam na projekt, kjer bo tudi poezija nastajala sproti, v sožitju z glasbo. Je to sploh mogoče?

Ja, večina glasbenikov vzame že napisano poezijo in jo nato uglasbi, kar je seveda zanimivo po eni strani, po drugi strani pa že slišano in nekako tudi dolgočasno. Sam imam v mislih projekt, kjer bi se poezija nekako v živo prepletala z glasbo, kot nekakšen odziv na glasbeno komuniciranje, hkrati pa tudi v kontekstu preigravanja kompozicije in improvizacije. To je izvedljivo … že tudi delno izvedeno, seveda.

Kakšna je tema doktorata? Lahko poveste kaj več?

Tema doktorata je vpliv ameriške poezije na mlajšo slovensko poezijo po letu 1990. Gre za zanimivo področje, saj se je slovenska poezija po osamosvojitvi močno odprla ameriškim vplivom, prišlo je do večjega prevajanja ameriške poezije in posledično do večjega zanimanja in vpliva ameriške poezije na poetike slovenskih pesnikov. Podobno velja za področje glasbe v Sloveniji. Ameriški jazz je v zadnjih letih prišel k nam v velikem zamahu.

Sama spontana improvizacija me pretirano ne privlači, saj je pogosto privlečena za lase.

Jazz zna biti zelo naporen, sploh ko »usekate« z noisom in free eskapadami, ko se vam improviziranje totalno strga z vajeti. Včasih se zdi, da so ti pobegi precej larpurlartistični. Sem v hudi zmoti?

Ja, mislim, da je tako v ogromnem delu trenutno zelo popularnega free jazza, ki pač včasih nima ne repa ne glave. V moji glasbi ne gre za to; vedno je zelo skomponirana in improvizacija je postavljena v kontekst kompozicije. To me namreč zanima – torej združevanje improvizacije in kompozicije. Sama spontana improvizacija me pretirano ne privlači, saj je pogosto privlečena za lase.

Včasih se res zdi, da tovrstni glasbeniki nimajo ničesar povedati. A je po drugi strani res tudi to, da širijo mejnike, odpirajo nove prostore. Kam ste ta hip najbolj zagledani, kakšna zvočnost vas v tem trenutku najbolj provocira, rajca, če hočete?

Dejansko je danes pomembno samo to, kar še ni bilo narejeno. To se dogaja v vseh zvrsteh umetnosti. Torej, sam lahko postavim na sredino prostora straniščno školjko, jo opremim s spremnim besedilom, ki govori o problemih družbe, in že imam instalacijo. Ampak to ni nič. Podobno se dogaja v svetu svobodne improvizacije. Res pa je, da gre pri tem tudi za stvar okusa. V glasbenem smislu sicer nekako nadaljujem svojo poetiko združevanja kompozicije in improvizacije. Trenutno me zelo zanima koncept, ki sem ga uporabil na zadnji plošči Samo Salamon Bassless Trios: Duality, kjer kitara prevzema funkcijo solista/spremljevalca in basista – zasedbe torej brez basa. Hkrati me še vedno zanimajo tudi drugi zvoki. V preteklosti sem že sodeloval z nekoliko neobičajnimi zasedbami in instrumentacijami, kot so tuba (Michel Godard), harmonika (Luciano Biondini), violina (Dominique Pifarély). To me še vedno zanima; na ta način namreč dobiš nova zvočna okolja in možnosti za komponiranje. Vendar se poskušam nekako tudi spraviti k pisanju glasbe za godalni kvartet in jazzovski trio.

Verjamete v pradavno verovanje, da je glasba dar bogov?

Mislim, da ne. Vsaj v današnjem času je glasba za večino ljudi samo tržni produkt. Čeprav zase lahko rečem, da me kitara in glasba kljub temu zelo otroško navdušujeta iz dneva v dan, tako da resnično delam glasbo zaradi sebe.

Naši glasbeniki, vsaj večina, si še vedno ne upajo iti iz jazzovsko določenih okvirjev. Jazz pač ni glasba, ki bi se rodila v institucijah.

Domača jazzovska scena na splošno je v neverjetnem vzponu, vsaj tako se zdi, če sodimo po tem, da so se glasbene šole na veliko odprle jazzu – big bandov je kot toče po vseh krajih širom domovine.

Ko sem pred skoraj petnajstimi leti začel sodelovati z Zlatkom in ko je kasneje izšla moja prva plošča Ornethology, nas je bilo jazzistov dokaj malo, zlasti takih bolj odprtih. Danes je v Sloveniji ogromno jazz glasbenikov, ki študirajo na konservatorijih in akademijah v tujini, vendar je velika večina kljub temu še vedno dokaj tradicionalno in konzervativno usmerjena, kar je povezano z določeno akademskostjo in institucionalizacijo jazza pri nas in v tujini. Glasbeniki, vsaj večina, si še vedno ne upajo iti iz jazzovsko določenih okvirjev. Jazz pač ni glasba, ki bi se rodila v institucijah.

To je seveda res, a res je tudi, da brez določene jazzovske kulture in tradicije nima veliko možnosti za razmah. Big bandi po glasbenih šolah ustvarjajo predvsem dobro jazzovsko publiko. Že to se zdi imeniten dosežek. Po drugi strani me vedno fascinira množica poslušalcev v Cerknem, kjer dejansko »tolčejo« čisto avantgardo in gostijo ekstremne ustvarjalce, ki rudarijo po najbolj čudaških zvočnih rudnikih. Imate o tem festivalu kakšno mnenje?

Drži. Toda tovrstni big bandi ustvarjajo zelo hermetično zaprto jazzovsko publiko, ki ni odprta za drugačen in modernejši jazz, kar je seveda slabo za nas, drugačne jazziste. Je pa res, da je bil jazz vedno underground glasba; to ni glasba za množice in nikdar ne bo. Tudi ne sme postati, saj bi s tem izgubil svoj čar, ki je v tem, da vedno išče nove smernice. Kar zadeva festival v Cerknem, ga lahko samo pohvalim. Boštjan in ekipa se zelo trudijo za doseganje drugačnosti. Toda problem ne samo Cerknega, temveč tudi drugih slovenskih jazz festivalov je, da ko si enkrat nastopil v okviru festivala, imaš kot Slovenec za naslednjih par let zvezane roke. In to ne glede na to, da sam vsako leto izdam nov projekt oziroma novo zgoščenko z novimi kompozicijami ... Tako pač je pri nas.

Kakšne projekte pripravljate v bližnji in daljni prihodnosti?

Naslednje leto sta v pripravi dve evropski turneji z dvema različnima projektoma. Februarja bom nadaljeval delo v zasedbah brez basa. Tokrat bo projekt vključeval dva altovska saksofonista in bobnarja, na altovskih saksofonih bosta iz New Yorka prišla John O'Gallagher in Loren Stillman, na bobnih pa bo moj stari znanec Roberto Dani. Slednji se bo pridružil tudi drugemu projektu, ki se bo odvil oktobra 2012 in bo vključeval še odličnega basista iz New Yorka, Drewa Gressa, in francoskega violinista Dominiqua Pifarélyja. Jeseni nato izide tudi nova plošča s triom Samo Šalamon / Michel Godard / Roberto Dani. Leto 2012 bo torej zame kar aktivno.

Jazzovski kruh je bolj tanek, pravijo. Kako se v »vmesnem« času, med igranjem, snemanjem, komponiranjem …, preživljate?

Poleg glasbenega dela in dela z doktoratom sem lani v centru Maribora ustanovil svojo glasbeno šolo Takt Ars, kjer imam priložnost poučevati kitaro in posredovati mlajšim kitaristom svoje številne izkušnje ter znanje. To je pomembno tudi zame, saj se preko učenja še sam krepiš in učiš. Učence vseh starosti (osnovnošolce, srednješolce, študente, starejše) namreč seznanjamo z res vsemi zvrstmi glasbe (rockom, klasično kitaro, jazzom, bluesom, heavy metalom, popom, etno glasbo itd.). Podrobnosti si lahko ogledate na moji spletni strani.

NE SPREGLEJTE:


Živi posnetki na »suhi« plošči
nedelja, 30. september 2012
Šalamonov kreativni homunkulus
petek, 28. oktober 2011
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Raztezanje in širjenje forme
sreda, 11. september 2013
Posrk v osončje drugačnosti
nedelja, 02. junij 2013
Perspektive nove zgodbe jazza pri nas
nedelja, 30. junij 2013
Medel projekt zaradi projekta
petek, 07. marec 2014
Festival Boben in lajna 2013
petek, 13. december 2013
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice